Zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti sklepa je 3. julija na Ustavno sodišče vložila skupina 32 opozicijskih poslancev »zaradi kršitve v postopku obravnave in sprejema sklepa, kršitve ustave, poslovnika Državnega zbora, avtoritarnega in samovoljnega ravnanja in zlorabe postopka«. Proti temu, da se zahteva zavrže, so glasovali ustavni sodniki Marko Šorli, dr. Klemen Jaklič in dr. Rok Svetlič, zadnja dva sta spisala tudi odklonilni ločeni mnenji, ki ju je v celoti najti TUKAJ in TUKAJ.

Neskladno s političnimi preferencami večine

Jaklič je v odklonilnem ločenem mnenju opozoril na izrecne in vnaprej predpisane določbe Poslovnika Državnega zbora (DZ), po katerih se predlog posvetovalnega referenduma uvrsti na dnevni red prve prihodnje seje DZ, če je vložen najpozneje 30 dni pred sejo. Po njegovem bi predpisani 30-dnevni rok odločanje o priznanju Palestine za omenjeni krajši čas seveda podaljšal; a le zato, ker takšno krajše podaljšanje ni bilo skladno s političnimi preferencami predsednice DZ in koalicijske večine, sta se zavestno odločili ne upoštevati tega izrecnega in vnaprej jasno predpisanega prava, je pojasnil Jaklič.

Kršitve se dogajajo redno

»Bistvo pravne države je v tem, da je politična volja v njej podrejena vnaprej predpisanemu pravu, in ne obratno. Magna Carta je že leta 1215 omejila voljo kralja z vnaprej predpisanim pravom in zato v naši civilizaciji velja za začetni vir razvoja pravne države. Nasprotno pa država, v kateri je to načelo obrnjeno na glavo, kjer torej politična volja vlada nad vnaprej predpisanim pravom, ni pravna država,« je bil jasen Jakič in dodal, da je strašljivo, da se tovrstne zavestne kršitve vodstva DZ in koalicijske večine, ki vodstvu pri tem sledi, celo redno dogajajo (konoplja, sodniške plače …).

Pravica vsakega državljana do delujočih temeljev pravne države se v konkretnem primeru uresničuje tudi prek pravice poslancev opozicije, da svojo vlogo opravljajo učinkovito in svobodno skladno z vnaprej predpisanim pravom.

Dopuščanje uničenja pravne države

Ustavno sodišče po njegovem ne more stati križem rok ob takšnih, z vidika Ustave nesprejemljivih zavestnih nespoštovanjih vnaprej predpisanega prava, ki predstavljajo neposredni napad politike na pravno državo, ali pa s tem politiki dopušča uničenje pravne države ali kar samo vzpostavlja precedens, po katerem bo v prihodnje tudi vsaka druga politična večina v DZ lahko zavestno ravnala v nasprotju z vnaprej predpisanim poslovniškim pravom. Če ga ni danes, potem tudi takrat ne bo argumenta, ki bi takšno brezpravje in uničenje pravne države sploh lahko preprečil, je posvaril Jaklič.

Ta logika se ne izide

»Ustavno sodišče bo nemočno stalo križem rok, ko bo pred njegovimi očmi vsakokratna politika tacala po temeljih pravne države. Samo če si to zares želimo narediti iz naše države, za katero smo pred 30 leti v Ustavo smelo zapisali, da je 'pravna država', potem ima logika večine mojih kolegic in kolegov danes prav. A je očitno, da se ta logika ne izide; po logiki stvari se namreč izide le za tiste, ki bi želeli onemogočiti ustavni ideal pravne države,« je nadalje izpostavil Jaklič in odkimal napačnemu, rezultatsko usmerjenemu sojenju, ki tudi ne prispeva k razvoju pravne države, ampak ga onemogoča.

Korektna pravna podlaga za precedens

»Res je, da Zakon o Ustavnem sodišču taksativno našteva pristojnosti US, v okviru katerih to sodišče lahko sodi, in da med njimi ni abstraktne presoje ustavnosti konkretnih aktov, kakršen je Sklep o priznanju Palestine. Toda večina v isti sapi 'pozabi', da isti zakon med temi pristojnostmi navaja vsaj dve drugi, ki v tem primeru predstavljata korektno pravno podlago za precedens, ki bi zlahka zavaroval pravno državo pred zlorabami katere koli politične večine v DZ za vsa leta prihodnjega razvoja naše države. Tako bi zagotovil razvoj te temeljne dobrine, ki jo je Ustava državljanom obljubil, in ne dopustil nasprotnega.«

Pobuda za presojo ravnanj političnih strank

Prvič, po zakonu Ustavno sodišče presoja tudi 'o protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank', pobudo za to pa 'lahko da vsakdo'. Jaklič se vpraša, zakaj torej ne štejemo te zahteve poslancev DZ kot pobude za presojo ravnanj političnih strank, ki so se v DZ zaradi svojih političnih preferenc v okviru svojih poslanskih skupin zavestno odločile kršiti jasno in ne nerazumno vnaprej predpisano pravo. US je že ničkolikokrat doslej prekvalificiralo kakšno ustavno pritožbo v pobudo in obratno ali pa napačno naslovljeno 'zahtevo', 'vlogo' … v pobudo ali pritožbo in obratno, je spomnil.

Odgovora ni dobil

In nadaljeval, da ni bilo pobudnikovo neustrezno poimenovanje vloge nikoli razlog za to, da je US ne bi obravnavalo tako, kot jo samo po vsebini okvalificira. Pri takšni presoji ravnanj političnih strank US lahko ugotovi, da je neko ravnanje – ali vrsta ravnanj – v nasprotju z Ustavo, posledično pa je tak tudi pravi akt, ki iz takih protiustavnih ravnanj sledi. »Odgovora na moje vprašanje, zakaj se US v tem primeru ne more poslužiti te pristojnosti oziroma prekvalifikacije, od mojih kolegic in kolegov na seji nisem dobil,« je opozoril dr. Klemen Jaklič.

Molk in argument moči

In konkretno pojasnil, da niti, ko je eden od sodnikov, ko sta bili obe ločeni mnenji že spisani, predlagal spremembo svojega glasu, sklicujoč se na prepričljivost argumentov iz ločenih mnenj, se večini kolegic in kolegov ni zdelo potrebno (vsaj poskušati) odgovoriti na navedene argumente. »Prav pri rezultatskem 'sojenju', ki je zloraba sodniške funkcije, argumenti motijo želeni rezultati. Ko je volja po rezultatu presilna, ob argumentativni zadregi namesto protiargumenta zavladata molk in 'argument' moči. A to takrat ni več US in sodniki takrat v resnici sodijo sebi,« je bil neposreden Jaklič.

Nasprotno pa država, v kateri politična volja vlada nad vnaprej predpisanim pravom, ni pravna država.

Kršene človekove pravice in temeljne svoboščine

In drugič, zakon izrecno določa, da US presoja tudi konkretne akte. V postopku ustavne pritožbe sodi »o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti«. Ker gre v primeru Sklepa o priznanju Palestine, tako Jaklič, za konkreten pravni akt politične oblasti, so torej z njim tudi lahko kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. »Pravica vsakega državljana do delujočih temeljev pravne države se v konkretnem primeru uresničuje tudi prek pravice poslancev opozicije, da svojo vlogo opravljajo učinkovito in svobodno skladno z vnaprej predpisanim pravom.«

Izničena pravica opozicije

Jaklič zatrdi, da je bila ravno ta pravica opozicijskim poslancem v tem primeru izničena, čeravno jim je bila celo izrecno zavarovana z vnaprej predpisanim poslovniškim pravom. Njihova opozicijska funkcija je bila v konkretnem primeru s konkretnim pravno-političnim oblastnim aktom prekršena in s tem tudi njihova pravica do spoštovanja bistva delovanja pravne države, ki je nenazadnje v demokratični državi ravno tako temeljna pravica – tako poslank in poslancev kot vse državljank in državljanov, je v ločenem odklonilnem mnenju še opozoril ustavni sodnik.

Očitne kršitve in nepopravljive posledice

In dodal, da Zakon o US v svojih določbah izrecno določa tudi, da v primerih očitnih kršitev (kar je ravno ta primer – zavestna kršitev povsem jasnega vnaprej predpisanega pravila o 30-dnevnem roku) in če bi zaradi kršitve nastale nepopravljive posledice (ko je sklep o priznanju tuje države z očitno kršitvijo temeljev pravne države enkrat sprejet in zadržan, poznejši naknadni umik tega sklepa zaradi madeža očitne politične zlorabe oblasti ni brez cene za avtoriteto in resnost države v mednarodni skupnosti), US o ustavnosti takega konkretnega akta lahko odloča še pred izčrpanjem rednih poti.

Edino pravilno in učinkovito postopanje

»Takšno postopanje bi bilo torej povsem skladno z opisano pristojnostjo US, hkrati pa v tem primeru še posebej ustrezno in edino pravilno ali učinkovito. Precedens, ki bi primere zavestnega rušenja pravne države z vrha ene od hierarhično prirejenih treh vej oblasti lahko zares učinkovito preprečil, lahko pride le prek odločitve hierarhično enakovrednega vrha sodne oblasti – Ustavnega sodišča kot dokončnega razsodnika, zoper katerega v takšnih situacijah, ki morajo biti zaradi preprečitve nepopravljivih posledic razčiščene nemudoma, ni več nadaljnjega pritožnika,« je sklenil dr. Klemen Jaklič.