Knjiga Marije Sreš Misijonarka pripoveduje
Knjiga Marije Sreš Misijonarka pripoveduje
Založba Buča je izdala knjigo Marije Sreš Misijonarka pripoveduje, izbor esejev, ki jih je pisala in objavljala tekom svojih let v Indiji in doma.
Marija Sreš je leta 1971 kot misijonska sestra odpotovala v Indijo, kjer si je želela sodelovati s podeželskimi ženskami. Kot ena redkih žensk iz tujine je na univerzi v Ahmedabadu diplomirala iz gužaratskega jezika in književnosti. Skoraj štiri desetletja je živela in delala s staroselkami Dungri Garasija v odročnem območju Sabarkantha na severu Gudžarata.
Njene bogate izkušnje so našle izraz v kratkih zgodbah in spisih, za katere je prejela vrsto nagrad tako v Gudžeratu kot v Sloveniji. Je avtorica šestih knjig in spominov, v najnovejši knjigi Misijonarka pripoveduje pa je izbor esejev, ki jih je pisala in objavljala tekom svojih let v Indiji in doma. Avtorica spremne besede je Ana Jelnikar.
Iz kakšnega okolja izhaja?
Izhaja iz kmečke družine. »To je takrat pomenilo, da smo živeli od kmetovanja, otroci smo bili tudi pomoč, delovna sila na kmetiji. Spominjam se, da smo radi delali, a tudi trdo, saj so v Jugoslaviji kmetje bili drugorazredni in so morali plačevati visoke davke od pridelkov.
Včasih nam tudi narava ni šla na roko in smo komaj preživeli. Nikoli ni bilo denarja, nikoli dovolj za šolske knjige in zvezke. Bilo nas je šest otrok in vsi smo se radi učili.
Najprej je šel starejši brat v gimnazijo, potem pa tudi jaz. Oče je rekel, da bo težko vzdrževal dva gimnazijca, a ker sem naredila vstopne izpite, mi je dovolil. Poleti sem se vozila z maminim kolesom osem kilometrov do Murske Sobote, pozimi pa z vlakom. Naučili smo se delati in biti odgovorni, pa tudi deliti med seboj, kar smo imeli.«
O odločitvi za misijonski poklic
Pojasni, da je bilo v gimnaziji s strani ravnatelja zaželeno, da bi vstopili v komunistično partijo mladine. »Naj dodam, da je bil takratni predsedniki te organizacije poznejši predsednik Slovenije Milan Kučan.
Ko sem to očetu povedala, je bil odločen: 'Dokler ti jaz plačujem šolo, boš šla k maši, ne pa v KP.' Čeprav težko, sem se mu uklonila.
Klic za misijone je začutila na VEKŠ-u in se kmalu, že v službi, odločila za odhod v Španijo, ki je bila pot v misijone. Kot že prej, sem tudi tukaj naletela na očetov ne, a vseeno sem se odločila, odpovedala službo in šla.
Jasno, imela sem svoj denar za to, kar je bilo odločilno. Najbolj mi je v spominu tista pot ponoči v Mariboru na železniško postajo: od doma v Bratoncih sem šla zjutraj z avtobusom. Ja, z bolečino sem se poslovila od domačih, dan preživela s prijateljico Maro in od tam šla na vlak.«
Marija Sreš Fotografija: Ivo Žajdela
»Ustavila sem se za korak in odgovorila: 'Ja, gremo naprej.'«
»Ko sem stopala po mostu na Dravi, so koraki glasno odmevali in sem se vprašala ali delam prav. Ustavila sem se za korak in odgovorila: 'Ja, gremo naprej.' In sem šla. Prišla sem v Španijo, v družbi še dveh drugih deklet.
Tam sem se naučila španščine in teologije, ki me je pripravila za misijonarjenje. Po treh letih priprav na misijonarjenje sem dobila ponudbo za Japonsko, za kar je bil pogoj znanje angleščine. Zato so me poslali še za eno leto v ZDA na jezuitsko univerzo v S. Luisu.
Med bivanjem v ZDA mi je direktorica našega reda ponudila možnost iti v Indijo. Ker je bila takrat Jugoslavija skupaj z Indijo članica neuvrščenih, sem takoj dobila enoletno vizo za Indijo in novembra 1971 že stopila na indijska tla v državi Gudžerat.«
»Le počasi sem začela razumeti njihove upe in strahove«
Na predstavitvi knjige je dejala, da je Indija zahtevna. Začela sem se učiti gudžeratskega jezika. »Morala sem se odučiti mnogih stvari, ki sem jih znala kot Jugoslovanka. Najtežje je bilo spoznati njihovo miselnost, ki je bila zame zastarela. Le počasi sem začela razumeti njihove upe in strahove, želje, prizadevanja in radosti.
Živela sem med ljudmi staroselci, ki so se imenovali Dungri Garasijci in so živeli na severu Gudžerata v hišicah iz blata in lesa. To je bila gričevnata pokrajina, nekoč zelena, pozneje rjava-ožgana od sonca, ker so bili gozdovi posekani. Pomanjkanje vode je njihova glavna težava, ki jih stalno potiska na rob preživetja. Indija zahteva celotnega človeka, s srcem, dobro voljo in humorjem.«
Dobro se spomni prvih dni med staroselci. »Dve sestri belki sva šli obiskat nekega bolnika. Ker nisva znali poti, sva spraševali. Ženske, otroci so bežali pred nama, ker so se bali belcev.
Druga težava je bila, da so ženske bile popolnoma odvisne od moških v vseh pogledih in bile nepismene. Tretja težava smo bili mi misijonarji, ki smo bili poslani tja zato, da jih spremenimo.«
Eno leto je minilo in vse je šlo lažje
V začetku ji je bilo vse zanimivo in lepo, ker je bila mlada in vedoželjna. »A dolgoročno ni bilo lahko živeti na njihov preprost način, v pomanjkanju. Spomnim, kako mi je šel na živce stalen veter in prah in vročina, ki mi ga je lepila na lasišče ...
Neke noči sem bila zelo prizadeta in se obrnila na Boga in rekla sem mu odkrito: tako je težko, da ne vem če bom zmogla. No, nocoj obljubim, da bom poskusila eno leto. Samo eno leto.«
Eno leto je minilo in vse je šlo lažje. »Moj osebni odnos do Boga, pogovor oziroma molitev, mi je pomagala ostati. Prepustila sem se Mu preko življenja, saj tako Bog (On), in Ona kot resničnost oba prekašala moje moči. Ja, zopet sem živela z veseljem, radostjo.«
Dokler je hodila z ženskami ni vstopila v moški svet
»Raje, oni so vstopili nazadnje v moj svet. Kako? Vse ženske so bile pod njihovo kontrolo in morale prositi za dovoljenje, če so hotele kaj storiti. To je bila naša velika težava.
Tako duhovniki, kot občinski uslužbenci, kakor možje staroselk so narekovali naše dolžnosti. Da, to je bila moja velika težava. Nazadnje pa so moški sami zaprosili za vključitev v naša srečanja in smo je sprejele pod našimi pogoji.«
Pove še, da so ji pri vztrajanju pomagali Bog in prijatelji.
