Mohorjeva družba iz Celovca je izdala biografijo o diplomatu Ivanu Šveglu, o zadnji bitki na soški fronti in ponatis Slovenskega Bučelarčka.

Dr. Andrej Rahten sodi med redke slovenske zgodovinarje, ki so v ospredje svojega raziskovalnega dela postavili diplomatsko zgodovino. Ob tej se je večkrat lotil še pisanja političnih biografij, kar prav tako ni vsakdanje v slovenskem zgodovinopisju. V svoji novi knjigi Med Kakanijo in Wilsonio. Poklicne in politične preizkušnje Hansa Schwegla alias Ivana Švegla (zbirka Studia diplomatica Slovenica, Personae 5) je združil oboje – diplomatsko zgodovino in biografijo. Lotil se je orisa življenjske poti gorenjskega diplomata, ki je v času habsburške monarhije napravil uspešno konzularno kariero

Nečak »gorjanske ekscelence« Josefa Schwegla

Ob priimku Schwegel se poznavalci zgodovine diplomacije Slovencev največkrat spomnijo na Josefa (1836–1914), »gorjansko ekscelenco«, ki se je v sedemdesetih letih 19. stoletja zavihtel v sam vrh avstro-ogrske diplomacije. Manj znana pa je življenjska pot Josefovega nečaka Ivana Krizostoma Schwegla (1875–1962; v jugoslovanski dobi Švegla), prav tako v Zgornjih Gorjah rojenega diplomata in politika.

Konzul v Kanadi in v ZDA

Ivan Švegel ali Hans Schwegel je kot avstro-ogrski konzul služboval v začetku 20. stoletja v številnih mestih, še zlasti pa v Kanadi in v ZDA. V slovenskem zgodovinopisju ni ostalo neopaženo njegovo delovanje na pariški mirovni konferenci leta 1919, ko mu je s svojimi zvezami uspelo slovenskim rojakom zagotoviti dve avdienci pri ameriškem predsedniku Wilsonu.

Manj znana pa je njegova življenjska pot po vrnitvi v domovino, kjer se je za kratek čas vrnil v diplomacijo in postal leta 1931 poslanik Kraljevine Jugoslavije v Buenos Airesu. V politiki je bil manj uspešen, čeprav se je na listi Radićeve Hrvaške kmečke stranke kot Slovenec prebil v hrvaško parlamentarno zastopstvo v beograjski skupščini. Kratka je bila tudi njegova ministrska doba: v letih 1930–1931 je bil minister brez listnice v Živkovićevi vladi.

Zadnja bitka na Soči

Knjiga Blaža Torkarja in Mihe Kuharja Zadnja bitka na Soči je poglobljen prikaz pomena 12. soške ofenzive oktobra 1917, ki je bila nedvomno kompleks­na in zahtevna vojaška operacija, tako z vidika načrtovanja in organizacije kot tudi načina izvedbe. Nemški strategi so v tej ofenzivi uresničili nov stil vodenja in poveljevanja – t. i. auftragstaktik –, gorsko bojevanje in razvoj taktike prodora.

V knjigi sta avtorja natančno opisala bojne aktivnosti vojskujočih se strani, še posebno v začetnih dneh bojev, ko je ofenziva po­tekala na slovenskih tleh. Natančno sta tudi analizirala vzroke za nemško-avstro-ogrsko zmago in italijanski poraz, predsta­vila pa sta tudi nova spoznanja o vlogi Erwina Rommla in nekaterih drugih nemških častnikov v 12. soški ofenzivi. Knjiga tudi problematizira nekatere ustvarjene mite o tem nemškem vojskovodju in nazadnje tudi poudarja, zakaj je 12. soška ofenziva tako pomembna za razvoj vojaške stroke.

Slovenski Bučelarček

Mohorjeva družba iz Celovca je izdala prvi ponatis knjige Slovenski Bučelarček, ki je prvič izšla leta 1871. Napisal jo je Janez Sumper (1827–1888), župnik iz Skočidola (Gottestal) na avstrijskem Koroškem. S tamkajšnjim učiteljem Tomažem Kuchlerjem je izumil in naredil tudi tako imenovani skočidolski panj, prvega na Koroškem z odprtimi premičnimi satniki. Prvi namen knjige, kot je zapisal »skočidolski fajmošter« leta 1871, naj bo »buditi« veselje do čebelarstva.

Lahko se komu zazdi, da davna znanja in praktika ter zapisana Sumperjeva opazo­vanja o čebelarstvu niso več aktualni, saj so se tudi izrazi pri marsičem spremenili v tem dolgem času. Vendar je Sumperjev priročnik Slo­venski Bučelarček vreden pozornosti vsakega dobrega čebelarja.