Znanstveni simpozij Pomen sv. Cirila in Metoda v duhovnem, kulturnem in političnem življenju slovanskih narodov sovpada s 40. obletnico izida okrožnice papeža sv. Janeza Pavla II. Slavorum Apostoli (Apostola Slovanov, 1985). Izšla je ob 1100. obletnici smrti slovenskega blagovestnika sv. Metoda v spomin na evangelizacijo Slovanov, ki sta jo sveta brata Ciril in Metod vršila v 9. stoletju. Okrožnica je močno zaznamovala čas in družbene razmere, v katerih je nastala, obenem pa predstavila pomen svetih bratov Cirila in Metoda v evropski zgodovini in njuno sporočilo za sodobni čas. Katoliška Cerkev je zgled njunega poslanstva postavila v službo preseganja politične, družbene in verske razdeljenosti ter nasproti različnim oblikam neenotnosti poudarila pot skupnih demokratičnih vrednot in ekumenizma.

Boštjan Udovič Foto: Ivo Žajdela

Osvetlitev večplastnost izročila svetih bratov skozi zgodovinsko perspektivo

Pomen sv. Cirila in Metoda je posebej pomemben za slovanske narode in njihov prispevek k oblikovanju evropskega duhovnega prostora. Njihova naloga je po vzoru cirilmetodijske ideje postala povezovati Vzhod in Zahod na temelju medsebojne edinosti. Papež je prispevek Slovanov h graditvi kulture sobivanja ovrednotil z besedami: »V celoti želimo sprejeti vse, kar so slovanski narodi prinesli in še prinašajo v duhovno dediščino Cerkve in človeštva.«

Namen simpozija je osvetliti večplastnost izročila svetih bratov skozi zgodovinsko, teološko, kulturno in politično perspektivo ter poudariti njegovo aktualnost za sodobni čas. Prispevki in razprave udeležencev prispevajo k interdisciplinarni osvetlitvi vpliva idej sv. Cirila in Metoda na verski razvoj, oblikovanje kulturnih identitet in narodnokonstitutivnih procesov v duhu spoštovanja in dialoga.

Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore med uvodnim nagovorom. Foto: Ivo Žajdela

Nad Evropo bedita tudi sv. brata Ciril in Metod

V uvodnem nagovoru je ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore spomnil, da je bil sv. Janez Pavel II. »prvi papež sin slovanskega naroda«, kakor je sam sebe večkrat označil. Ni torej presenetljivo, da je za krščanstvo, ki živi med slovanskimi narodi, odpiral zahodno krščanstvo, ki se je imelo in se včasih še vedno ima za superiorno do vzhodnega krščanstva, pa večkrat tudi do krščanskih skupnosti, ki živijo in se širijo po drugih celinah. Zato je poskrbel, da Evrope ne varuje samo sv. Benedikt, ki je Evropo oblikoval s svojim slovitim vodilom »moli in delaj«, ampak nad Evropo bedita tudi sv. brata Ciril in Metod, ki sta že v svojem času presegla okvire in meje in povezovala Vzhod in Zahod. Leta 1980 ju je papež razglasil za sozavetnika Evrope. Pozneje je dodal še druge svetnike in Evropo v vseh njenih različnostih postavil pod varstvo nebeških zavetnikov.

Ob predstavitvi okrožnice je kardinal J. Tomko izjavil: »To je okrožnica, ki je obenem misijonska, ekumenska, pastoralna, kulturna, evropska in vesoljna.« Govori o temeljnih človeških in cerkvenih problemih, o veri in kulturi, o skupnih koreninah krščanske Evrope, o odnosih med Vzhodom in Zahodom, o religiozno kulturnih razmerah, o tem kakor premagati zapleteno razdeljenost med narodi in Cerkvami.

Sv. Ciril, freska Toneta Kralja v cerkvi na Premu. Foto: Simon Avsec

Kako pomembna bi bila danes gesta svetih bratov

Papež je Evropo vedno gledal v njeni celoti, je poudaril nadškof Zore. Oba dela, Vzhod in Zahod, sta ena sama Evropa, in šele oba dela skupaj predstavljata bogastvo, ki ga je dovolj ne samo za Evropo samo, ampak more to bogastvo navdihovati tudi druge ter ga lahko deli z vsemi narodi sveta. Znana je njegova misel, ki je povabilo in nujnost: da mora Evropa zadihati z obema pljučnima kriloma.

To sporočilo ostaja enako pomembno tudi danes. Žal med krščanskimi narodi v Evropi divja vojna, ki se na nek način bije med Evropskim vzhodom in zahodom in namesto, da bi Evropa dihala z obema pljučnima kriloma, se duši v dimu in krvi. Kako pomembna bi bila danes gesta svetih bratov, ki sta Vzhod in njegovo jezikovno, kulturno, liturgično bogastvo prinesla v Rim, k papežu, in ta ju je znal v resnično katoliškem duhu sprejeti, potrditi njuno delo in Metoda poslati nazaj s poslanstvom, naj evangelizira, torej prinaša vrednote in sporočilo evangelija in ne kogar koli in česar koli drugega.

Brez resnično evangeljskega duha se bomo vedno znova ujeli v mreže osebnih, narodnih ali drugih partikularnih interesov in namesto, da bi dihali globoko in svobodno, bomo nenehno odmotavali zanke, v katere se bomo v svojem pohlepu in ošabnosti zapletali.

Sv. Metof, freska Toneta Kralja v cerkvi na Premu. Foto: Simon Avsec

Dejavnost solunskih bratov je imela odmev tudi na našem ozemlju

Nadškof Zore je dejal, da je dejavnost solunskih bratov skozi vso zgodovino imela odmev tudi na našem ozemlju. Posebej je njun ekumenski pomen izpostavil blaženi Anton Martin Slomšek, ki je leta 1851 ustanovil Bratovščino sv. Cirila in Metoda. Slomšek je iz srca želel, da bi že skoro prišel srečni čas, ko bodo vsi otroci matere Slave združeni v eni sveti katoliški in apostolski cerkvi. Za to je vabil poleg Slovencev Hrvate, Čehe, Poljake, pa tudi druge katoličane, naj se pridružijo njegovi bratovščini ter z molitvijo in miloščino delajo za cerkveno zedinjenje (Slovenski gospodar, 3. februar 1927). Pomeni, da je Slomšek z Bratovščino segel preko meja in deloval resnično povezovalno. Pozneje se je bratovščina združila z Apostolstvom sv. Cirila in Metoda, ustanovljenim leta 1891 v Velehradu. Namen teh ustanov je bil povezovati kristjane in narode med seboj, z molitvijo in delovanjem utrjevati zavest o potrebnosti ekumenskega delovanja in stremeti za tisto edinostjo, za katero je molil Jezus.

Nadškof verjame, da bo tudi ta simpozij po eni strani odstrl kako tančico z zgodovine, obenem pa bo ponudil poglede, kako lahko danes v duhu sv. Cirila in Metoda spodbujamo bogastvo različnosti in obenem živimo zvestobo vsak svoji dediščini.

Spodnja Panonija v 9. stoletju

Martin Bele Foto: Ivo Žajdela

Zgodovinar dr. Martin Bele je predstavil Spodnjo Panonijo v 9. stoletju. Obdobje, ko je bil zahodni del Panonske nižine organiziran kot Spodnja Panonija se je raztezalo skozi skoraj celotno 9. stoletje. Omenjena državna tvorba je obstajala v sklopu (Vzhodno)frankovske države, njeni najpomembnejši politični voditelji pa so bili Ljudevit Posavski, Pribina in Kocelj. Čas vladavine slednjega je med drugim zaznamovala tudi prisotnost sv. Konstantina (Cirila) in Metoda, grških misijonarjev izvorno iz Soluna, ki sta primarno sicer delovala na Velikomoravskem. Po Cirilovi smrti je Metod z delom nadaljeval sam, kar je šlo

zelo v nos salzburški duhovščini. Ta je na območju severno od Drave pred tem misijonarila že nekaj desetletij, Metoda pa je zdaj imela za vsiljivca. Da bi v Salzburgu dokazali svoje pravice misijonariti na panonskem območju severno od Drave, so okrog leta 870 tam napisali spis Conversio Bagoariorum et Carantanorum. Metod je na Velikomoravskem deloval do smrti leta 885. Spodnjo Panonijo so ob koncu stoletja popolnoma uničili Madžari.

Nasprotniki svetih bratov med 7. in 10. stoletjem

Aleš Maver Foto: Ivo Žajdela

Dr. Aleš Maver je govoril o nasprotnikih svetih bratov in drugih zaviralcih pokristjanjevalnih procesov med 7. in 10. stoletjem. Za izhodišče je vzel odnos med Konstantinom in predvsem Metodom ter tistimi posvetnimi oblastniki, ki so zavirali njuno (njegovo) misijonsko akcijo. Postavil jih je v kontekst vladarskih nasprotovanj pokristjanjevalnim procesom v Evropi med 7. in 10. stoletjem. Spraševal se je o podobnostih in razlikah med takšnimi oblastniki in zlasti o njihovih ciljih in motivih ter strukturnih ozadjih nasprotovanj. Posebno pozornost je posvetil položaju na Bavarskem, v Karantaniji, na Moravskem, na Češkem in v izbranih skandinavskih okoljih. Osvetlil je tudi različno dojemanje upiranja misijonskim akcijam v historiografskem izročilu

Razumevanje Cirila in Metoda v luči slovenskega katolištva in narodne zavesti

Simon Malmenvall Foto: Ivo Žajdela

Dr. Simon Malmenvall je predstavil temelje razumevanja Cirila in Metoda v luči slovenskega katolištva in narodne zavesti. Izhodišče njegovega prispevka je avtoriteta Franca Grivca (1878–1963), dolgoletnega profesorja ekleziologije in vzhodne teologije na ljubljanski Teološki fakulteti (1920–1963), ki vse do danes velja za največjega poznavalca Cirila in Metoda med slovenskimi izobraženci. Do svetih solunskih bratov je Grivec izražal tudi osebno občudovanje, zlasti v obdobju med in po drugi svetovni vojni. Pri njem so se prepletale ideje krščanske edinosti, slovanske vzajemnosti in slovenske narodne zavesti. V tem pogledu je nadaljeval in poglobil proces, ki ga je v slovenski kulturi sredi 19. stoletja, v času oblikovanja modernega slovenskega naroda, začel pedagog in mariborski škof Anton Martin Slomšek (1800–1862). Od tod se je predavatelj posebej posvetil izvorom omenjenega Grivčevega vrednotenja, to je interpretacije vloge svetih bratov kot nosilcev jezikovne in verske samozavesti slovenskih prednikov. Pri takšnem razumevanju preteklosti in snovanju želene prihodnosti, vključno z uvedbo slovenskega jezika v bogoslužje, sta na prehodu iz 19. v 20. stoletje izstopala frančiškan in jezikoslovec Stanislav Škrabec (1844–1918) ter škofijski duhovnik Ivan Vrhovnik (1854–1935). Slednji se je ob sklicevanju na zgled solunskih bratov zavzel tudi za ustanovitev Družbe svetih Cirila in Metoda, med različnimi plastmi javnosti razširjene in politično vplivne organizacije. Njeno poslanstvo je bila gradnja slovenskih šol in spodbujanje poučevanja slovenskega jezika na narodnostno mešanih območjih ob meji z nemškim in italijanskim prostorom.

Češčenja sv. Cirila in Metoda med slovenskimi izseljenci v 19. in 20. stoletju

Nik Trontelj Foto: Ivo Žajdela

Dr. Nik Trontelj je podal pomen češčenja sv. Cirila in Metoda med slovenskimi izseljenci v 19. in 20. stoletju. Ob primerih slovenskih izseljenskih skupnosti v ZDA, Egiptu, Argentini in Avstraliji je predstavil navzočnost in pomen češčenja svetih bratov Cirila in Metoda. Izbrani primeri obsegajo različna obdobja slovenskega izseljenstva: od izteka 19. stoletja do prve svetovne vojne, čas med obema vojnama in obdobje po drugi svetovni vojni. Kljub različnemu odnosu javnosti do svetih bratov med Slovenci v matični domovini in izseljenstvu v navedenih obdobjih, je vsem izbranim primerom skupin izseljencev skupno navdihovanje ob liku slovanskih apostolov. Po drugi svetovni vojni se je ob njima še naprej navdihoval zlasti protikomunistično usmerjeni del slovenskih izseljencev, ki je ostal zvest verskim idealom češčenja svetnikov in pripadnosti katoliški veri. Na splošno je češčenje Cirila in Metoda, po katerima so izseljenci v različnih obdobjih pogosto poimenovali ustanove slovenskega izseljenskega življenja, Slovence v tujini motiviralo k utrjevanju narodne in verske pripadnosti, socialnim dejavnostim, izobrazbi in duhovnemu ekumenskemu apostolatu.

Družbeni pomen enciklike Slavorum Apostoli

Anton Štrukelj Foto: Ivo Žajdela

Dr. Anton Štrukelj je svoje predavanje naslovil Apostola Slovanov – vzornika evangelizacije in ekumenizma. Meni, da je okrožnica Slavorum apostoli posebno lepo ekumensko besedilo. Po eni strani je vsajeno v stično polje Vzhoda in Zahoda, po drugi strani pa kaže na povezavo med vero in kulturo; kaže na kulturo ustvarjajočo moč vere, ki ob srečevanju kultur povečuje svojo lastno globino in hkrati spoznava nove razsežnosti edinosti. Papež razlaga razmerje med dialogom in oznanjevanjem. Kaže, da je misijonarska dejavnost, oznanjevanje Kristusa vsem, ki ga ne poznajo, vedno potrebna, ker vsak človek od znotraj čaka na tistega, v katerem sta združena Bog in človek – na »Odrešenika ljudi«.

Tudi drugi papeži v novejših cerkvenih dokumentih močno poudarjajo izjemno vlogo svetih bratov Cirila in Metoda. »Apostola Slovanov« in sozavetnika Evrope se »kakor bisera bleščita v zgodovini vzhodnih kristjanov, ker sta se odlikovala kot neutrudna in neustrašena sejalca evangeljske resnice« (sv. Janez XXIII.). Njuna dediščina na verskem in cerkvenem ter kulturnem področju veličastno sije pred nami. Njuno sveto življenje in evangelizacijsko delovanje je pričevanje in zgled, kako naj si prizadevamo za »obnovitev edinosti«, »unitatis redintegratio«

Boštjan Udovič Foto: Ivo Žajdela

Apostola Slovanov in vatikanski ostpolitik

Dr. Boštjan Udovič je govoril o apostolih Slovanov in vatikanski ostpolitik na prelomu v pohladnovojno ureditev. Leta 1985 je papež Janez Pavel II objavil papeško encikliko Apostola Slovanov, ki je bila prelomna v več pogledih, tudi v političnem razumevanju Evrope in ustvarjanju ter grajenju takratne Evropske zveze. Četudi velja, da je enciklika per definitionem predvsem verski dokument, pa lahko omenjeno encikliko povežemo tudi s politiko Svetega sedeža do t. i. vzhodnih držav (znano kot vatikanska ostpolitik), sočasno pa tudi s poskusom imprimatura Svetega sedeža za razširitev (do tedaj še samo ideje) Evropske unije tudi na države vzhodne Evrope. Predavatelj je osvetlili nekaj izhodišč, ki so privedla do nastanka enciklike, sočasno pa tudi nekaj poudarkov iz enciklike, ki nakazujejo na idejo ustvarjanja nove – razširjene Evrope, v kateri bodo vse države zastopane na enakopravni osnovi.

Migracije izobraženih Slovanov

Blaž Vrhnjak Foto: Ivo Žajdela

Dr. Blaž Vrhnjak je predstavil migracije izobraženih Slovanov (asimilacija ali širjenje slovanskega vpliva?). V sodobnem globaliziranem svetu se številni izobraženi Slovani selijo v druge kulturne in gospodarske sfere v iskanju boljših priložnosti. Čeprav migracija pogosto vodi v asimilacijo, se hkrati odvijajo procesi kulturnega in gospodarskega vplivanja na nova okolja. Prisotnost balkanskih restavracij, trgovin in prilagajanje ponudbe v supermarketih v neslovanskih okoljih kaže na to, da izseljenci ne samo izgubljajo svoje identitete, temveč jo tudi vnašajo v nove družbe. Poleg tega lahko slovanski izseljenci ustvarjajo tržišča za proizvode, kot je npr. Argeta (Atlantic Grupa), v novih okoljih, kjer jih nato začno uporabljati tudi lokalni prebivalci. Prav tako diaspora odpira vrata poslovnim in znanstvenim sodelovanjem med državami izvora in sprejemnimi državami.

Česa nas učita sveta Ciril in Metod

S. Marija Šimenc Foto: Ivo Žajdela

S. dr. Marija Šimenc je pod naslovom Predvidljivo in nepredvidljivo v nastajanju voditelja govorila o tem, česa nas učita sveta Ciril in Metod. Nastanek voditelja je večplasten pojav, ki ga razumemo na več načinov. Za uvod je predstavila potrebo po dobrem gospodarju in izhodiščni socio-kulturni model večplastne vse-povezanosti dejavnikov nastajanja človeka in tudi voditelja. V jedru analize je podala tri plasti dejavnikov: osebnostnega v povezavi z duhovnim ter ob tem Olsonov model verskega voditelja; kulturni dejavnik, posebno s perspektive značilnosti slovenske kulture; časovni dejavnik po teoriji Roberta J. Clintona o nastajanju voditelja skozi tek življenja. Ob pogledu na sv. Cirila in Metoda in v trianguliranju naštetih perspektiv je primerjala predstavljene sheme z voditeljskima likoma svetih Cirila in Metoda, nakazanima v encikliki sv. Janeza Pavla II. Slavorum apostoli. V zaključnem delu je oblikovala kritični razmislek ter operativne predloge.

Maksim Gaspari, Ciril in Metod. Foto: Peter Marinšek

Pravica staršev do vzgoje otrok v skladu s svojim prepričanjem

Simon Umek je pod naslovom Dosežek svobodne in demokratične Slovenije predstavil pravico staršev do vzgoje otrok v skladu s svojim prepričanjem. Spoznanje, da je sveta vera luč, materni jezik pa ključ do zveličavne narodove omike, se kaže v prizadevanjih svetih bratov Cirila in Metoda pri podajanju krščanstva slovanskim deželam. Za solunska patrona Evrope značilno pristno oznanjevanje božje besede obrodi sadove le z odprtim in iskrenim dialogom. Posredovanje vesele novice odrešenja, namenjene vsem, tudi malim in preprostim, je daleč od širjenja vere z ognjem in mečem. Če bi Jezusovi učenci ponesli evangelij dobrega, usmiljenja, humanosti do skrajnih meja sveta s silo, bi od tega ostal zgolj zgodovinski spomin na krutost nekega časa. Ta nam razodeva nasprotno: apostoli so z zadnjimi dihi klicali odpuščanja za njihove rablje. Zavedanje, da lahko beseda v iskrivem dialogu spreminja človeška srca, ni prizaneslo niti apostoloma Slovanov. Tako se je še enkrat več pokazalo, da je besedo (in svobodo) mogoče omejiti le s silo. V povojni ustavi deklariran ideal verskega liberalizma ni preprečil njegovega izgona iz našega šolskega prostora. Nasprotno, zanj je bil celo povod. Priznanje, da verske svobode ni mogoče doseči z njenim zanikanjem, je (zaenkrat) prezahtevna naloga tudi za slovensko ustavno sodišče. Kaj je torej ratio šolske prepovedi konfesionalnega pouka v svobodni Slovenije, v praksi manifestirane kot v preteklem enoumju zaukazanega izrivanja verujočih iz izobraževalnega diskurza?

France Stele, Slovenščina svetih bratov Cirila in Metoda, Reporter, 21. 8. 2023

1/10