Na zadnjem dogodku založbe Družina v letošnji izdaji knjižnega sejma je na pisateljskem odru ob pesniški zbirki Molitve hrvaškega pesnika Tomislava Marijana Bilosniča odmevala religiozna poezija. Z Branetom Senegačnikom so se o razmerju in povezavi med poezijo in religijo nekoč in danes pogovarjali Vid Snoj, Matija Ogrin in France Pibernik.

O religiozni poeziji so na pisateljskem odru knjižnega sejma v organizaciji založbe Družina govorili: Matija Ogrin, Brane Senegačnik (moderator), France Pibernik in Vid Snoj.

Vid Snoj: »Vez med religijo in poezijo nekoč ni bila sporna«

»Poznamo pesmi, ki zvenijo kot molitve, in imamo molitve, ki so oblikovane tako poetično, da jih imenujemo pesmi,« je v uvodu dejal moderator Senegačnik in za začetek izzval profesorja na oddelku za primerjalno književnost Filozofske fakultete Vida Snoja, kako naj tovrstna besedila tretiramo: kot molitve ali kot poezijo? Kje imata izvorno povezanost religija in poezija? »Vez med religijo in poezijo nekoč ni bila sporna,« je dejal Snoj in se za začetek ozrl v antiko, ko je imelo grško pesništvo in kultura izvor v religioznem kultu. Za primer je postavil grško tragedijo, ki so jo Grki uprizarjali za verske praznike v čast bogu Dionizu. Ali zvrsti grške lirike, od himen do hvalnic, imajo po besedah Snoja izvor v religioznem kultu. Tudi v krščanski dobi, vse do zgodnjega novega veka je imela v javnosti prvo besedo religija. »Če je kdo hotel v javnosti povedati kaj veljavnega, je moral povedati v religiozni oziroma teološki govorici. Tudi znanost, ki se je razmahnila v začetku novega veka, je dosežke utemeljevala s teološko govorico, teološkimi pojmi, religioznimi podobami,« je dejal Snoj in povedano podkrepil z izjavo Isaaca Newtona, ki je svoja odkritja pospremil s trditvijo, da »vesolje deluje kot dobro navit mehanizem«, se pravi, je dejal Snoj, je svoja znanstvena odkritja pospremil s pripombo, da je on opisal načrt, ki ga ima s svetom Bog.

Obrat se je zgodil v 18. stoletju z razsvetljenstvom, ko je prvo besedo dobila znanost in ji dosežkov ni bilo treba utemeljevati s teološko govorico. »Nasprotno, če je hotela religija kaj tehtnega povedati ali uveljaviti v javnosti, se je morala sklicevati na dognanja znanosti. S tem je bila religija potisnjena iz javne v zasebno sfero. Če je hotela stopiti v javnost, je morala uporabljati govorico, ki je bila veljavna v javni sferi,« je dejal Snoj in pristavil, da je tako še danes: »Če skuša religija danes v javnosti kaj povedati, če hoče biti slišana, danes uporablja govorico morale, ki je sprejemljiva za vse, tudi za nereligiozne. Se pravi, mora sebe prevajati v drugo govorico.«

"Sodobni svet ni svet, v katerem bi bila poezija doma," je dejal Vid Snoj.

»Hiša poezije ima v sodobnem svetu neugledno mesto. V hiši poezije pa je religiozna pesem postavljena v kot.«

Da je med Slovenci poezijo kot javno relevanten govor vpeljal Prešeren, je dejal Snoj. V Sonetnem vencu si zaželi med Slovenci pesnika, ki bi imel tako močno govorico kot je bila Orfejeva; da bi prebudil Slovence k nacionalni zavesti in jih združil. »To pri Prešernu ni ostalo na ravni želje, Prešeren sam je bil tisti, ki je imel vlogo nacionalnega 'orfejevskega' pesnika. Ni se zgodilo v času njegovega življenja, ampak med poznejšimi rodovi Slovencev.« Snoj je spomnil na čas osamosvajanja in veliko pesniško figuro Prešerna, na katerega so se sklicevali konec osemdesetih let osamosvojitelji. »Danes je spet drugače, poezija take vloge več nima. Danes v sferi javnosti ne vlada več znanost, ampak teorija. Če hoče kdo kaj relevantnega povedati in pričakuje, da bo slišan, mora spregovoriti v jeziku teorije.« Snoj je sklenil, da sodobni svet ni svet, v katerem bi bila poezija doma. »Sodoben svet ni hiša poezije. Hiša poezije ima v sodobnem svetu neugledno mesto. V hiši poezije pa je religiozna poezija zapostavljena, postavljena v kot, v ropotarnico.« Torej, je sklenil Snoj, je religiozna poezija, kot jo piše Tomislav Bilosnič, v sodobni poeziji »zapostavljena dvakrat«.

"V srednjem veku je bila poezija prežeta z vero in religijo," je dejal Matija Ogrin.

Matija Ogrin: »Pesniške podobe so bile nekoč del življenja.«

Kaj se je zgodilo, da je šla religiozna poezija v zakotje, se je vprašal tudi Matija Ogrin in dejal, da zgodovinsko gradivo religiozne poezije pokaže njeno sijajno pot. »Slovenci smo dobili temeljne kritične tekste že v srednjem veku, imamo čudovite velikonočne, božične in Marijanske pesmi. Pesniške podobe so bile del življenja. Pesniška besedila so že v srednjeveškem času izrekala temeljno izkustvo, v katerem sveto in lepo nista ločena, ampak je poezija prežeta z vero. Ko pa je duhovni svet, duhovni temelj začel razpadati, so tudi duhovni teksti izginili iz zavesti,« je dejal Ogrin in spomnil na »koščke« stare poezije: pasijonske igre iz Železne Kaple z 2700 imenitnimi verzi o grehu, odpuščanju, odrešitvi – temeljnimi resnicami vere. Ogrin je nadalje spomnil na duhovnika Jerneja Levičnika, imel stike s Prešernom, njegova pesnitev Katoliška Cerkev je obsegala preko deset tisoč verzov, ohranjenih je približno tretjina. Iz dobe moderne je Ogrin naštel »plejado duhovnikov –pesnikov«, posebej je izpostavil Silvina Sardenka (opomba: njem pišemo v zadnji, 48. številki Družine, posvečeni so mu bili letošnji novembrski Brezjanski pogovori), na Antona Medveda in Mihaela Opeko – slednji je po besedah Ogrina napisal vrhunsko pesnitev Tragedija v čast rimskim mučencem; v mislih je imel prve mučence, a v poetični univerzalnosti bi lahko v pesnitvi razumeli tudi poznejše krščanske mučence, mučence totalitarizmov ali mučence, ki danes umirajo na Bližnjem vzhodu. Ogrin je sklenil, da je v »historičnem gradivu bogastvo neodkritih otokov, do katerih še nismo prispeli v zavesti in kulturnem spominu«.

France Pibernik je za uvod prebral nekaj verzov iz svoje pesniške zbirke.

France Pibernik: »Po vojni je bila religiozna poezija prepovedana!«

France Pibernik se je s problemom religiozne poezije srečal, ko so na pobudo Gorazda Kocijančiča pripravljali antologijo slovenske duhovne pesmi. »Del zbiranja ni bil težak, ker je leta 1980 France Vodnik izdal izbor slovenske religiozne lirike in vanj vključil tudi tri do tedaj prepovedane pesnike: Balantiča, Hribovška in Truhlarja,« je dejal Pibernik in nadaljeval, da se je večji problem pokazal pri zbiranju poezije povojnih pesnikov, ki so imeli doma pesniške zbirke, na primer Minatti, vendar v teh zbirkah, izhajale so v sedemdesetih letih, ni bilo religioznega gradiva. »Manjko religiozne poezije v povojnih letih ej razumljiv. Po letu 1946 je nastopila nova era, ko so bili celo prazniki prepovedani, namesto tega pa zaslišanja in procesi proti duhovnikom. »To se kaže tudi v usodah vsebin posameznih zbirk,« je dejal Pibernik in povedal primer zbirke Antona Vodnika, izšla je leta 1948, a šele desetletja pozneje je izvedel, da je izšla s posebnim dovoljenjem Lidije Šentjurc, ki se je poznala z Vodnikovo ženo. Da je nekaj zbirk sicer izdala Mohorjeva družba, je povedal Pibernik, a niso imele nikakršnega kritiškega odmeva v javnosti. Pibernik je omenil še primer pesnika Vladimirja Truhlarja, četrt stoletja je bil profesor duhovne teologije na rimski Gregoriani, bil je tudi odličen pesnik. Na pobudo Zorka Simčiča je objavljal v reviji Meddobje, leta 1958 so mu v Buenos Airesu izdali zbirko Nova zemlja, nekaj let pozneje še Rdeče bivanje – obe zbirki sta bili v domovini prepovedani. Edin zapis se je pojavil v Družini, Rebula je zapis o Truhlarjevi pesniški zbirki naslovil: Slovenstvo, prevedeno v vesoljnost. Pibernik je sklenil, da se po osamosvojitvi religiozna poezija pogosteje pojavlja: »Novo obdobje se je začelo kazati že leta 1993, ko je Jože Snoj izdal zbirko Duhovne pesmi, kasneje pa še zbirko Domotožje z biblično tematiko. Kot na drugih področjih so se tudi v poeziji stvari začele odpirati in drugače razumevati.«

V drugem delu pogovora je Vid Snoj na primeru pesmi hrvaškega pesnika Bilosniča govoril o razmerju med molitvijo in poezijo … O tem pa v tiskani Družini.

VIDEO: