Med sprevrženosti v simbolih je na prvem mestu rdeča zvezda, ki jo vsiljujejo kot znamenje svobode.

Seznam naše na glavo postavljene norosti bi lahko bil poljudno dolg.

V imenu napredka in napačno pojmovane svobode

Seznam naše na glavo postavljene norosti bi lahko bil poljudno dolg. Norost zato, ker izvotlitev pomena besed in nadomeščanje črnega z belim in obratno ne poteka samo od sebe, ampak je del strategije vodilnih ideoloških skupin, ki so povezane v amalgam nekih »ponosnih dedičev«, ki slišijo na ime revolucionarji oz. partizani, in kvazi liberalcev, ki zagovarjajo vsako moralno izprijeno držo pod masko »pravice manjšin« do poboja neželenih nerojenih in odvečnih ostarelih. Vse v imenu napredka in napačno pojmovane svobode kot »delam, kar hočem« in prisilim vsakega, ki ne misli kakor jaz, v molk. Če ne zlepa, pa zgrda. Saj prihaja z Zahoda tudi k nam praksa utišanja in izbrisanja, ki je demonska kombinacija medijskega linča in sodnega preganjanja. V Kanadi npr. ni več mogoče trditi, da sta spola samo dva, kar je razvidno vsakemu Bušmanu, ni pa razvidno stvarnosti odtujenemu in razvajenemu Zahodnjaku.

Amalgam teh skrajnosti nas vrača v stari in brutalni rdeči teror, ki je nastopil po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo junija 1941 in ostal med nami do osamosvojitve, ki je bila sočasno tudi pluralizacija in demokratizacija naše družbe. Vsaj želeli smo si, da bi bilo tako …

Kdo je konservativen, kdo napreden?

Deloma nam je uspelo. Največji uspeh našega narodnega političnega razvoja je samostojna in mednarodno priznana država. Na to moramo biti vedno ponosni in se tega veseliti. Uspeli smo se uradno posloviti od enoumja, totalitarizma in socializma, te stvari smo zapisali v ustavo, tj. v temelje družbene ureditve, in se potem ustrašili velikih sprememb. Kmalu je v nas zmagala želja, da bi »vse ostalo tako, kakor je«. Če se taka drža spremeni v politično stališče, ji pravimo konservativnost.

Pri nas je konservativen levi pol, napreden pa pomladni pol politike.

Pri nas je tudi to postavljeno na glavo. Pri nas je konservativen levi pol, napreden pa pomladni pol politike.

Spoznanje, da ne Levica, ne Svoboda, ne SD, pa tudi ne LZJ ali kakšna druga tvorba, ki jo ustvarijo po potrebi, niso liberalni ali levi, ki se v svetu enačijo z napredkom. Vsi so čisti ultrakonservativci. Vsi se trudijo, da bi vse ostalo tako, kot je bilo, ampak ne v letih največje svobode in optimizma (torej v času osamosvajanja), ampak tako, kot je bilo v krvavih časih komunizma. Delujejo kot ena dobro naoljena stranka, kjer ni dovoljeno misliti s svojo glavo, ampak je vsak dolžan ubogati strice iz ozadja. Teh stricev ali udbomafijcev niti ne poznamo (razen paradnega konja), dobro se skrivajo vsem na očeh. Oni so tisti nedotakljivi, ki so nad zakonom.

Avtor prispevka Andrej M. Poznič. FOTO: Tatjana Splichal

Ponotranjene drže, ki omogočajo tiranijo

Skozi to optiko lahko razumemo vse dogajanje na družbenopolitičnem polju. RTV Slovenija (kot povzetek za celokupnost medijev) mora biti naš, kar pomeni slab in enoumen. Važno je, da je naš. Potem ni tako pomembno, da je vlada razglašen orkester kleptomanov in kleptomančkov. Afer te vlade ni ne konca ne kraja, koliko je okostnjakov v omarah, pa ta hip ne moremo niti izvedeti. Edino na pogubno ideološko agendo se spoznajo in le-to z zagrizeno fanatičnostjo vsiljujejo. Zakoni se po hitrem postopku brez iskanja soglasja drugih političnih in družbenih skupin vrstijo dan za dnem. Upora proti temu nasilju je malo. Ljudje so v desetletjih tiranije ponotranjili drže, ki omogočajo tiranijo. Prva med njimi pa je »naj bo vse tako, kot je bilo«, torej ultrakonservativnost.

Sicer pa je sedanjo vlado težko kritizirati zaradi tega, kar dela, ker dela bore malo. In še veseli smo lahko, da ne dela, ker bi bilo potem še slabše. Dolgo, zelo dolgo pa bomo še plačevali njihov pohlep in pojmovanje države kot samopostrežni bankomat.

Slovenci smo danes resnično strahopetci, ker si ne upamo na pot sprememb, ki so bile na našem obzorju v devetdesetih letih 20. stoletja.

Slovenci smo danes resnično strahopetci, ker si ne upamo na pot sprememb, ki so bile na našem obzorju v devetdesetih letih 20. stoletja. Zbali smo se že nestrpnega klica »ustavite desnico« ali pa očitajočega gesla »naj ne bo revanšizma« za milo zahtevo po popravi krivic. Vrnitev pokradenega in podržavljenega imetja tako še danes ni zaključena ...

Takoj ko smo dobili demokracijo in svojo državo, smo se ustrašili lastne drznosti in od tedaj hočemo, da bi bilo vse tako, kot je bilo. Norci zdaj gojijo celo jugonostalgijo, čeprav niso nikoli živeli v tisti ječi.

Nočemo sprememb, a spremembe prihajajo

To je naša stvarnost. Nočemo sprememb, a spremembe prihajajo. In ker se bojimo lastne sence, še bolj pa prihodnosti, ker smo pač ostareli in bolni narod, ki svoje lastne otroke zakonito pobija od sedemdesetih let naprej, zdaj pa hoče po istem principu pobijati še svoje ostarele in bolne, nočemo niti tega, da se kaj spremeni danes. Ali ne čakamo od te vlade obljubljenih reform (vse so boleče in nepopularne) v zdravstvu, davščinah (znajo jih samo dvigati)? Zato pa prenašamo vnuke onih, ki so bili revolucionarni privilegiranci, in si ustvarjamo nove. Zato dovoljujemo socialistično državo, ki nas vedno bolj obdavčuje in spreminja v siromake nekje na robu Evrope. Zato volimo vedno nove iste obraze. Ali ni to ultrakonservativnost?

Spet moramo najti en narodni cilj in spet se kaže, da bo to boj za našo samobitnost, ki jo sistematično uničujejo s priseljensko politiko.

Izhod iz tega našega družbenega trenutka bi lahko bilo delo za skupne cilje. Spet moramo najti en narodni cilj in spet se kaže, da bo to boj za našo samobitnost, ki jo sistematično uničujejo s priseljensko politiko. Dejansko se nam pred očmi dogaja etnična zamenjava. Namesto Slovencev, ki odhajajo v tujino, prihaja množica Balkancev, ki bodo tukaj ostali. Slovenščina in slovenstvo tokrat ogroža notranji sovražnik, naša lastna oblast. Ali bo to naš boj, naš skupni cilj? Ali bo naš politični cilj pluralizacija in spoštovanje različnosti, pri čemer je normalnost tista, ki je danes nespoštovana? Ali bo boj za normalnost naš boj?

Nalog je veliko, zahtev še več. Kaj bi se bali? Umrimo vsaj pokončno in v poskusu, da nekaj spremenimo, izboljšamo, ker smo spoznali, da je prav, in smo vsaj poskusili svojo izbiro živeti. In bomo obstali!

Prispevek je bil najprej objavljen v aprilski številki Slovenskega časa, ki je priložena velikonočni Družini.