V sredo, 19. novembra, je na Nikodemovih večerih vLjubljani bila okrogla miza z naslovom »Ranjena občestva«. Trije zanimivigostje so nas popeljali po sledeh ranjenosti in nam nakazali nekaj poti, kakolahko iz te ranjenosti izidemo. Prisluhnili smo duhovniku, sociologu dr. Vinku Potočniku,sociologu in religiologu dr. Igorju Škamperletu ter zgodovinarju, novinarju inrežiserju Jožetu Možini.

Z ranjenostjo in občutkom odrinjenosti na rob se na takali drugačen način srečujemo vsi. Jože Možina pa se z ljudmi iz obrobja srečujepri svojem poklicnem delu. Pravi, da ga je tematika odrinjenosti zanimala že votroštvu, veliko je bral, nanj pa je vplivala vzgoja, saj so se domapogovarjali tudi o takih temah, o katerih se naj ne bi govorilo. Od tod izviranjegovo zanimanje za zamolčane, poteptane, ovirane. Tudi sam je na delovnemmestu pogosto naletel na ovire in prepreke, veliko pa je bilo tudi svetlihtočk, a žal, pravi, je teh dosti manj.

Izkušnja ranjenosti se kaže tudi v župnijah. Vinko Potočniktako živi in dela med ranjenimi in obrobnimi. Vsako občestvo v sebi nosiranjenost, nobeno ni popolno, na popolnost šele upamo. Ranjenost precejskrivamo in se je pogosto bojimo. Potočnik se na vseh plateh življenja kotduhovnik in človek srečuje s tem. V župnijskih občestvih ranjenost zaznavapredvsem v spovednici, pa tudi v zgodbah iz zakonskega in družinskega življenja.

Vsi trije sogovorniki opažajo, da v družbi vladaneka splošna ranjenost, pogosto nas prevzemata bojazen in strah. Nezaupanje nasSlovence še posebej zaznamuje. Zato je toliko bolj pomembno graditi občestva,kjer se zaupanje lahko ustvarja. Problematika ranjenosti velikokrat nastopa tudiv umetnosti, pravi Škamperle. Umetnost je tista, ki izraža bolečino, tesnobo človekain soočanje s svetom. Škamperle je pri tem posebej poudaril tri vidike: vero,samozaupanje in zaupanje v svet.

Zagotovo pa so mediji tisti, ki v naš svet vnašajonajvečjo zmedo, strah in pomanjkanje zaupanja, je prepričan Možina. Mediji nampredstavljajo stvari zelo enostransko in enako velja za preučevanje zgodovine. Oključnih stvareh molčimo in to je narobe, saj je ravno molk tisti, ki travme prenašaiz generacije v generacijo. Lažni preroki (mediji) tako na zelo prefinjen načinustvarjajo zmedo. Edino zdravilo za to so priče, ljudje »na drugi strani«,preprosti in iskreni. Te ljudi je treba poslušati in jim dati prostor, daspregovorijo. Svetel primer dveh pogumnih pričevalcev smo si pogledali tudi navčerajšnjem večeru, kjer je bil predvajan kratek odlomek o Dražgoški bitki iz dokumentarneserije Pričevalci, pri kateri Možina sodeluje. Žal pa je tako, da bolj kot segovori resnico, močnejšo vlogo ima laž. Včasih smo uradno vedeli manj, adejansko so naši predniki vedeli več, saj so se bolj zanimali. Danes pa kljubpreobilju informacij vemo vse manj ali »napačno« in to je tisto, kar vodi vzmedenost, negotovost in strah. Kljub temu da imamo mnoštvo informacij, iz tegane znamo razbrati pomembnih in resničnih novic. Zato je ključnega pomena, dadamo možnost ranjenim občestvom, da (spre)govorijo in pričujejo ter jim s tem damovedeti, da so njihovi problemi pomembni. Ti ljudje, pričevalci, so zgled namsodobnim ljudem, ki smo se iz akterjev prelevili v neme opazovalce. Heroji sotisti, ki si upajo spregovoriti za pravico, zaključi Možina.

Živimo v dobi globalizacije in individualizma. Hkratipa se oblikujejo nove oblike črednosti, opaža Škamperle. Tudi danes nastajajonova obrobja in nove revščine, kljub temu da imamo vsega dovolj oziroma celo preveč.Preobilje informacij vodi v razdraženost in vseenost, pomanjkanje navdušenja,nihilizem in selektivni izbor. Kadar pa pride do storjene krivice, je ranavečja takrat, ko storjene krivice ne priznamo, o njen ne govorimo ali jo celozaničujemo. Ravno takrat je najbolj ranjeno človekovo dostojanstvo. Potočnikdodaja, da je zato potrebno predvsem kritično branje realnosti. Množicainformacij ni nujno nekaj slabega, pomembno pa je, da do teh informacijzavzamemo neko stališče. Slovenci znamo biti močni in povezani med seboj, hkratipa se zaradi različnih razlogov pogosto ovijamo v molk. Vse to nosimo v sebi, zmagapa lahko nastopi le takrat, ko se dvignemo nad sovraštvo. Cilj vsakega človeka ježiveti v miru, dostojno, imeti domovino in imeti moč, da lahko kot človekrastem in se razvijam. Ne smemo se torej zavijati v molk, pač pa moramo spregovoriti,slišati in poslušati. Le tako bo v našem svetu manj ranjenosti in več evangeljskeobčestvenosti.