Zelo dobro ste ubesedili dva zelo pogosta strahova, ki se lahko hkrati pojavita v zakonskem odnosu. Pri enem zakoncu je lahko v ospredju strah, da bi izgubil stik z drugim, pri drugem pa strah, da bi izgubil stik s seboj.

V zakonu ni pravo vprašanje, kdo se mora komu prilagoditi. Bolj zdrav začetek je vprašanje, kako lahko oba spoštujeta dve resnični potrebi: potrebo po pogovoru in povezanosti ter potrebo po avtonomiji in razmejenosti. Prilagajanje zakoncu je zdravo do točke, ko lahko še vedno rečemo, da nekaj delamo iz ljubezni in odgovornosti, ne pa iz strahu ali prisile. Ko se začnemo prilagajati tako, da postajamo zamerljivi, neiskreni ter se počutimo utesnjeni, prilagajanje ni več bližina, ampak počasi postaja samopozaba.

Mnogi zakonci (pogosteje žene) bližino doživljajo predvsem ob pogovoru. Takrat dobijo občutek povezanosti in vrednosti, ker se drugi zakonec zanima za njihov notranji svet. Spet drugi zakonci bližino lažje doživijo ob skupnem delu, razvedrilu, telesnem stiku ali ...