Knjiga Božja previdnost je katoliški klasik in je v Franciji izšla že več kot dvajsetkrat, razširila pa se je po vsem svetu. Končno jo lahko beremo tudi v slovenščini v prevodu Marjana Poljanca. Besedilo, ki je staro že približno 350 let, je namreč relevantno tudi za današnji čas.

Avtorja – francoska jezuita Jean-Baptiste Saint-Jure in sv. Claude la Colombière – sta prek svojega dela, pridiganja in duhovnega spremljanja pomembno vplivala na duhovnost Francije in vsega Zahoda. Duhovno ozadje piscev v spremni besedi razlaga jezuit p. dr. Damjan Ristić: »To zgoščeno besedilo je izhodišče za pogled na svet, v katerem je vsak posameznik poklican, da odgovori na Božji klic in učeč se od Kristusa najde in izpolni Božjo voljo.«

Ranljivost ljudi pred trpljenjem

Spodbuda, iz katere je nastalo besedilo te knjižice, je bilo vprašanje, ki je bilo že takrat in je še danes med najbolj perečimi eksistencialnimi vprašanji: Zakaj je na svetu zlo, zakaj Bog dopušča trpljenje, če je Božja ljubezen tako neskončna? Zakaj umirajo nedolžni otročiči, če bi jih lahko Bog rešil, saj je vendar vsemogočen? »Knjižica skuša biti nekakšen odgovor na to dilemo s tem, da nam predoča kot rešitev Božjo previdnost z argumenti, s svetopisemskimi citati, zgodbami in primeri.« P. Ristić je zapisal, da je takrat, ko človeka zadene veliko trpljenje, težko razumeti besede, veliko bolje razumemo bližino in sočutje, »toda tudi beseda ob pravem času, na pravi način, celo argument, lahko prinese nekaj upanja in nov, nekoliko osvobojen način gledanja na bolečino.«

Prevajalec Marjan Poljanec je povedal, da je tudi njega vsebina nagovorila: »Gre za izredno bodrilni besedili tako prvega kot drugega avtorja. Ne preseneča, da je v Franciji doslej izšlo okrog 250 tisoč izvodov te knjige. Knjižica 'lahko povabi v razmislek tudi tiste, ki so oddaljeni', zapiše pisec spremne besede. Kot takega me zelo poučno nagovarja Zgodba očeta Taulèra. Pa razdelek Vadba zaupljive prepustitve. In da ne prosimo dovolj …«

Koristnost preizkušenj je podobna koristnosti puljenja zob

Vsebina knjige je razdeljena na pet delov. Prve tri je napisal Saint-Jure, zadnji del pa sv. La Colombière. V prvem delu z naslovom Božja volja je ustvarila in vodi vse stvari se bralci zavemo, da je Bog najvišja modrost, ki ureja vse dogodke, tako dobre kot slabe. Morda je ta del za današnjega bralca najbolj pretresljiv, saj težko razumemo, da more Bog želeti slabe stvari. Saint-Jure ta odgovor ponazarja z zgledi o Jobu, o starozaveznem Jožefu, najbolj nazoren pa je primer bolnika, ki se za to, da bi dolgoročno ozdravel, prepusti bolečim zdravnikovim ukrepom. Včasih so to bile pijavke, danes pa bi lahko tu navedli npr. kemoterapijo, puljenje zob …

Glede na to, da se – kot smo vsi lahko že ugotovili – bolečini ne moremo izogniti, lahko notranji mir dosežemo tako, da se čim bolj prepustimo zavedanju, ki je lepo povzeto v tem citatu: »Nič se vam ne zgodi, česar Bog ne bi hotel, in Bog zmeraj hoče le to, kar je za nas najboljše.« Saint-Jure bralca opomni, da nas Jezus vabi, da vzamemo svoj križ in gremo za njim in da je njegov jarem lahek. Piše o pobožnem redovniku, očetu Taulèru, ki je prosil Gospoda, naj »mu pokaže najzanesljivejšo in najkrajšo pot do resnične popolnosti«. Na pot mu je Bog poslal berača, ki je redovniku povedal, da je po Gospodovi zaslugi vedno srečen. »Dnevi so slabi le, kadar jih ne porabimo za to, da izkazujemo Bogu čast, ki smo mu jo dolžni; dnevi so zmeraj dobri, če jih ne glede na to, kaj prinašajo, posvetimo temu, da ga z naklonjenostjo hvalimo. /…/ Taulère je odslej vedel, kar je moral vedeti.«

Tretji razdelek govori o tem, kako udejanjiti vdanost v Božjo voljo, saj je kljub temu da vse te stvari razumsko usvojimo, tako težko živeti. Že pred 350 leti, ne le danes! Ta del knjige je najbolj konkreten, saj daje avtor kratke nasvete za ljudi, ki se znajdejo v eni od trinajstih življenjskih situacij: v naravnih nesrečah, težavah doma, ob udarcih usode, v revščini, ponižanjih, osebnih pomanjkljivostih, v boleznih, v smrti, ob odvzemu zunanjih milosti, v posledicah naših grehov, v notranjih stiskah, pa tudi v krepostih in duhovnih ugodnostih. Za vodilo nam daje številne navedke iz Svetega pisma, najbolj pa izpostavi Jezusove besede v Getsemaniju: »/…/ toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi« (Lk 22,42). Navaja, da je sv. Leon dejal, da je ta izrek »zveličanje vsega njegovega mističnega Telesa, svete Cerkve. /…/ Naj se vsi otroci Cerkve, odkupljeni za tako visoko ceno in opravičeni brez kakršne koli lastne zasluge, naučijo tega izreka.«

Recept za popolno svobodo in srečo

Sveti La Colombière bralce vabi, naj se vržejo v Božje naročje, saj je to recept za popolno svobodo. Kdor se »kot na slepo vrže v naročje Bogu, se mu prepusti tako rekoč brezpogojno in brez zadržkov, povsem odločen, da se zanese nanj v vsem, in da si ne želi ničesar več in se ne boji ničesar več, skratka da ne bo želel ničesar več, kar želi, in da bo želel vse, kar želi On, potem pravim, da je ta srečni človek od tega trenutka popolnoma svoboden.« Piše, da je sreča tistega, ki se tako prepusti Božji previdnosti, trajna, neskaljena in večna. »Predstavljam si ga kot človeka, ki sedi na pečini sredi oceana; vidi prihajati najsilovitejše valove, ne da bi se ustrašil.«

Kdo si ne bi želel takšne sreče? V knjižici, ki je po obsegu sicer majhna, po vsebini pa velika, najdemo tudi številne konkretne vaje za prepustitev Božji previdnosti.