Prvo berilo: Prerokba Jezusove smrti na križu, Zah 12,10–11; 13,1;
Ps 63;
drugo berilo: Po krstu smo Kristusovi, Gal 3,26–29

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 9,18–24)

Ko je Jezus nekoč na samem molil, so bili z njim učenci; in vprašal jih je: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi pa, da je vstal eden od starodavnih prerokov.« Nato jim je rekel: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter je odgovoril: »Božji Maziljenec.« Strogo jim je prepovedal, da bi o tem komu pripovedovali. Rekel je: »Sin človekov mora veliko pretrpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo vstal.« Vsem pa je rekel: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.«

Video razlaga za otroke

Hrana za množice, besede za srce

Piše: p. Primož Jakop

V odlomku za 12. nedeljo med letom nam evangelist Luka pripoveduje znan prizor o Jezusovem vprašanju učencem: »Kaj pravite, kdo sem?« Razlagalci Lukovega evangelija se strinjajo, da ta prizor predstavlja začetek drugega dela evangelija, ki je ves v znamenju Jezusove poti proti Jeruzalemu.

V prvi vrstici odlomka nas Luka postavi med učence, ki so z Jezusom, medtem ko ta na samem moli. Luka prvič omeni, da je Jezus molil ob prejemu krsta, nato, preden je izbral apostole, zdaj pa ga najdemo v trenutku, ko bo učencem postavil vprašanje o svoji identiteti, da jim razodene svojo pot proti kraju, kjer bo do konca razodel, kdo je.

»Čeprav se zdi na prvi pogled in gledano samo iz človeškega vidika nabor apostolov precej naključen in ne pretirano premišljen, nam poznavanje kasnejših dogodkov razodene, da v pogovoru z Očetom Jezus vidi globlje in dlje.« FOTO: Tatjana Splichal

Vsak od teh trenutkov je na nek način ključen. Krst je za Jezusa začetek njegovega javnega delovanja in učenja, zato nas evangelistov poudarek glede molitve lahko spomni, da se Jezus tega v nobenem trenutku nima namena lotiti sam in da tega poslanstva ne vidi kot lastni projekt, ampak želi prepoznati, kaj si želi Oče. Podobno velja za trenutek izbire dvanajstih ožjih učencev, ki so z njim ves čas delovanja in ki predstavljajo temelj za Cerkev, ki bo začela rasti potem, ko na binkošti v družbi Marije v gornji izbi dočakajo prihod Svetega Duha. Čeprav se zdi na prvi pogled in gledano samo iz človeškega vidika nabor apostolov precej naključen in ne pretirano premišljen, nam poznavanje kasnejših dogodkov razodene, da v pogovoru z Očetom Jezus vidi globlje in dlje. Danes pa, kot je bilo omenjeno, smo ob Jezusu v času, ko kot Očetovo voljo prepoznava tudi svoje bodoče trpljenje, zavrženost in smrt, ki jim bo sledilo obujenje tretji dan, in v to Očetovo voljo vstopa svobodno in z željo služiti.

Le v samoti je dovolj tišine, da ne samo mi postavljamo vprašanja Bogu, temveč lahko prisluhnemo temu, kar on govori.

Prepustiti pobudo Bogu

Jezus moli na samem, ker je samo v samoti dovolj molka in tišine, da ne samo mi postavljamo vprašanja Bogu, temveč lahko končno prisluhnemo temu, kar on govori nam. Hitro se nam namreč lahko zgodi, da v molitvi pozabimo prepustiti pobudo Bogu in mu dopustiti, da se nam razodene. Če ob tem upoštevamo še, da se to dogaja neposredno potem, ko je Jezus čudežno nahranil množice s petimi hlebi, se lahko spomnimo evharistije, kjer Jezus vedno znova hrani in nahrani tudi nas, s tem pa se nam v polnosti razodene kot tisti, ki nas ljubi do konca. V kruhu nam pove vse o sebi in nam da celotnega sebe, da bi v molitvi tudi mi lahko slišali njegovo vprašanje: »Kaj praviš, kdo sem?«

Da bi lahko v molitvi našli moč in navdih, da od odgovora Petra, ki si poslanstvo Maziljenca razlaga še močno po človeško, pridemo do Tomaževega odgovora: »Moj Gospod in moj Bog« (Jn 20,28).