Prvo berilo: Izraelci obhajajo veliko noč, Joz 5,9–12;
Ps 34;
drugo berilo: Kristus nas je spravil z Očetom, 2 Kor 5,17–21

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 15,1–3.11–32)

Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: 'Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!' In razdelil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: 'Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.' In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: 'Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.' Oče pa je naročil svojim služabnikom: 'Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.' In začeli so se veseliti.«

Video razlaga za otroke

Dva sinova, dve stranpoti, ena ljubezen

Piše: p. Primož Jakop

Pred nedavnim sem pri spovedi slišal nekoga, da se je obtožil gledanja navzdol na druge in razmišljanja, da je pogosto pametnejši, bolj razgledan in zato boljši od ljudi okoli sebe. V istem trenutku, ko sem sam pri sebi uspel v tem opisu prepoznati greh napuha, sem se zalotil, da tudi sam že sodim: »Kakorkoli sem grešnik, napuh pa res ni moj greh, torej sem boljši in pravičnejši od spovedanca pred mano.« V istem trenutku!

»Naj nam v postu Sveti Duh pomaga odkriti, kdo smo pred Bogom …« FOTO: Župnija Dravlje

Zdi se mi, da bi evangeljski odlomek na današnji dan še posebej moral nagovarjati vse, kadar se znajdemo v podobnem položaju. Takrat smo namreč v nevarnosti, da gremo po stopinjah starejšega sina v priliki. Čeprav nastopi šele na koncu zgodbe in večino časa ni v ospredju, je več kot očitno, da je edini, ki na koncu ne samo, da ni na gostiji, temveč celo zavrača svojo udeležbo pri veselju, ki so ga deležni vsi ostali. Kako je lahko prišlo do tega tragičnega položaja, ko pa mu celo oče sam zagotavlja: »Ti si vedno pri meni«?

Šele omenjeni prizor na koncu prilike nam razkrije, da v resnici tudi starejši sin v očetu ne vidi nekoga, ki ga ljubi zastonjsko kot svojega sina, temveč očeta gleda bolj kot gospodarja, ki mu je treba služiti in si s tem nekako šele pridobiti njegovo naklonjenost.

Tako starejši kot mlajši sin zgrešita sporočilo evangelija, da nas Bog ljubi zastonjsko.

Dva različna odnosa do Boga

Ko razumemo, da Jezus v tej priliki predstavlja dva skrajno različna odnosa, ki ju imamo lahko ljudje do Boga, a nas oba oddaljujeta od njegove ljubezni, se nam bolj jasno razodene tudi tragična posledica ene in druge drže. Če mlajši sin pooseblja bolj Adamovo držo, ki pobegne daleč od Boga, da bi bil svoboden, pa je starejši sin podoba nekoga, ki verjame, da si bo Božjo naklonjenost pridobil z vestnim in natančnim izpolnjevanjem zapovedi. Tako eden kot drugi zgrešita sporočilo evangelija, da je Bog Oče, ki nas ljubi zastonjsko, ker smo njegovi otroci. A medtem ko se prva skušnjava relativno hitro razodene kot pot v prazno, kjer prej ali slej postanemo lačni, je druga skušnjava bolj skrita, ker je zavita v navidezno pravičnost. Vendar če je Božja ljubezen odvisna samo od moje pravičnosti, ta pa je odvisna samo od mojega truda, vse postane tekmovanje in primerjanje, kjer ni več prostora ne za ljubezen ne za usmiljenje. Drugi neha biti moj brat in postane moj tekmec, zato celo Božje veselje nad grešnikom, ki se je spreobrnil, deluje kot skrajna krivica.

Naj nam v postu Sveti Duh pomaga odkriti, kdo smo pred Bogom, da bomo lahko razumeli, zakaj se je ob bratovi vrnitvi treba poveseliti in zakaj bomo Očetu zlomili srce, če ne bomo hoteli vstopiti na večno svatbo!