»To je prišlo spontano. Med terapijami po prvem raku na grlu smo šli na Višarje in nato do Kamnitega lovca. Ko smo se vračali, sem prijatelju rekel: 'Če bom drugo leto še živ, pridem peš na Svete Višarje kar od doma.' Ko še nisem dokončal stavka, pa je rekel: 'Greva,'« se začetka zgodbe spominja Kropušek.

Najslabše je obsedeti na domačem kavču in se smiliti samemu sebi. (Karlo Kropušek)

Pred štirimi meseci ni zmogel niti kilometra

Kot je povedal za spletno Družino, njuna pot ni bila lahka. Nekatere etape so bile dolge tudi do 50 kilometrov, skoraj vsak dan pa sta hodila približno dvanajst ur. Kljub temu Karlo pravi, da resnih težav ni bilo. »Naporno je bilo, zelo naporno, ampak se je izplačalo. Imela sva srečo z vremenom. Ko je bilo bolj vroče, sva bila ravno v Kamniško-Savinjskih Alpah in pri Storžiču, kjer je malo pihalo,« pripoveduje.

Njegov dosežek je še toliko bolj osupljiv, ker je bil še pred nekaj meseci povsem drugače telesno pripravljen. »Pred štirimi meseci nisem mogel prehoditi niti tisoč metrov, ne da bi me vse bolelo. Potem sem vsak dan stisnil zobe – deset metrov, dvajset, petdeset, malo v hrib, vsak dan malo več. Rak je razsejan in neozdravljiv, zato imam terapije na vsake tri tedne in temu sva morala prilagoditi tudi pot,« iskreno pove.

»Ne vem, kaj me je gnalo«

Ko ga vprašamo, od kod je črpal moč za takšen podvig, pravi: »Tega pa ne bom nikdar izvedel. Ne vem, kaj me je gnalo. Delala sva tudi po 50 kilometrov na dan. Niti za trenutek nisva pomislila, da bi odnehala.«

Veliko energije so jima dajali ljudje, ki so ju spremljali na poti. »Predvsem ljudje, ki zbolevajo za rakom, pa tudi vsi drugi. Tisti, ki so se nama pridružili na poti, so nama dajali energijo in moč. Z nama je hodil tudi naš paraatlet Kristijan Tramte, ki je brez obeh rok in ene noge. Ko vidiš kaj takega, je vse drugo pozabljeno,« pravi.

Ganjen nad dobroto ljudi

Na poti sta bila deležna številnih presenečenj. Sprejemi v planinskih kočah so ju globoko ganili. »Skoraj nobene prenočitve nisva plačala. Midva nisva imela nobenih sponzorjev, pa vendar so naju ljudje sprejemali z odprtimi rokami. Povsod so bili izjemno prisrčni,« pripoveduje Kropušek.

Poseben trenutek ga je čakal na cilju. »Ko sva prišla na Svete Višarje, je bilo res 'vau'. Po krajšem počitku sva šla v cerkev in prižgala svečke za vse bolnike z rakom, za domače in vse druge. To mi je bilo v veliko čast in veselje.«

Najslabši je domači kavč

»Mislila sva tudi na tiste, ki zaradi bolezni ne morejo narediti niti krajšega sprehoda. Vsem, ki pa zmorejo kakšen korak, sporočam: 'Naredite ga.' Najslabše je obsedeti na domačem kavču in se smiliti samemu sebi. Če bi jaz to počel, mislim, da ne bi bil več živ. Mene držijo pokonci pohodi, narava in gore. To je to.«

Kljub zahtevnemu zdravljenju pa njegove poti še zdaleč ni konec. Že načrtuje nove vzpone in podvige v gorah. Kot pravi, bo hodil, dokler mu bo zdravje dopuščalo. Dokler bodo pred njim nove poti, ki jih bo lahko delil z drugimi ter jim vlival pogum.

Na vrhu Svetih Višarij. FOTO: FB Neži Kropušek