Knjiga Jeruzalem ob Soči predstavlja pomemben doprinos k slovenskemu zgodovinopisju, saj je zgodovina Judov na Slovenskem še slabo raziskovana.

Judje v Gorici in Mariboru

Glavni središči slovenskega judovstva sta v stoletjih bili Gorica in Maribor. Dr. Renato Podbersič se je posvetil goriškim Judom in je tej temi namenil svojo doktorsko disertacijo. Jeruzalem ob Soči so včasih poimenovali Gorico, ker je tam živela močna judovska skupnost.

Goriški Judje so bili prisotni v mestu že ob njegovem nastanku. Kljub preganjanjem so se ohranili vse do danes. Najhujše je bilo v času druge svetovne vojne. Nemci so 23. novembra 1943 množično aretirali in deportirali Jude v Gorici. Vrnili sta se le dve osebi; ena se je po vojni izselila v Izrael, druga pa v Venezuelo.

V enem samem dnevu so nacisti – v sodelovanju z italijanskimi fašisti – uničili celotno skupnost, ki je v najboljših časih štela več kot 300 članov. Ravno obdobje po letu 1867, ko so Judje postali enakovredni državljani habsburške monarhije, je sovpadalo z »zlato dobo« Gorice.

Vsi vidiki življenja judovske skupnosti

Čeprav jih ni bilo veliko, so bili zelo vpeti v goriško dogajanje, tako da so že takrat nekateri Gorico imenovali Jeruzalem ob Soči. Njihova prisotnost je začela upadati po prvi svetovni vojni s prihodom Italije. Na goriške Jude spominja judovsko pokopališče v Rožni Dolini, ki je z 900 pokopi največje judovsko pokopališče na ozemlju Slovenije: tam počivajo svetovno znani rabini in druge osebnosti, o katerih ne vemo skoraj nič. Obširna knjiga, ki ima preko 500 strani in je razdeljena na enajst poglavij, sistematično obravnava vse vidike življenja te male, a zelo dejavne skupnosti. Avtor obravnava tudi nekatere teme, o katerih ni doslej obstajala še nobena študija, kot na primer judovska skupnost v Ajdovščini, ki je bila zelo dejavna na področju tekstilne industrije.

Knjigo dr. Renata Podbersiča o goriških Judih so založili Goriška Mohorjeva družba, Študijski center za narodno spravo v Ljubljani in Center judovske kulturne dediščine v Mariboru.

Učiteljica Idi Petrič

Založba Bogataj iz Idrije je izdala knjigo Marinke Svetina Gospodična Ida, o učiteljici Idi Petrič. Ida Petrič ali gospodična Ida, kot so jo klicali njeni učenci, starši in mnogi drugi Idrijčani, je bila ena najzanimivejših javnih osebnosti 20. stoletja v Idriji.

Skromna rudarska hiša za Frančiškami je bila dom družine Petrič. Od tam jo je kot dekle želja po znanju vodila v Ljubljano, kjer je še v letih Avstrije dokončala študij in postala učiteljica v Zadlogu. Italijanske oblasti so jo napotile na poučevanje v Italijo, a je namesto tega raje izbrala begunstvo. Odšla je v Jugoslavijo in v Prekmurju je do kapitulacije Italije poučevala v osnovni šoli. Po koncu vojne se je vrnila v Idrijo in tu nadaljevala s poučevanjem v javni šoli. Po upokojitvi je postala katehistinja. Mnoge generacije se je spominjajo kot stroge učiteljice.

Tako jo je v knjigi opisala tudi nečakinja Marinka Svetina in dodala, da se je za včasih hladno podobo skrivala dobrota. Ker pa pod Avstrijo učiteljice niso smele biti poročene, je tudi Ida Petrič ostala samska. Posebno dragocenost knjigi dodajajo pričevanja njenih učencev, danes uglednih razumnikov.

Tehnika državnega udara

Založba Studia humanitatis je izdala knjigo Curzia Malaparteja Tehnika državnega udara.

»Sovražim to knjigo. Iz vsega srca.« To so prve besede v knjigi Tehnika državnega udara Curzia Malarparteja (1898–1957), enega najbolj kontroverznih italijanskih avtorjev 20. stoletja. Označujejo ga kot samosvojega in poliedričnega, kar naj bi pomenilo, da je tako drobljiv, krhek kot konsistenten. Njegova življenjska pot, ki ji je zvesto sledilo literarno in družbeno kritično pisanje, je potekala v večnem dialogu in polemiki s političnimi režimi: od pripadnika fašističnega gibanja je prešel k ostremu antifašizmu in sredi 50 let 20. stoletja k nekakšnemu filokomunizmu.

Pot nastajanja in izida knjige je zelo zanimiva in povedna: Mussolini je njen izid prepovedal, zato jo je Malaparte izdal v eksilu v Franciji, deset let pred italijansko izdajo – po tej, iz leta 1948 je narejen slovenski prevod. V tej izdaji je tudi Malapartejev uvod z naslovom Svobodi je treba vedno stopiti v bran, sama Tehnika državnega udara pa se najprej distancira od vsakršne primerjave z Machiavellijem, sledi kritična analiza oziroma politična zgodovina prvih desetletij 20. stoletja, ki bi jo lahko označili za zgodovino boja med branilci načela svobode in demokracije –, se pravi parlamentarne – države in med njenimi nasprotniki.