Prvo berilo: Štefan ob smrti vidi Jezusa, Apd 7,55–60;
Ps 97;
drugo berilo: Pridi, Gospod Jezus, Raz 22,12–14.16–17.20

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 17,20–26)

Tisti čas je Jezus povzdignil oči k nebu in molil: »Sveti Oče, ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta. Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal. In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.«

Video razlaga za otroke

Pot nazaj domov

Piše: p. Primož Jakop

Na zadnjo nedeljo pred praznikom binkošti, v liturgičnem času pričakovanja obljubljenega Svetega Duha Tolažnika, nam evangeljski odlomek prinaša zadnje Jezusove besede pred vstopom v trpljenje velikega petka. Te besede niso toliko naročilo apostolom kot pogovor z Očetom o učencih.

»Nič od tega, kar nam ponuja svet, ne more v resnici izpolniti našega najglobljega hrepenenja.« FOTO: Tatjana Splichal

Jezus kot Božji Sin vidi svoje poslanstvo v tem, da nas vse, svoje brate in sestre, naredi enake sebi v tem, da bi lahko tudi mi tako kot on videli Boga kot našega Očeta. Ko v molitvi izrazi svoje hotenje, da bi bili tudi vsi njegovi učenci »tam, kjer sem jaz« (Jn 17,24), se lahko spomnimo, da že od trenutka, ko sta Eva in Adam po zaužitju sadu s prepovedanega drevesa pobegnila izpred Božjega obličja in se skrila »sredi drevja v vrtu« (1 Mz 2,8), ljudje živimo kot v izgnanstvu, stran od svoje prave domovine, zunaj svojega naravnega prostora. Čeprav ves čas bolj ali manj jasno slutimo, da nič od tega, kar nam ponuja svet, ne more v resnici izpolniti našega najglobljega hrepenenja, pa vseeno ne zmoremo spoznati, v katero smer drži prava pot nazaj domov. Svet, za katerega Jezus pravi, da Očeta »ni spoznal«, za evangelista Janeza predstavlja vse odnose, ki temeljijo na tisti prvi kačini laži in na vseh drugih lažeh, ki ji sledijo skozi stoletja in jim ljudje še vedno verjamemo. Kot tak torej svet ne more ne poznati Boga ne pokazati poti k njemu, zato ljudje potrebujemo nekoga, ki je Očeta »spoznal« (Jn 17,25), da nam postane pot, po kateri lahko spoznamo vso resnico o sebi in Bogu, da lahko iz stalnega strahu pred smrtjo končno preidemo v življenje (prim. Jn 14,6).

Smrt za nas postane le še sprememba bivališča, preselitev s tega sveta k Očetu, v popolno ljubezen brez strahu.

Smrt brez žela

In ko gledamo Jezusa, ki se nam na križu zaradi ljubezni do nas popolnoma podari, smo povabljeni, da v njem prepoznamo ljubezen, ki jo imata on in Oče do nas. Jezusa naredi Sina to, da pozna Očetovo ljubezen – iz nje živi sam, razodeva pa jo tudi nam. Tako vrnitev domov, v objem Očetove ljubezni, ni zadržana šele za kasneje, po smrti, temveč jo lahko, čeprav bolj kot »z ogledalom« (1 Kor 13,12), živimo že tu in zdaj. Ko smo ob njem in rastemo v poznavanju njegove vzajemne ljubezni z Očetom, namreč spoznavamo tudi, da je njuna ljubezen tisto večno življenje, ki ga prejemamo tudi mi, da tako kot Jezus že zdaj, v našem zemeljskem stanju tudi mi že živimo nebeško življenje – ne le, da se imenujemo Božji otroci, ampak da to tudi živimo in smo (prim. 1 Jn 3,1). Tako smrt tudi za nas postane brez žela (prim. 1 Kor 15,56), le še sprememba bivališča, preselitev s tega sveta k Očetu, v popolno ljubezen brez strahu (prim. 1 Jn 4,18).