Prvo berilo: Apostoli in Sveti Duh pričujejo o Jezusovem vstajenju, Apd 5,27–32.40–41;
Ps 30;
drugo berilo: Hvalnica vstalemu Kristusu, Raz 5,11–14

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 21,1–19)

Tisti čas se je Jezus spet prikazal učencem pri Tiberijskem jezeru. Razodel pa se je takóle: Simon Peter, Tomaž, ki se imenuje Dvojček, Natánael iz galilejske Kane, Zebedejeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev so bili skupaj. Simon Peter jim je rekel: »Ribe grem lovit.« Dejali so mu: »Tudi mi gremo s teboj.« Odšli so in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli. Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je rekel: »Otroci, imate kaj prigrizniti?« Odgovorili so mu: »Nič.« Tedaj jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Vrgli so jo, pa je zaradi obilice rib niso mogli izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: »Gospod je.« Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal vrhnje oblačilo, ker je bil gol, in se vrgel v jezero. Drugi učenci so pripluli s čolnom in privlekli mrežo z ribami; niso bili namreč daleč od brega, le kakih dvesto komolcev. Ko so stopili na kôpno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh. Jezus jim je rekel: »Prinesite ribe, ki ste jih pravkar ujeli!« Simon Peter se je tedaj vkrcal in potegnil na kopno mrežo, polno velikih rib; bilo jih je sto triinpetdeset. In čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni raztrgala. Jezus jim je rekel: »Pridite jest!« Toda nobeden izmed učencev si ga ni drznil vprašati: »Kdo si ti?«; vedeli so namreč, da je Gospod. Jezus je prišel, vzel kruh in jim ga ponudil; in prav tako ribo. To je bilo že tretjič, da se je Jezus razodel učencem, odkar je vstal od mrtvih. Ko so pojedli, je Jezus rekel Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moja jagnjeta!« Spet, drugič, mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« ... (se nadaljuje)

Video razlaga za otroke

Velikonočna lekcija iz poslušnosti

Piše: p. Primož Jakop

Evangeljski odlomek na tretjo velikonočno nedeljo nam prinaša zaključno poglavje evangelija po Janezu. Gre za neke vrste zaključni povzetek Jezusove zgodbe, ki se nadaljuje v zgodbi njegovih učencev. Kljub navidez relativno običajnemu opisu srečanja učencev z vstalim Jezusom je besedilo v resnici zelo bogato s simboliko.

V prvem delu poglavja spremljamo Petra in šest drugih, ki se v čolnu odpravijo lovit ribe. Na njihovo metanje mrež lahko gledamo kot na oznanjevanje evangelija, po katerem želi Bog ljudi potegniti iz smrti v življenje. Kljub temu da so skupaj in da sodelujejo, njihovo delo ne obrodi želenih sadov, dokler ni zraven Jezusa. Ob tem se lahko spomnimo Jezusove prispodobe o trti in mladiki: »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni« (Jn 15,4). Nobena vrsta in nobeno število mrež, pa naj bo še tako veliko, ne bo dalo rezultatov brez povezanosti z Jezusom. Enako velja tudi za usposobljenost in izkušnje ribičev – šele takrat, ko vržejo mreže na njegovo besedo, njihov trud postane rodoviten.

»Naj nas milost velikonočnega časa nauči večje poslušnosti in zaupanja Bogu in njegovi besedi!« FOTO: Tatjana Splichal

Blagoslovljen »ulov«

To me spominja na izkušnjo ob koncu jezuitskega noviciata. S sonovincem sva morala opraviti še romanje v uboštvu, brez denarja in hrane, zanašajoč se na Božjo dobroto, ki se bo razodela po ljudeh. Tako sva romala iz Maribora proti Sveti Gori. Po približno tednu dni hoje sva prispela v Baško grapo in proti večeru v neki vasi prosila za prenočišče. Ker sva vse prejšnje dni brez večjih težav našla prenočišče v hišah, sva tisti večer k iskanju pristopila z občutkom, da zdaj pa res že znava prositi – da »obvladava«.

Ni nama bilo težko zaradi tega, ker bova spala na senu, težko nama je bilo, ker ni bilo po najino.

Na najino veliko presenečenje sva bila pri vseh hišah v vasi zavrnjena, le pri zadnji so nama namignili, da lahko prespiva na skednju nad vasjo, ki je njihov. Z veliko frustracije in razočaranja sva se povzpela do njega in si med potjo podelila najino nerazumevanje: kako to, da nama je nocoj ob vseh izkušnjah, ki sva jih že pridobila na poti, tako grdo spodletelo? Ni nama bilo težko zaradi tega, ker bova spala na senu, težko nama je bilo, ker ni bilo po najino. A če sva zaspala v žalosti, sva se zbudila v veselju. Ker namreč nisva spala v hiši, nama ni bilo treba vstati skupaj z domačimi že navsezgodaj, temveč sva lahko spanec brez slabe vesti potegnila do devete ure. Doživljala sva, da je Bog zato, ker sva kljub razočaranju nad lastnim ulovom vseeno na njegovo besedo vrgla mreže in sprejela spanje na skednju, obilno blagoslovil najin ulov.

Naj nas milost velikonočnega časa nauči večje poslušnosti in zaupanja Bogu in njegovi besedi!