Prvo berilo: Vsi so napolnjeni s Svetim Duhom začeli govoriti, Apd 2,1–11;
Ps 104;
drugo berilo: V enem Duhu smo bili vsi krščeni v eno telo, 1 Kor 12,3b–7.12–13

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 20,19–23)

Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

Video razlaga za otroke

Navzočnost v odsotnosti

Piše: p. Primož Jakop

Z današnjo nedeljo zaključujemo velikonočni čas, evangeljski odlomek pa nam prinaša besede Jezusove obljube oziroma napovedi, da njegov odhod z zemlje ne bo pomenil njegove odsotnosti, temveč le, da bo njegova prisotnost po vnebohodu drugačna. Ljubezen, s katero nas on ljubi in v katero vabi svoje učence, je namreč ljubezen Boga, ki je večen in nad katerim smrt nima nobene moči.

»Po Jezusu smo tudi mi postali otroci Boga, Stvarnika sveta – ne njegovi služabniki ali sužnji, temveč sinovi in hčere.« FOTO: Tatjana Splichal

Jezus tistega, ki bo omogočal njegovo bližino, predstavi kot Duha, ki bo z nami, ki nas bo učil in spominjal vsega, kar je učil Jezus – kot Duha resnice, ki bo z nami ostal za vedno. Za Duha, ki bo po Jezusovi obljubi ostal z nami, pri nas in v nas, evangelist Janez edini uporabi grško besedo »paraklit«, ki jo v slovenščino večinoma prevajamo kot »tolažnik«. To pomeni nekoga, ki s svojo prisotnostjo lajša žalost tistega, ki je v bolečini ali v preizkušnji. V grščini izraz označuje tudi odvetnika, ki ima v sodnem procesu nalogo braniti nekoga, ki je obtožen, in stoji nasproti tožilcu, kar je običajno vloga, v kateri Sveto pismo opisuje hudiča (prim. Raz 12,10). Če pogledamo še latinski prevod za isti izraz, »consolator«, lahko iz njega razberemo, da je Sveti Duh tisti, ki je z nami tudi takrat, ko smo sami, da se ne bi nikoli počutili popolnoma osamljene.

Sveti Duh je tisti, ki je z nami tudi takrat, ko smo sami, da se ne bi nikoli počutili popolnoma osamljene.

Zakaj potrebujemo Svetega Duha

Zakaj sploh potrebujemo Svetega Duha? Eden od razlogov je, da ljudje radi pozabljamo, kar že vemo, in da se v svoji radovednosti vedno znova ženemo za novim. Bolj kot katerakoli generacija pred nami živimo v svetu, ki neprestano ponuja takšne in drugačne novice, da pritegnejo našo pozornost k vsemu, kar je od sveta. S tem nam svet neprestano predoča podobo družbe, v kateri so pomembni le moč, slava in bogastvo, s pomočjo katerih se lahko povzdignemo nad druge, češ da bomo le tako končno postali svobodni.

Vse to hote ali nehote odteguje našo pozornost od zavedanja, da smo po Jezusu tudi mi postali otroci Boga, Stvarnika sveta – ne njegovi služabniki ali sužnji, temveč sinovi in hčere. Te identitete nam ne more nihče več vzeti, lahko pa še vedno sami pozabimo nanjo in živimo kot prej. Sveti Duh, ki ga apostol Pavel imenuje »duh posinovljenja«, je tisti, v čigar moči Boga lahko kličemo z Jezusovim izrazom »aba«, se pravi »očka« (prim. Rim 8,15). Njegova prisotnost v nas nam pomaga, da se vedno spominjamo tega, da nas je Bog posinovil in da je njegova očetovska ljubezen do nas edini trajni vir svobode, po kateri hrepenimo – da bi lahko kot Jezus iskali »najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost« (Mt 6,33), ker bo za vse ostalo poskrbel Oče.