Biblicistka s. Snežna Večko je na začetku sogovornika vprašala, ali je v dnevu našel kakšen trenutek miru ali pa je bil oblegan od ljudi. Župnik Golob je povedal, da je za njim miren dan, ko si je lahko v miru pripravil kosilo in pri tem užival in pri hiši kaj spravil v red, posvetil pa se je lahko tudi nekaterim obiskovalcem.

Obiskovalcem podari čas in molitev

Ljudje k njemu prihajajo z različnimi težavami in strahovi – glede otrok, prihodnosti, nemira v svetu … – in pogosto prosijo za molitev. Še otroci mu na Snapchat sporočijo, da pišejo kontrolko, on pa njihovo prošnjo vzame resno: »Res se potrudim, da molim v ta namen.« Ko pridejo ljudje v stiski, se mu zdi pomembno, da jim podari čas, da njihovo stisko sliši in jih spodbudi k upanju. Včasih pomaga kakšen zdravorazumski nasvet, denimo, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha, vedno pa je dobro biti odprt za navdih od zgoraj – »brez tega ne gre,« pravi.

Pogovor je povezovala profesorica biblicistike s. dr. Snežna Večko. FOTO: Tatjana Splichal

Več o svetopisemskem maratonu lahko izveste TUKAJ.

Duhovnikov nahrbtnik

»Kaj se zgodi, ko človek duhovniku odkrije svojo dušo?« je naprej zanimalo s. Snežno. »Duhovnik ni psiholog,« je odvrnil župnik Martin; ko nekdo pristopi k njemu kot duhovniku, na nek način odpre svojo dušo Bogu. »Nisem Bog, a imam Božje znamenje na sebi,« je dejal župnik Golob. »Bog vstopa v človeško praznino, vedno prinaša življenje. V njem je vedno mir, upanje, pomoč, tolažba, v njem najdemo spodbudo za vztrajanje – kakor na maratonu.« Duhovnik ima nekakšen nahrbtnik na sebi, iz katerega lahko deli Božje milosti ljudem, je razmišljal grosupeljski župnik.

FOTO: Tatjana Splichal

Pretresljiv dogodek

S. Snežna Večko ga je spomnila na pretresljiv dogodek iz njegovega duhovniškega življenja, ko je pomagal romski družini. Martin Golob je povedal, da so mu prinesli močno nemirnega dečka, ki se ni hotel obleči in se je obnašal, kot da ga napadajo kače. V enem dnevu so se večkrat vrnili k njemu s prošnjo za pomoč. Ko so navsezadnje prosili za krst, je župnik, ki je videl, da imajo vero v moč tega zakramenta, ugodil njihovi prošnji. Po krstu se je fantek popolnoma umiril, se oblekel in stisnil k mami. Starši so mu povedali za razlog dečkovih težav – želeli so prekleti soseda in videti je bilo, da je to prekletstvo padlo na dečka. »Krst je vedno novo življenje, od takrat zate jamči Bog,« je dejal župnik Martin, »ker si Božji otrok in Bog ti reče: 'Ti si moj ljubljeni otrok, nad teboj imam veselje.' Vsaka krščena duša zelo močno išče nebeškega Očeta.«

FOTO: Tatjana Splichal

Milost, da ne goji zamer

Zatem sta se sogovornika dotaknila teme odpuščanja, ki je po Golobovih besedah zelo aktualna: toliko je ran zaradi neodpuščanja, ki krvavijo ali se gnojijo. »Na družbenih omrežjih govorim, da so kristjani prvi poklicani k odpuščanju. Tudi mi nosimo gnev in zamere iz kdo ve kakšnih obdobij. Vendar je Jezus jasen: Ne moreš prinesti daru Gospodu, če nisi spravljen, če nisi odpustil,« je dejal grosupeljski župnik.

Zase pravi, da ima to milost, da ne goji zamer. »Dva dni me lahko malo boli, potem pa čisto pozabim,« je dejal. Treba je moliti za milost odpuščanja in na lastni koži doživeti usmiljenje. »A veste, kako lep občutek je, če se te nekdo usmili? In če se tebe kdo usmili, tudi ti to nekomu privošči,« je priporočil Martin Golob. K odpuščanju lahko po njegovih besedah pomaga Božja beseda – denimo ta, ki jo je izrekel Jezus na križu ali pa sv. Štefan pred preganjalci: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.«

FOTO: Tatjana Splichal

Kje je Bog sredi nemira

Grosupeljskega župnika je čakalo še drugo zahtevno vprašanje, in sicer o tem, kje je Bog sredi nemira in trpljenja – zakaj ga pogosto ne vidimo. V odgovor je spomnil, da z grehom, na primer z vojnami, Boga odrivamo stran. Mnogi spoznajo dobrega Boga in se srečajo z njim ravno v trpljenju; to je sicer lahko težko, kruto, a v veri se lahko odpre druga razsežnost. »Bog ni nikoli daleč od nas, tudi če ga odrivamo, nas čaka, da se nam približa,« je dejal Golob.

Kot pravi, pa nas nič na svetu ne bi smelo tako zelo prestrašiti, saj smo romarji proti večnemu življenju. »Ne more nam biti vseeno ob tem, kar se dogaja, ni pa nam treba biti pretirano prestrašeni, na tleh, potrti,« je menil grosupeljski župnik. »Mir vedno lahko živiš iz zaupanja, da si v Božjih rokah, podobno kot otrok, ki priteče k mamici v naročje in ve, da je pri njej varen.«

FOTO: Tatjana Splichal

Brez molitve kot menjalnik brez olja

Kot močno orožje proti nemiru je grosupeljski župnik označil molitev. »Brez molitve si kot menjalnik brez olja,« je dejal: brez molitve ni mogoče zaupati Bogu in videti tistega, kar je lepo na tem svetu. »Ne bi stal tukaj, kdo ve, kje drugje bi že bil, če drugi ne bi molili zame in če sam ne bi molil,« je poudaril. Tako kot si mož in žena izmenjujeta besede, poglede in objeme, da vztrajata v odnosu, je za kristjana, če želi vztrajati na dolge proge, potrebna molitev, je dejal Martin, ki rad moli rožni venec – običajno že zjutraj.

V večeru, ki ga je povezovala koordinatorka Svetopisemskega maratona, Eva Strajnar s Svetopisemske družbe, je k sodelovanju s. Snežna Večko pritegnila tudi sodelujoče: nekatere izmed njih je vprašala, kam na lestvico od 1 do 10 bi sami postavili vrednoto miru. Na vprašanje, kje sam najde mir, je Golob dejal, da pri evharistiji. »K maši grem včasih s težkim srcem, od maše grem običajno z lahkim srcem,« je povedal. S Stvarnikom ga poveže tudi narava, včasih pa mir pride k njemu tudi prek nekaterih ljudi, ki ga obiščejo v pisarni.

Pevci domačega pevskega zbora Zgodnja danica. FOTO: Tatjana Splichal

Večer, ki so ga obogatili pevci domačega pevskega zbora Zgodnja danica, je imel tudi humanitarno noto: ob koncu so obiskovalci lahko darovali za Sveta pisma za laiško misijonarko Polono Dominik v Etiopiji.