Prvo berilo: Peter se zave, da ga je Bog rešil iz ječe, Apd 12,1–11;
Ps 34;
drugo berilo: Pripravljena mi je krona pravice, 2 Tim 4,6–8.17–18

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 16,13–19)

Ko je Jezus prišel v kraje Cezareje Filipove, je svoje učence vpraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Odgovorili so: »Nekateri: da je Janez Krstnik, drugi, da je Elija, zopet drugi, da Jeremija ali kdo izmed prerokov.« Jezus jim je dejal: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Spregovoril je Simon Peter in rekel: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Jezus mu je odgovoril: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Pa tudi jaz tebi povem: Ti si Peter – skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva. Kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.«

Video razlaga za otroke

Peter, od učenca do skale

Piše: p. Primož Jakop

Ker v letošnjem liturgičnem letu praznik apostolov Petra in Pavla prevzema obhajanje 13. nedelje med letom, se danes znajdemo v zanimivem položaju, da dve nedelji zapored premišljujemo ob istem prizoru, le da opisa izvirata iz različnih evangelijev. Prejšnjo nedeljo smo videli, da Jezusov pogovor z učenci o njegovi istovetnosti opiše evangelist Luka, danes pa beremo Matejevo pripoved. In če smo prejšnjo nedeljo ostali ob Jezusu, se na današnji praznik spodobi, da smo pozorni bolj na Petra.

»Cerkve ne gradi Peter sam, še zlasti pa ne z lastno močjo – za to je tako kot vsak od nas preveč krhek in preveč zmotljiv.« FOTO: Tatjana Splichal

V današnjem opisu je Peter tisti, ki med apostoli prevzame pobudo in Jezusa opiše z besedami »Kristus, Sin živega Boga«. V tesarjevem sinu iz Nazareta Peter prepozna izpolnitev obljube, ki jo je Bog skozi stoletja obnavljal po prerokih – namreč da bo poslal svojega Maziljenca (v grščini Kristus pomeni Maziljenec), ki bo kot potomec kralja Davida obnovil kraljevanje Boga in odrešil Izrael. Petrove besede še danes prepoznavamo kot temeljno izpoved naše vere.

Za Petra šteje Jezus sam

Iz Petrovih besed lahko razberemo in je pomenljiva za nas predvsem njegova ljubezen do Jezusa. Petru niso v prvi vrsti pomembne Jezusove besede, njegov nauk in zapoved – njegova ljubezen je usmerjena na Jezusa samega kot nekoga, ki je njega prvi vzljubil. Peter nas uči, da gre pri krščanstvu predvsem za to, da poznamo Jezusa in da ga sprejmemo za Božjega Sina, ki je prišel k nam, da nam postane brat in da nam da svoj odnos z Očetom. Jezusove besede in poučevanje so pomembni zato, ker je on Bog – če ne bi bil Bog, bi bil prevarant, krščanstvo pa največja prevara v človeški zgodovini.

Če Jezus ne bi bil Bog, bi bil prevarant, krščanstvo pa največja prevara v človeški zgodovini.

Pomenljiv je tudi Jezusov odgovor. Petru, do tega trenutka Simonu, njegova izpoved namreč prisluži vzdevek Peter, kar je moška oblika besede »petra«, ki v latinščini pomeni skala. Pri psalmistih in prerokih je »skala« zaradi svoje trdnosti običajno prispodoba za Boga, Jezus pa zaradi Petrovih besed tudi v njem, običajnem človeku, prepozna vero, ki ga dela podobnega Bogu in ki bo dovolj, da ga Jezus lahko vzame za temelj skupnosti svojih učencev. A Cerkve ne gradi Peter sam, še zlasti pa ne z lastno močjo – za to je tako kot vsak od nas preveč krhek in preveč zmotljiv. Cerkev gradi Jezus s svojo božjo močjo in ljubeznijo, od katerih nas ne more ločiti nobena naša nezvestoba ali naš greh, pa tudi nobena zunanja sila ali okoliščina. Vse, kar si želi, je, da se potrudimo, da Petrove besede vzamemo za svoje in da mu dovolimo, da se tudi nam razodene kot Božji Sin, da ga bomo lahko vzljubili, kot on od vedno ljubi nas.