Na obisku v Avstriji je trenutno grški pravoslavni teolog prof. Evangelos Theodoru. V pogovoru za avstrijsko katoliško agencijo Kathpress se je zavzel za oživitev ženskega diakonata v Cerkvi. Po njegovih besedah je bila to v Cerkvi 1. tisočletja stalna praksa, ki bi danes v življenje Cerkve prinesla več raznolikosti.

88-letni liturgik iz Aten je pozornost prvič pritegnil nase leta 1954, ko je pripravljal svojo disertacijo na temo posvečenja žensk v diakonese v stari vzhodni Cerkvi. Pri tem je dokazal, da ima tovrstno posvečenje zakramentalni značaj, ki je popolnoma primerljiv posvečenju moških diakonov.

V pogovoru za Kathpress je prof. Theodorou predstavil nekaj svojih argumentov. Ženske so nekdaj posvečevali pri oltarju, obred posvečenja pa je neposredno sledil sveti maši. Med različna področja odgovornosti diakones je v prvi vrsti sodila dobrodelnost, znotraj katere pa so diakonese imele številne katehetske in liturgične naloge. Prav posebej so bile pristojne za katehezo žensk.

Med 5. in 11. stoletjem so bile diakonese prisotne tudi v zahodni Cerkvi, čeprav v manjši meri. Prof. Theodorou je omenil sveto Radegundo, ženo frankovskega kralja Klotarja I., ki je bila v 6. stoletju posvečena v diakoneso. Ohranjena naj bi bila tudi pisma treh papežev iz 11. stoletja, v katerih škofom izdajajo dovoljenje za diakonsko posvečenje žensk.

Ostanki ženskega diakonata živijo še danes, trdi prof. Theodorou, tako v pravoslavni kot v latinski Cerkvi. Kot primer v vzhodni Cerkvi je omenil ženski samostan Agia Triada na grškem otoku Egina, v zahodni pa kartuzijanke v gornji Italiji in južni Franciji, kjer je nekaj sester posvečenih, vendar delujejo le v internem krogu.

Leta 2004 se je grška pravoslavna Cerkev – tudi po zaslugi prof. Theodorouja – zavzela za oživitev ženskega diakonata in prepustila svobodo pri odločitvi posameznim škofom, ali bodo tovrstno prakso uvedl v svoji škofiji. Škofje zaenkrat še omahujejo, medtem ko je med verniki precej takih, ki z veseljem podpirajo ženski diakonat.To velja tudi za ekumenskega patriarha Bartolomeja I. Precejšnja prizadevanja za ženski diakonat prihajajo tudi iz pravoslavnih Cerkva v Združenih državah Amerike.

Razlog, zakaj je ženski diakonat ob koncu 11. stoletja na zahodu, s propadom vzhodnorimskega cesarstva v 15. stoletju pa tudi na vzhodu več ali manj izginil, prof. Theodoru v prvi vrsti pripisuje propadu cerkvenega življenja, povezanega tudi s križarskimi pohodi in vladavini Turkov. Marsikje je zaradi tega prišlo do diskriminacije žensk.

Ženski diakonat je bil tesno povezan z ‘razcvetom pastoralnega življenja’. S koncem razcveta je v pozabo zašlo tudi diakonsko posvečenje žensk. Pogoj za oživitev ženskega diakonata tako na vzhodu kot na zahodu danes je raznolikost cerkvenega življenja. Bolj bi morali poudarjati diakonat kot samostojno obliko posvečenega stanja – tudi pr moških – in ga ne omenjati le kot prehodne stopnje na poti v duhovniški stan. Na tem področju prof. Theodoru opaža večji napredek v zahodni Cerkvi, kjer je bil zopet uveden stalni diakonat za moške.