Prvo berilo: Število kristjanov raste, Apd 5,12–16;
Psalm 118;
drugo berilo: Vstali Kristus živi vekomaj, Raz 1,9–13.17–19

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 20,19–31)

Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!« Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu.

Video razlaga za otroke

Na višjo raven

Piše: p. Primož Jakop

Evangelist Janez prizor prvega srečanja vstalega Jezusa z učenci opiše na način, ki je dolga leta vznemirjal mojo domišljijo: če so bila »tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena«, kako je lahko potem »prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: 'Mir vam bodi!'« (Jn 20,19)? Človekovo telo ni narejeno tako, da bi lahko hodili skozi stene ali zaprta vrata.

»Kako je v resnici z vstajenjem, življenjem po smrti in primerljivostjo vsega z video igricami, bomo v polnosti spoznali po smrti.« FOTO: Župnija Dravlje

Možno razlago sem našel, ko sem že kot duhovnik v pogovoru z mladimi obujal spomine na računalniške igrice, ki sem jih igral, ko sem bil mlajši. Ena od razlik med omenjenimi igricami je, da nekatere potekajo zvezno, kot zgodba, ki se začne in potem nazadnje dokončno konča, druge pa so narejene tako, da potekajo v več ravneh: ko pridem do konca ene, začnem znova na začetku nove, višje ravni. Pri prvi vrsti igric se ob tem, ko jo dokončam, vedno prej ali slej neizogibno pojavi določeno razočaranje, ker je vsega skupaj konec, zlasti če sem v igranje igrice vložil več časa. Ko se mi na koncu izpiše »game over« (igre je konec), lahko včasih res doživim, kot da je majhen del mojega življenja umrl skupaj z likom v igrici. Pri drugi vrsti igric ob koncu zgodbe to razočaranje ni potrebno, ker se mi namesto »game over« izpiše »next level« (naslednja raven), zato vem, da se bo zgodba še nadaljevala na neki novi, višji ravni. Izkušnja se mi zdi primerljiva s tem, kar o vstajenju povedo evangeliji: do Jezusove smrti smo bili prepričani, da je naše življenje igrica prve vrste, ki se s smrtjo dokončno konča. Opis dogodkov, kot je na primer prizor v današnjem evangeljskem odlomku, pa nam odkriva, da obstaja tudi življenje po smrti, vendar na drugi ravni.

Razlika je, če vem, da se igra mojega življenja s smrtjo ne konča. Da bi jo le znal igrati po Jezusovih pravilih in jo z Božjo pomočjo pripeljati na raven večnega življenja!

Po Jezusovih pravilih

Igranje večnivojskih igric prinaša še en vidik, ki se mi zdi zanimiv za to razmišljanje: lik, ki ga v igrici upravljam, se lahko na višjih ravneh še naprej razvija in pridobiva dodatne izkušnje, sposobnosti in veščine. Kadar igrica omogoča, da se s tako razvitim likom vrnem na nižje ravni igrice, postane igranje velikokrat otročje lahko, ker moj lik zmore veliko več kot takrat, ko sem šel z njim prvič čez to raven – in mene Jezus, ki s svojim poveličanim telesom vstopi v sobo pri zaprtih vratih, spominja na ravno to izkušnjo!

Kako je v resnici z vstajenjem, življenjem po smrti in primerljivostjo vsega z video igricami, bomo v polnosti spoznali po smrti. Pa vendar: je razlika, če vem, da se igra mojega življenja s smrtjo ne konča. Da bi jo le znal igrati po Jezusovih pravilih in jo z Božjo pomočjo pripeljati na raven večnega življenja!