Prvo berilo: Bog sklene zavezo z Abrahamom, 1 Mz 15,5–12.17–18;
Ps 27;
drugo berilo: Kristus bo tudi nas poveličal, Flp 3,17–4,1

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 9,28-36)

Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro molit. Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala. In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. Petra in ona dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in ona dva moža, ki sta stala ob njem. In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj govori. Medtem ko je to govoril, pa se je naredil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. Iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!« In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam. Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli.

Video razlaga za otroke

Svetloba z gore, izhodišče za pot

Piše: p. Primož Jakop

Na drugo postno nedeljo nam evangelist Luka naslika prizor Jezusove spremenitve na gori Tabor. Ta dogodek ima v liturgičnem letu svoj praznik, ki ga obhajamo v začetku avgusta. S kakšnim namenom nam ga liturgija predlaga danes?

Ko pogledamo današnji odlomek v kontekstu Lukove pripovedi, hitro ugotovimo, da se tik pred vzponom na goro Jezus z učenci pogovarja o tem, kaj se med ljudmi govori o njem in o njegovi identiteti in kaj o tem menijo oni. Izkaže se, da imajo tudi učenci, s Petrom na čelu, svojo predstavo o tem, kakšne vrste maziljenec je Jezus, in da je ta močno povezana z zemeljsko slavo, zmagoslavjem in veličastvom. Ker je ta predstava napačna, jim takrat, ko ga Peter v imenu učencev označi za »Božjega maziljenca« (prim. Lk 9,20), Jezus strogo prepove, da bi o tem komu pripovedovali. Glas Boga Očeta, ki ga učenci slišijo na gori, zato dopolni in popravi besedo učencev. Oče ukaže učencem, naj sprejmejo Kristusa, ki mora prestati spotiko križa. On in nihče drug je njegov Sin; zgolj njega je treba poslušati.

Peter ubesedi resnico, da je lepo biti pred Božjim obličjem, ker je to edini kraj, kjer lahko živimo in počivamo.

Skušnjava, da bi Gospoda zadržali

Ko beremo o tem doživetju, se na kratko ustavimo še ob dveh Lukovih poudarkih. Prvi je izkustvo učencev, ki ga spet izreče Peter, ko Mojzes in Elija odhajata od Jezusa: »Dobro in lepo nam je tukaj.« Peter ubesedi resnico, ki je kristjani ne bi smeli nikoli pozabiti, namreč da je lepo biti pred Božjim obličjem, ker je to edini kraj, kjer lahko živimo in počivamo. Tu smo doma od vedno in povsod drugod smo na nepravem mestu. Odkar sta se Eva in Adam skrila pred Bogom »sredi drevja v vrtu« (1 Mz 3,8), smo ljudje zmedeni in izgubljeni ter ostajamo izgubljeni, dokler se spet ne vrnemo domov.

Drugi poudarek je nadaljevanje Petrovih besed, ko si zopet želi pot učenca zastaviti po svoje. Jezusu namreč omeni postavljanje šotorov zanj, za Mojzesa in za Elija, v želji, da bi še ostali na tem lepem in prijetnem kraju. Ob tej Petrovi želji lahko ozavestimo stalno skušnjavo ne samo apostolov, temveč učencev vseh časov, da bi Gospoda zadržali, namesto da bi šli za njim in da bi bili njegove priče vse do skrajnih mej sveta.

P. Primož Jakop: »Doživetje na gori je za učence izkušnja, ki jim pomaga postaviti vse skupaj v prave okvirje.« FOTO: Župnija Dravlje

Svetloba, ki jo učenci izkusijo na gori, že omogoča, da učenci vidijo cilj Jezusove in svoje poti: Jeruzalem in razodetje njegovega veličastva. Na ta način se laže soočijo tudi z obveznim prehodom, ki ga predstavlja križ.

Doživetje na gori je za učence izkušnja, ki jim pomaga postaviti vse skupaj v prave okvirje, kar lepo odraža zapis v Drugem Petrovem pismu (2 Pt 1,16-18). Naj izkušnja letošnjega postnega časa na podoben način utrdi tudi naše upanje!