Prvo berilo: Sveti Duh odloča po apostolih, Apd 15,1–2.22–29;
Ps 67;
drugo berilo: Sijaj nebeškega Jeruzalema, Raz 21,10–14.22–23

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 14,23–29)

Jezus je odgovoril in mu rekel: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. To sem vam povedal med tem, ko še ostajam pri vas. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši. Slišali ste, da sem vam rekel: 'Odhajam in pridem k vam.' Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene. In zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi.

Video razlaga za otroke

Mir, ki ni od sveta

Piše: p. Primož Jakop

Počasi se bližamo koncu velikonočnega časa in evangeljski odlomki nam prinašajo Jezusove besede, ki naj bi v nas obudile in okrepile spomine - po eni strani na to, kar je Jezus izročil svojim učencem pred vnebohodom, po drugi strani pa še bolj na to, kar od takrat naprej po Svetem Duhu dela ves čas tudi v naših življenjih.

Eden od poudarkov v današnjem odlomku govori tudi o miru, ki ga daje Jezus. Gre za sad Svetega Duha, ki ga omenja apostol Pavel v Pismu Galačanom (Gal 5,22). Jezus namreč izrecno poudari, da mir, ki ga daje on, ni tisti, ki ga ljudje lahko najdemo sami v svetu. Čas, v katerem živimo, je sicer vsaj za zahodno Evropo zelo izjemen, ker že od leta 1945 ne pozna oboroženega spopada, čeprav se že na bližnjem ali malo manj bližnjem robu politične Evrope iskre strelnega orožja nikoli ne nehajo zares kresati. Ob pogledu na to izkušnjo nam mora biti jasno, da je za mir, kot ga razume svet, še najbolj značilno, da gre za mir zmagovalca. Tisti, ki je močnejši, vzpostavlja mir s svojo vojaško premočjo, bodisi v količini orožja bodisi v številu vojakov. Ko gledamo na mir s tega vidika, je razumljivo in razvidno, da je tak mir zelo krhko in zelo ranljivo stanje, ki je ogroženo vsakič, ko se razmerje moči vsaj malo spremeni.

»Razumljivo je, da Jezus ne govori o tistem pogosto navideznem miru, ki pride iz užitkov naše lastne sebičnosti.« FOTO: Župnija Dravlje

Navidezni in Jezusov mir

Prav tako nam je z malo premisleka hitro jasno, da Jezus ne govori o tistih priložnostih, ko »zaradi ljubega miru« povozimo bodisi sami sebe bodisi resnico bodisi vse tisto, kar je prav. Morda bi lahko na prvi pogled šlo za tisti mir, ki ga omenjajo stoiki in je sad lastnega napora, ko se kot ljudje trudimo biti manj navezani na dogajanje okoli nas, vendar nas prilika o usmiljenem Samarijanu jasno opozarja na to, da mir ne more biti rezultat tega, da nas usoda bližnjega ne gane več. S tem pomislekom pred očmi je razumljivo tudi, da Jezus ne govori o tistem pogosto navideznem miru, ki pride iz užitkov naše lastne sebičnosti.

Mir, ki pride iz globokega uvida, da bo zaradi te Božje ljubezni »na koncu vse dobro.

O katerem miru torej govori Jezus? Verjamem, da ima vsak od nas izkušnjo pomirjenosti, ki jo čutimo v trenutku, ko smo našli, kar smo iskali, in ko smo prejeli to, kar smo želeli. Ko se zavemo, da v resnici iščemo ljubezen, in prisluhnemo Svetemu Duhu, ki nam odkriva, da smo Bogu neskončno pomembni in zanj zaželeni, lahko v naše srce končno vstopi mir, ki pride iz zavedanja, da nas nič ne more ločiti od večne ljubezni, s katero nas ljubi Bog, ki ima vse stvarstvo v svojih rokah. Mir, ki pride iz globokega uvida, da bo zaradi te Božje ljubezni »na koncu vse dobro, in če zdaj še ni vse dobro, pomeni le, da še ni konec«.