Prvo berilo: Ko je vstal od mrtvih, smo z njim jedli in pili, Apd 10,34a.37–43;
Psalm 118;
drugo berilo: Iščite, kar je zgoraj, kjer je Kristus, Kol 3,1–4

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 20,1–9)

Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih.

Video razlaga za otroke

Ljubezen vidi dlje od groba

Piše: p. Primož Jakop

Praznik Jezusovega vstajenja od mrtvih je temelj krščanske vere. Evangelist Janez nam danes prinaša pripoved, postavljeno v velikonočno jutro, ki samo po sebi ne obeta ničesar presenetljivega. Misli in srca nastopajočih so še popolnoma pod vplivom dogajanja prejšnjih dni, ko so bili priče Jezusovi smrti na križu, pa tudi vsi vedo, da je bilo Jezusovo telo potem sneto s križa, maziljeno, povito in položeno v skalni grob, na katerega vhod je bil končno zavaljen še kamen. Kakorkoli se ljudje smrti želimo izogniti, je po drugi strani s svojo dokončnostjo in neizbežnostjo ta vendarle tudi neke vrste temeljna gotovost: ne glede na to, kje in kdaj se rodimo, in ne glede na to, kje, kako in koliko časa živimo, nas na koncu življenja vedno čaka smrt. Glede tega ni med nami nobene razlike in diskriminacije.

P. Primož Jakop: »Praznik Jezusovega vstajenja od mrtvih je temelj krščanske vere.« FOTO: Tatjana Splichal

Odziv Marije Magdalene na odvaljen kamen je zato razumljiv: ker o možnosti vstajenja sploh ne razmišlja, je edina smiselna razlaga, da je bil Jezus ukraden. Njene besede razodevajo šok, da se je podrla tudi tista zadnja opora, na katero v življenju lahko računamo: da mrtvi ostane v grobu. Ta izkušnja le še dopolni pretrese preteklih dni, ko Marija Magdalena izkuša, kako se podirajo tudi drugi temelji življenja: ko je pravični preganjan, ko je nedolžni obsojen na smrt, ko je tisti, ki ljubi, prištet med razbojnike, in ko tisti, ki oživlja, na križu umre. Podrli so se temelji sveta, ki ga je poznala. Smrt preneha biti nezgrešljivi cilj in zanesljivi neuspeh vsake človeške poti in začne se iskanje v nepoznano.

Da bi velikonočni čas s svojimi sedmimi tedni pomagal v nas utrditi vero, da je Božja ljubezen za vedno premagala smrt!

Peter in drugi učenec

Ko potem h grobu pritečeta Peter in »oni drugi učenec, ki ga je imel Jezus rad«, dobimo še dva dodatna namiga: na tleh ležijo razgrnjene rjuhe, v katere je bilo zavito Jezusovo telo, prtič z Jezusove glave pa zvit leži posebej, na drugem mestu. Na temelju teh znamenj postane jasno, da Jezusa niso ukradli, obenem pa je potrjen smisel besed Marije Magdalene, da Jezusa ni v grobu. Vendar se na ta znamenja apostola ne odzoveta enako. Če za dogajanje v Petru niti ne izvemo, pa imamo uvid v srce drugega učenca, za katerega pa izrecno piše, da je »videl in veroval«. Ljubezen mu omogoči, da vidi znamenja in veruje v vstajenje Jezusa, ne da bi ga videl. V njem lahko prepoznamo sebe, ko ob smrti ljubljene osebe zaslutimo, da je nemogoče, da bi se s smrtjo prekinile vse vezi, ki jih je med ljudmi spletla ljubezen.

Da bi velikonočni čas s svojimi sedmimi tedni pomagal v nas okrepiti to slutnjo in jo utrditi v vero, da je Božja ljubezen za vedno premagala smrt!