Prvo berilo: Bog daje novo življenje, Iz 43,16–21;
Ps 126;
drugo berilo: Kristusu moramo biti v vsem podobni, Flp 3,8–14

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 8,1–11)

Tisti čas je Jezus krenil proti Oljski gori. Zgodaj zjutraj se je spet napotil v tempelj. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu, on pa je sédel in jih učil. Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!«

Video razlaga za otroke

Ko množica sodi, Jezus rešuje

Piše: p. Primož Jakop

Na tiho nedeljo nas tokrat nagovarja odlomek iz Janezovega evangelija. Prikazuje nam Jezusa, ki izpolnjuje svoje poslanstvo hodeč po sredi med pravičnostjo in krotkostjo, medtem ko ga pismouki in farizeji skušajo potegniti v eno ali drugo stran, da bi ga lahko obtožili: če da prednost pravičnosti, potem mora odobravati kazen, ki jo za prešuštvo predvideva postava, in zanikati svojo krotkost; če da prednost krotkosti, se odreče pravičnosti in zanika postavo, na kar v resnici računajo nasprotniki, da ga bodo lahko obsodili. Tisti, ki se mu tu v resnici sodi, torej niti ni žena, obtožena prešuštva, temveč sam Jezus.

»Ker lahko zlo prepoznam in obsodim v drugem, se mi ni treba soočiti z zlom v mojem srcu, zato je te vrste ravnanje vedno zelo privlačno.« FOTO: Tatjana Splichal

Postava kot kazen za prešuštvo narekuje usmrtitev s kamenjanjem. Kazen izvede skupnost: s tem, ko vsi vržejo kamen, pravzaprav nihče ni prisiljen, da prevzame osebno odgovornost za usmrtitev. Množica ob meni, ki mečem kamen, me potrjuje v tem, da delam prav, ko obsojam tako povzročeno hudo kot tistega, ki ga je povzročil. Ker lahko zlo prepoznam in obsodim v drugem, se mi ni treba soočiti z zlom v mojem srcu, zato je te vrste ravnanje vedno zelo privlačno. Tudi danes smo daleč od tega, da bi vse skupaj prerasli: takšne in drugačne demonstracije, politični shodi, nogometne tekme, povračilni napadi – srečamo ga vsakič, ko množica kot takrat pred Pilatom vpije: »Baraba, Baraba!«

Niti on, ki je edini nedolžen in bi nas vse lahko obsodil, ne obsoja.

Jezusovo odpuščanje prehiteva

Zato Jezus z znamenitim stavkom »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo« opozarja, da poleg resnice, da je oseba v sredini množice grešnica, obstaja še ena druga resnica: da je greh prisoten v srcu vsakega človeka. Množico, zbrano okoli grešnice, tako razbije na posameznike, ki morajo prevzeti osebno odgovornost, in sodbo, ki jo želijo naložiti ženi, uporabiti tudi zase. Ko začnem soditi sebe, neham soditi druge in se zavem, da sem tako kot drugi tudi jaz po eni strani kriv, po drugi pa potreben in željan usmiljenja. Resnica, da sem kriv, se s tem ne spremeni, lahko pa sprejmem, da ne morem soditi, ker sam nisem nedolžen. Samo tako lahko razumem, da me niti on, ki je edini nedolžen in bi nas vse lahko obsodil, ne obsoja, temveč mojo krivdo prevzema nase, meni pa odpušča.

Jezusovo odpuščanje prehiteva ženino in tudi naše kesanje in obžalovanje. »Ljubezen, ki jo grešnica prejme v odpuščanju, jo opraviči: naredi jo pravično. Kajti pravični postanemo, kolikor občutimo ljubezen nekega pravičnega, ki nas ne obsoja. Takrat lahko ljubimo, kakor smo ljubljeni. Ljubezen pa je polna izpolnitev postave« (S. Fausti).