Prvo berilo: Pavel utrjuje v veri prve učence, Apd 14,21b–27;
Ps 145;
drugo berilo: Veselje v nebeškem Jeruzalemu, Raz 21,1–5a

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 13,31–33a.34–35)

Ko je Juda šel iz dvorane zadnje večerje, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. Otroci, le malo časa bom še z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne morete priti. Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«

Video razlaga za otroke

Zato, ker pač si

Piše: p. Primož Jakop

Pred dobrim letom se mi je pred mašo zgodilo, da je k meni pristopila mama s fantičem predšolske starosti in mi namignila, da mi njen sin želi povedati nekaj pomembnega. Ko sem se sklonil k njemu, da bi mu pomagal premagati več kot očitno zadrego, je po nekaj trenutkih oklevanja le uspel izreči, da sem njegov »najljubši pater«. Priznam, da me je ujel nepripravljenega – do te mere, da te njegove naklonjenosti nisem znal sprejeti in se zanjo preprosto zahvaliti. Namesto tega sem v zavesti svoje nepopolnosti izustil: »Zakaj?« Zmeda in nerazumevanje vprašanja, ki sem ju takoj zaznal v fantovih očeh, mi bosta za vedno ostala v spominu. 

Ljubezen je zastonjska, zato je spraševanje po razlogu zanjo ne samo nevljudno, temveč tudi nesmiselno.

Po nekaj dolgih trenutkih mučne tišine, ki je nastala med nama ob mojem vprašanju, je sicer uspel izreči: »No, zato, ker imaš brado«, vendar je bilo obema jasno, da je bil to le slab odgovor na še veliko slabše vprašanje. Kako je sploh mogoče odgovoriti na vprašanje, zakaj imamo nekoga radi? Ljubezen je vendar zastonjska, zato je spraševanje po razlogu zanjo ne samo nevljudno, temveč tudi nesmiselno. Edini smiseln odgovor na moje vprašanje bi bil: »Zato, ker pač si«, a še veliko bolj smiselno bi bilo, če vprašanja sploh ne bi zastavil.

»Prosimo za milost, da bomo lahko vzljubili sebe, kot nas ljubi On!« FOTO: Tatjana Splichal

Ljubezen, ki ni plačilo

V današnjem evangeljskem odlomku Jezus med zadnjo večerjo daje svojim učencem zapoved ljubezni. Daruje jim zgled svoje ljubezni do njih in jim ob tem naroča, naj tak odnos ohranjajo tudi drug do drugega. Naročilo dobi svojo pravo težo, ko se spomnimo, da je umeščeno med Judovo izdajo, ki se zgodi tik pred tem, ter Petrovo napovedjo, da bo za Jezusa dal svoje življenje, ob kateri mu Jezus napove trikratno zatajitev. Tako Juda kot Petra Jezus ljubi zastonjsko in brezpogojno, da bi tako njima kot tudi nam pokazal, da nas od njegove ljubezni ne more ločiti res popolnoma nič.

Razumljivo je, da smo takrat, ko se znajdemo v Judovem položaju, popolnoma odvisni od Božjega usmiljenja.

Razumevanje tega je nujno, če hočemo izkusiti, da nas samo Božja ljubezen osvobaja: Juda osvobodi krivde ob izdaji, Petra osvobodi prizadevanja, da bi si Jezusovo ljubezen najprej zaslužil. Oba položaja sta nam vsem dobro znana, a je morda Petrov bolj zapleten. Da smo namreč takrat, ko se znajdemo v Judovem položaju, popolnoma odvisni od Božjega usmiljenja, je razumljivo, kadar pa se imamo za pravične, smo v nevarnosti, da bi ljubezen razumeli kot plačilo. S tem, ko bi Peter resnično dal svoje življenje za Jezusa že takrat, bi lahko umrl v misli, da se je odrešil sam. Ko pa mu Jezus pove, da že ve, da ga bo zatajil, a ga vseeno ljubi, ima Peter priložnost izkusiti, da je res ljubljen brezpogojno.

Prosimo za to milost, da bomo lahko vzljubili sebe, kot nas ljubi On, da bomo lahko ljubili drugega kakor samega sebe!