Jezuit p. Damjan Ristić, avtor spremne besede knjige Bog presenečenj

Pri založbi Družina je pred kratkim izšla knjiga škotskega jezuita Gerarda W. Hughesa (1924–2014) Bog presenečenj; zelo berljiv vodič za osebne duhovne vaje, ki pomenijo nekakšno romanje v lastno globino, kjer se človek sooči z resničnostjo in presenetljivostjo odnosa z Bogom. Avtor s knjigo želi pomagati bralcu, da bi odkril, na čem naj gradi svoje življenje in zakaj je vredno biti pozoren na svoje notranje življenje, duhovnost, na vero. Zelo pomenljiv je prvi stavek knjige: »Zaklad se skriva v tebi.«

Zaklad, ki se skriva v naših notranjih razpoloženjih in občutjih. Naše notranje življenje vpliva na naše dojemanje sveta ter določa, kako v njem delujemo in se nanj odzivamo. Ker pa ne premišljujemo o tem, meni avtor, smo pogosto podobni jezdecem na divjih konjih. Vso svojo energijo in iznajdljivost porabimo, da bi se obdržali v sedlu, in se boleče prebijamo skozi življenje. V sodobnem času to dokazujejo tudi stiske in panična ravnanja.

Spremno besedo h knjigi je pripravil jezuit p. Damjan Ristić, ki je avtorja osebno spoznal v času študija teologije in pastoralne psihologije ter duhovnega spremljanja v Londonu.

P. Damjan Ristić: Ker sem leta 2002 prišel v Anglijo nekoliko prezgodaj, sem se za nekaj dni z vlakom odpeljal v jezuitski noviciat v Birmingham. Kakor v Londonu tako tudi tam nisem še nikogar poznal, a sem se veselil, da bom srečal naše mlade, vedno navdušene novince. Še preden sem se odpravil tja, so me opozorili, da živi v noviciatu tudi Gerry Hughes. Ker mi ime ni pomenilo nič, niti se mi ni zdelo znano, so me vprašali, ali še nisem slišal za njegovo knjigo God of Surprises, Bog presenečenj. Res je nisem poznal in temu so se zelo čudili. Knjiga, ki je bila takrat prevedena v okoli 20 jezikov, je bila že duhovna klasika.

Že njen naslov nas poskuša predramiti: prebuja našo radovednost in nas kliče onkraj lagodne, površne vere.

Boga ne moremo ujeti, zaobjeti, dojeti, vedno nas preseneča, še veliko bolj kot drugi odnosi. Ko stopimo z njim v odnos, postane Bog največje presenečenje.

A vendarle ne smemo zanemariti institucionalnega vidika vere: občestva, tradicije, učiteljstva …

Troje sestavlja človekovo izkušnjo vere: Cerkev, se pravi konkretna krščanska skupnost, katere del je posameznik, kritično mišljenje, se pravi razmišljanje, branje, poglabljanje znanja, ter mistika, se pravi neprestana odprtost za presenečenje, ki odpira prostor za razodetje Boga. Če manjka kaj od tega, vera ne more rasti.

Ker pušča prostor za delovanje Duha, v knjigi ni natančnih receptov, pač pa zgolj smerokazi, ki bralca usmerjajo in mu pomagajo na poti iskanja.

Hughes na zelo izviren način bralca uvaja v elemente ignacijanske duhovnosti. Vsako poglavje vsebuje dva dela. Prvi nas sooči z vprašanji, ki zadevajo zorenje v veri, kar pomeni tudi osebnostno zorenje. V drugem delu pa so vaje, s pomočjo katerih se soočamo z lastnim notranjim svetom, se učimo postaviti svoj temelj na odnosu z Bogom, ki omogoča odprtost in presenetljivost odnosov z vsem in vsemi.

Avtor izhaja iz evangeljske prilike o človeku, ki je našel zakopan zaklad (Mt 13,44) – največji zaklad je v nas samih, v knjigi pa sledimo posameznim korakom, ki nas vodijo do njega. Kako vemo, da se približujemo pravemu zakladu, torej Bogu?

V nas se poveča zaupanje vanj (vera), naša življenjska drža je zaznamovana z upanjem in odprtostjo za dobro, smer našega čutenja in delovanja postaja in ostaja ljubezen. Če pa se od Boga oddaljujemo, se znajdemo v egoistični drži zaprtosti, ki zahteva izključno odnose, ki jih lahko izkoristimo za doseganje ciljev. Slednje ustvarja po eni strani občutek moči, po drugi pa občutek odtujenosti, ki ga moramo zapolniti s stvarmi, ki nadomeščajo Boga.

Vaja iz knjige

Ali smo se kdaj počutili kot obsedenec v Geraški deželi, ker smo lahko iz dneva v dan ali pa v enem samem dnevu tako različni, v enem trenutku vsi sladki, polni luči, dobronamerni do vseh, zelo razumni in prijazni, nekaj minut kasneje pa se nekaj zgodi, zaradi česar postanemo jezni, nerazumni, zoprni do samih sebe in vsakega človeka, ki se nam na svojo nesrečo približa?

Počasi in pozorno preberite odlomek iz Evangelija po Marku (5,1-20) in premišljujte o Markovem opisu obsedenca. Zapišite si katero koli osebno izkušnjo, ki vam pride na misel ob branju tega opisa. Na koncu si predstavljajte, da z Jezusom stojite na robu pobočja, in ko svinje tonejo v jezeru, prisluhnite njegovim besedam: »Glej, izginja tvoje malodušje, izginja tvoja jeza, tvoja zagrenjenost, tvoje sovraštvo …«