Prvo berilo: Svojega obraza ni skrival pred sramotenjem, Iz 50,4–7;
Ps 22;
drugo berilo: Ponižal se je, zato ga je Bog povzdignil, Flp 2,6–11

Iz svetega evangelija po Luku (prim. Lk 22,14–23,56)

Ko je prišla ura, je Jezus sédel k mizi in apostoli z njim. In rekel jim je: »Srčno sem želel jesti z vami to velikonočno večerjo, preden bom trpel, kajti povem vam, da je ne bom več jedel, dokler ne bo dopolnjena v Božjem kraljestvu.« In vzel je kelih, se zahvalil in rekel: »Vzemite to in si razdelite med seboj, kajti povem vam, odslej ne bom več pil od sadu vinske trte, dokler ne pride Božje kraljestvo.« In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.« Prav tako je po večerji vzel tudi kelih in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas /…/ Šel je ven in se kakor ponavadi napótil proti Oljski gori. Tudi učenci so šli z njim. Ko je prišel na tisti kraj, jim je rekel: »Molíte, da ne pridete v skušnjavo!« sam pa se je oddáljil od njih približno za lučaj kamna. Padel je na kolena in molil: »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodí.« Prikazal se mu je angel iz nebes in ga krepčal. Ko ga je obšel smrtni boj, je še bolj goreče molil. Njegov pot je postal kakor kaplje krvi, ki padajo na zemljo /.../ Medtem ko je še govóril, je prišla množica. Pilat je sklical vélike duhovnike, voditelje in ljudstvo ter jim rekel: »Pripeljali ste mi tega človeka, češ da zavaja ljudstvo, jaz pa sem ga vpričo vas zaslišal in nisem našel na njem nobene krivde v stvareh, zaradi katerih ga tožite. Tudi Herod je ni našel, ker ga je poslal nazaj k nam. Glejte, nič takega ni stóril, zaradi česar bi zaslužil smrt. Dal ga bom torej pretepsti in ga izpústil.« Tedaj so vsi hkrati zavpili: »Proč s tem! Izpústi nam Barába!« Tega so namreč vrgli v ječo zaradi upora, ki je nastal v mestu, in zaradi umora. Pilat jih je znova nagovóril, ker je hôtel izpustiti Jezusa. Oni pa so kar naprej vpili: »Križaj, križaj ga!« Še tretjič jih je vprašal: »Kaj je vendar hudega stóril? Ničesar, kar bi zaslužilo smrt, nisem našel na njem; dal ga bom torej pretepsti in ga izpústil.« Oni pa so še vedno na ves glas kričali in zahtevali, naj ga križa. In njihovo vpitje je postajalo vse glasnejše. (se nadaljuje)

Video razlaga za otroke

V načrtu ljubezni, ne usode

Piše: p. Primož Jakop

Letos na cvetno nedeljo beremo zgodbo o Jezusovem trpljenju in smrti, kot jo pripoveduje evangelist Luka. Njen začetek postavi v »gornjo izbo«, kjer Jezus svoje učence zbere pri tradicionalni pashalni večerji, s katero se Izraelci vsako leto spominjajo izhoda iz egiptovskega suženjstva.

Kristjani imamo uvid, da je Jezusova pot skozi trpljenje, smrt in vstajenje dopolnila in izpolnila izhod Izraelcev iz Egipta. Po Mojzesu je Bog rešil svoje izvoljeno ljudstvo iz suženjstva faraonu in jih pripeljal v obljubljeno deželo, kjer lahko živijo svobodno, po Jezusu pa Bog rešuje nas vse suženjstva zlu, grehu in smrti, da lahko živimo svobodni v duhu. Da naša evharistija temelji na judovski pashi, torej ni naključje, temveč je edino smiselno. Ko torej danes poslušamo zgodbo o Jezusovem darovanju, nam lahko okvir zadnje večerje, ki jo obhaja s svojimi učenci, ponudi dodatno globino pri razumevanju vsega, kar se je zgodilo.

»Jezusova pasha, kljub temu da je predvidena in načrtovana, ni del neke neizogibne usode, ki človeka povozi ne glede na njegove želje in izbire.« FOTO: Župnija Dravlje 

Osrednja jed pri pashalni večerji je jagnje, ki spomni na kri jagnjet, s katero so Izraelci v Egiptu premazali podboje svojih hiš in se s tem izognili poboju prvorojencev. Izraelci so bili torej odkupljeni s krvjo žrtvovanih jagnjet, kar nas, kristjane, spomni, da smo tudi mi odkupljeni za visoko ceno: ceno krvi Jezusa, ki je za nas postal »pashalno jagnje« (1 Kor 5,7). Jagnje v evangeljskem besedilu ni omenjeno, ker ga zamenjata kruh in vino, ki postaneta Jezusovo telo in kri.

Vse Jezusovo življenje je usmerjeno proti temu trenutku.

Svobodno

Ta pasha je predvidena in načrtovana, pripravljena vse, odkar je človek spoznal greh in se preveč zapletel v njegove vezi, da bi se lahko kadarkoli rešil sam. Jezusovo darovanje ni neka napaka v Božjem načrtu ali presenečenje, nad katerim bi se Jezus pritoževal. Na to pot smo kot njegovi učenci vabljeni tudi mi, zato nas težave in stiske ne smejo presenetiti – v nas se takrat uresničuje njegovo trpljenje in se nadaljuje Božji načrt za odrešenje sveta.

Še pomembnejše pa se mi zdi razumeti, da Jezusova pasha, kljub temu da je predvidena in načrtovana, ni del neke neizogibne usode, ki človeka povozi ne glede na njegove želje in izbire. Ravno nasprotno: Jezus vstopa vanjo svobodno in si je želi. Vse njegovo življenje je usmerjeno proti temu trenutku, in čeprav ob misli na to, kar ga čaka, v Getsemaniju zaradi groze poti krvavi pot, sta Očetova ljubezen, ki jo prejema, in njegova ljubezen do nas tista vzgiba, zaradi katerih se Jezus daruje svobodno. Kot svojim prijateljem nam je razodel vse – da bi lahko vedno bolj tudi mi razumeli, kar razume on, in želeli, kar želi on!