Lastno identiteto v njenih najrazličnejših razsežnostih sprva doživljamo kot nekaj samoumevnega, pozneje pa jo, zlasti ob stikih z drugimi, ozavestimo, negujemo, prečiščujemo, ter jo z zgledom, prek samovzgoje in vzgoje, predajamo naprej. Ne ker bi menili, da je naša kultura, naš jezik, naš narod … kaj več od drugih, ampak ker je identiteta, kakor ob srečanju s tujci spodbujamo že otročička – »Povej, kdo si pa ti?« – nujni pogoj za odnos: do sebe, do drugih, do okolja, do presežnega, do Boga.

Ob slovenskem kulturnem prazniku, »tem veselem dnevu kulture«, se včasih zdi, da kulturo dojemamo kot (najraje podarjen) čokoladni ali bonbon proti kašlju, a bi bilo ustrezneje, ko bi jo kot vsakdanji kruh – ali kot fizioterapijo. Kot vsakdanji kruh – najprej besede, materine, ki ustvari in ustvarja dom. In kot fizioterapijo, redno vadbo za vzdrževanje kondicije – prepotrebno po samopohabi kulturnega molka, ki se je v letih neusmiljenega enoumja nadaljevala v zaroto molka in se ob globalistično ravnodušnem sprejemanju nerazumljivosti njenega vrednotenja lahko izteče v kulturni mrk.

Avtorica komentarja je Tadeja Petrovčič Jerina, urednica rubrike Kultura v tedniku Družina. FOTO: Siniša Kanižaj

Ustanovitelj in prvi predsednik Češkoslovaške Tomáš Garrigue Masaryk je za preureditev praškega gradu v stavbo za novo demokracijo angažiral arhitekta Jožeta Plečnika, mi pa smo spomin na njegovo neuresničeno Katedralo svobode obeležili na enem najneznatnejših novcev. Vsestransko izobraženi in sposobni s. Rafaeli Vurnik so zaupali vzgojo tajskega prestolonaslednika, slovenski otroci pa niso smeli biti deležni njene in vzgoje njenih sester uršulink. Že pred vojno uveljavljeni intelektualec Janko Moder je bil kot politični oporečnik po vojni najprej deležen zaporne kazni in preganjanja, a se – iz trdnih korenin, močno drevo – ni ne zlomil ne uklonil. »Z vsako knjigo, ki je izšla, smo zbujali v ljudeh zavest, da še živimo in da se ne damo.« Slovencem je v branje med drugim prenesel Nobelovce in za to prejel odlikovanje norveškega kralja. Na Kitajskem najdragocenejše arheološke spomenike in situ varuje »slovenska zaščita«, izum arhitekta Milana Zdravka Kovača, ki doma zaman opozarja na nedopustno uničevanje sledov preteklosti – od prazgodovinskih kolišč do rimskih in srednjeveških ostankov ter zakonsko varovanih spomenikov državnega pomena –, njegovi predlogi dediščino vključujočih rešitev sodobnih arhitekturnih zagat pa ostajajo prezrti.

Preizkušena v ognju žal še vedno ne na spoštljiv in kulturen način razrešene zgodovine se pregovorna slovenska trdoživost ne da.

Preizkušena v ognju žal še vedno ne na spoštljiv in kulturen način razrešene zgodovine se pregovorna slovenska trdoživost ne da. Usidrana v duhu in srcu se na osebni in širši družbeni ravni vztrajno, pogosto smelo loteva novih izzivov. Na argentinskem jugu že četrti rod otrok med seboj veselo čeblja po slovensko, na Daljnem vzhodu Tajvanci hvaležen spomin na neutrudnega Janeza Janeža opevajo po slovensko, na Madagaskarju med kamni, ki jih je družba zavrgla, pa so postali vogelni, iz malgaških grl Mariji v zahvalo doni slovenska pesem, na robovih narodnostnega prostora se občutek vzajemnega ogrožanja umika zavedanju vzajemnega bogatenja, sodobne elektronske komunikacijske naprave so dostopne v slovenskem jeziku po zaslugi strokovnjakov, ki bdijo nad razvojem jezika in se zavedajo pomena njegove pretočnosti v vsakdanje življenje, jezikovni spletni portal Fran je eden največjih v svetovnem merilu, spletne strani Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU pa ene najbolj uporabljanih v Sloveniji. Tudi zato, da bo beseda, materna, slovenska zapisana ne le v Spominu sveta, ampak v naših srcih, glavah in dlaneh. Le jasna, resnicoljubna beseda, ki se ne ustraši nasilja pregrad, spoštljiva do živih in do mrtvih, nas lahko odpira življenju, ki se vedno znova rojeva na vselej nov način. In ki – hoče živeti!

Prispevek je bil najprej objavljen v 6. številki Družine.