Prvo berilo: Bog pošlje Mojzesa, 2 Mz 3,1–8a.13–15;
Ps 103;
drugo berilo: Ne zanašajmo se na svojo izvolitev, 1 Kor 10,1–6.10–12

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 13,1–9)

Prav v tistem času je bilo tam navzočih nekaj ljudi, ki so mu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovoril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.« In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: 'Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?' Ta pa mu je odgovoril: 'Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.'«

Video razlaga za otroke

Nerodovitna smokva in Božja potrpežljivost

Piše: p. Primož Jakop

Današnji evangeljski odlomek ima dva dela (v prvem je govora o smiselnosti zločinov in nesreč v času, ko je napovedani in obljubljeni Maziljenec že med nami, v drugem delu pa beremo priliko o nerodovitni smokvi), vendar lahko v obeh prepoznamo isto temo: čas, ki nam je dan, je dejanje usmiljenja Boga, ki nam daje priložnost za spreobrnjenje.

Smokva, od katere gospodar vinograda pričakuje sad, predstavlja človeka, ki naj bi odgovoril na Božjo skrb in ljubezen z enako naravnostjo, kot smokvino drevo rodi smokve, vendar tako kot smokva v priliki ne da pričakovanega sadu, tudi ljudje ne dajemo sadu spreobrnjenja. Maziljenec je že prišel in Božja sodba se je že zgodila: v skladu z vso pravičnostjo bi bilo edino smiselno smokvo posekati, ker zaseda prostor in izčrpava zemljo, sadu pa ne da. Odgovor vinogradnika nam pokaže še drugo stran Božjega srca: usmiljenje, ki gre onkraj pravičnosti, ker Bog ljubi svoje človeške otroke in želi, da ljudje vseh časov spoznajo to ljubezen. Zato se tisto eno leto, za katero prosi vinogradnik, vedno podaljšuje – ne zato, da bi se z Božjim usmiljenjem in ljubeznijo igračkali, temveč da bi že končno rodili sad spreobrnjenja.

»Jezus nas vabi, da bi mu postajali vedno bolj podobni, in nam s svojim življenjem daje zgled.« FOTO: Tatjana Splichal

Kam vodi pot spreobrnjenja

O čem govori Jezus, ko vabi k spreobrnjenju? Vabi nas k temu, da bi mu postajali vedno bolj podobni, in nam s svojim življenjem daje zgled. Čeprav je Božji Sin in torej legitimni vladar vsega vesoljstva, Jezus ves čas kaže, da ne želi gospodovati, ampak služiti nam kot svojim bratom in sestram, ljubi nas tako, kot njega in nas ljubi Oče. S tem nam kaže, da tudi za nas pot spreobrnjenja vodi v smer služenja. Zato je vedno potrebno, da presojamo vzgibe in motive, ki vodijo naše ravnanje. Nas skozi življenje vodi predvsem strah pred smrtjo, ki mu želimo na vsak način ubežati, kar nas dela sebične in odprte za uporabo vsakršnega zla z opravičilom, da imamo dobre namene in cilje? Koliko razumemo, da biti kristjan ne pomeni, da skušamo z boljšimi nameni ohranjati živ obstoječi način življenja, temveč da z Jezusom vzpostavljamo nov svet, Božje kraljestvo, v katerem služenje drugim iz ljubezni dopušča tisto bratstvo, ki si ga vsi želimo?

Naj nam Sveti Duh pomaga ohranjati pred očmi Božje vabilo, da iz kraljestva strahu stopimo v kraljestvo svobode.

Na ta način se izognemo delitvi ljudi na dobre in slabe, vredne in nevredne, temveč razumemo, da je zlo v vsakem od nas, zaradi česar se moramo vedno spreobračati. Naj nam Sveti Duh nenehno pomaga ohranjati pred očmi Božje vabilo, da iz kraljestva strahu stopimo v kraljestvo svobode, obenem pa naj nam razodeva, da je edini primeren čas za spreobrnjenje danes, tu in zdaj!