Prvo berilo: Apostoli oznanjajo evangelij poganom, Apd 13,14.43–52;
Ps 100;
drugo berilo: Kristus nas vodi k živi vodi, Raz 7,9.14b–17

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 10,27–30)

Tisti čas je Jezus rekel: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.«

Video razlaga za otroke

Pastir, ki ne odneha

Piše: p. Primož Jakop

Današnja nedelja, ki se imenuje tudi »nedelja Dobrega pastirja«, nam v kratkih štirih vrsticah iz 10. poglavja evangelija po Janezu prinaša eno najbolj priljubljenih podob, s katero Sveto pismo razlaga odnos Boga s človeštvom.

Prispodoba pastirja in ovac je za veliko večino Slovencev danes, na začetku 21. stoletja, verjetno popolnoma nerazumljiva brez takšne ali drugačne dodatne razlage. Primerjava ljudi z ovcami je namreč danes dobila močan negativen prizvok, ker izpostavlja čredni nagon ovc kot tisto držo, zaradi katere posamezna ovca ni in ne more biti svobodna posameznica, ampak ji je pripadnost čredi pomembnejša. V tem pogledu je potem pastir hitro viden kot manipulator, ki lahko s pravimi prijemi vodi ovce točno tja, kjer je več koristi zanj, in ni potrebno, da bi imel v mislih dobrobit ovac.

»Če se pastir zaveda, da so ovce njegove, bo zanje skrbel do točke, da bo za zagotavljanje njihove varnosti in preživetja dal tudi svoje življenje.« FOTO: Tatjana Splichal

Ko ovca ne zmore nazaj

Zato je pomembno preveriti, na katero izkušnjo svojih poslušalcev je ciljal Jezus s prispodobo dobrega pastirja. V Jezusovem predhodnem govoru v istem poglavju lahko namreč jasno prepoznamo, da mu ni tuje, da obstajajo tudi slabi pastirji, ki za čredo skrbijo slabo in imajo pred očmi predvsem lastno korist in varnost. Temeljna razlika, ki jo izpostavi Jezus, je pripadnost: če se pastir zaveda, da so ovce njegove, bo zanje skrbel do točke, da bo za zagotavljanje njihove varnosti in preživetja dal tudi svoje življenje. Če se katera od njih oddalji ali izgubi, jo bo šel iskat, ker jih pozna in ve, da ovca zaradi zgoraj omenjenega črednega nagona nikoli ne manjka brez razloga. Nagon namreč lahko oslabi, če ovca zboli, zaradi tega se bolezen ne razširi na celotno čredo. Če pa zmanjka zdrava ovca, to pomeni, da se je izgubila ali poškodovala do te mere, da se kljub nagonu sama ne zmore vrniti. V nobenem od primerov se ovca v čredo ne bo vrnila sama, temveč je odvisna od pastirja in njegove pripravljenosti, da jo išče toliko časa, dokler je ne najde in poskrbi zanjo.

Jezus vsakega od nas, ki se oddalji zaradi greha, išče do konca – če je treba, tudi do smrti.

Pod tem vidikom prispodoba pastirja postane bolj jasna. Jezusa z nami povezuje njegova ljubezen, zaradi katere se za nas čuti odgovornega: vsakega od nas, ki se oddalji zaradi greha, išče do konca – če je treba, tudi do smrti in celo v smrti. Jezus je bil namreč pripravljen iti skozi smrt in svoje brate in sestre poiskati celo v predpeklu. Če bo namreč na nebeški gostiji ob koncu časov manjkal en sam človeški otrok, niti Božja niti naša sreča ne bo mogla biti popolna in dokončna. Da bi vedno lahko zaupali, da nas nihče ne bo iztrgal iz njegove in Očetove roke!