Pri založniški zadrugi Most in združenju Evgen Blankin v Čedadu skrbijo, da lahko tudi v zahodnem zamejstvu izdajajo pomembne (nekomercialne) knjige.

Ob zvoku remonike

Pri zadrugi Most in združenju Evgen Blankin so izdali dvojezično knjigo Ob zvoku remonike (Al suono della remonica), v kateri je Giorgio Banchig opisal zgodovinske dogodke izpred 150 let, v usodnem letu 1866, ko sta bili Benečija in Rezija priključeni h Kraljevini Italije s plebiscitom, ki je potekal 21. in 22. oktobra. V knjigi je avtor zbral svojo zgodovinsko pripoved, ki jo je objavljal v dvomesečniku Dom leta 2016, in še druge članke, ki so bili objavljeni v prejšnjih letih.

Za sestavo te pripovedi je Banchig uporabil v največji možni meri uradne dokumente, za tem publikacije, ki so na ta dejstva gledala bodisi na »klasičen« način bodisi kritično, to se pravi tiste publikacije raznih »proti-risorgimentov«, s katerimi je končno bila premagana patriotska retorika, ki je povzdigovala risorgimento kot zlato dobo in kot vstajo naroda s premagovanjem notranjih sporov ter odpravo tuje zasedbe, pri čemer je pozabljala na krivice, na nasilno premoč in na žalovanja. Preučil je tudi publikacije, ki so se pojavile v Furlaniji ter italijanski in slovenski tisk tistega časa.

Benečija – ko se mala in velika zgodovina srečata

Giorgio Banchig je leta 2013 izdal svojo najpomembnejšo knjigo Benečija – ko se mala in velika zgodovina srečata. Ilustriral jo je Moreno Tomasetig, izdala pa založniška zadruga Most iz Čedada v sodelovanju z združenjem Blankin in s Svetom slovenskih organizacij; izšla je tudi v italijanščini. Knjiga je nastala na osnovi 103. nadaljevanj, ki jih je Banchig objavljal v beneškem časopisu Dom od leta 2006 do 2010.

Avtor je preteklost beneškega ozemlja prikazal skozi lokalne dogodke in vlogo malih ljudi, tudi tamkajšnjih slovenskih malih posestnikov. Posebnost te zgodovine (slovenske) Benečije nam odkriva dejstvo, da je v dolgih stoletjih slovenska skupnost iz Nadiških dolin zgradila svojo identitetno zavest, ki temelji na slovenskem jeziku in na avtonomnih upravnih in sodnih ustanovah, do katerih je imela pravico od svojega izvora do začetka 19. stoletja. Krajevni upravitelji pa so se za ponovno uveljavitev te pravice bojevali vse do dneva, ko je bila Beneška Slovenija priključena Italiji (1866). Za tem je na Benečijo legel hlad italijanskega nacionalizma in rasizma, ki jo je privedel na rob fizičnega in kulturnega izumrtja.

Če pobliže ogledamo prvine, ki so bile v stoletjih značilne za avtonomijo Nadiških dolin, spoznamo, da je bilo to majhno ozemlje med furlansko nižino in mejo s Slovenijo, ki ga ločuje od doline Soče, »narodna« enota, ki je na nek način presegala fevdalno odvisnost od središčne oblasti. Sklavonija, kot so jo imenovali, je imela lastni jezik, natančno omejeno ozemlje, svoja sodišča (tako imenovane sodne banke), svoj »parlament« (t. i. veliko sosednjo), vojsko, ki jo je sestavljalo dvesto oboroženih mož za varovanje meja, posebne merske enote in kovnico svojega denarja – »sklavonske lire«. Te prvine kažejo na suvereno in neodvisno skupnost.

Eno od sporočil knjige je, da je spoznavanje svoje zgodovine pravica, ki se je še posebej zavedaš, če si odrinjen na obrobje.

Starodavna prafara v Prapotnem

Ozemlje vzhodno od Čedada, ki je po večini spadalo k širokemu območju starodavne plebanske cerkve v Prapotnem, je predmet velikega in spodbudnega prizadevanja za raziskovanje toponomastike in imenoslovja, ki sta ga dokončala Maurizio Puntin in Lauro Iacolettig ter objavila v zajetni knjigi Starodavna prafara v Prapotnem (izdalo jo je založništvo združenja Evgen Blankin in zadruga Most). Knjiga je opremljena s fotografijami Odda Lesizze, doma iz Idarske doline, ki jo knjiga obravnava.

Še do pred nekaj leti ni nihče raziskal in poglobil z jezikoslovnega zornega kota območja, ki ga obravnava raziskava obeh avtorjev (občino Prapotno in Dolenje z zahodnim predelom slovenske občine Brda).

Knjiga je razdeljena na pet delov: toponimi iz Prapotna in z desnega brega reke Idrije; toponimi iz Dolenj in z levega brega reke Idrije; toponimi nekaterih krajev sedanje slovenske občine Brda (levi breg Idrije), ki so dolga stoletja spadali k ozemlju plebanske cerkve sv. Janeza Krstnika v Prapotnem ali v jurisdikcijo gradu Mels-Colloredo v Ibani (Golo Brdo, Hruševlje, Kožbana, Neblo, Senik, Zapotok). Četrti in peti del sta sestavljena iz dodatkov, ki ne spadajo v strogo toponomastično področje.

Gre za zgodovinska pričevanja in podatke iz ustne tradicije, ki so prišli na dan med raziskavo in za katere sta avtorja menila, da bi lahko zanimali raziskovalce krajevne zgodovine obeh obravnavanih občin in krajev v neposredni bližini. Dodani so starodavni dogodki iz ljudskega življenja v krajih, ki so bili zajeti v raziskavo, osebno in rodbinsko imenoslovje iz Idrijskega kanala ter bližnjih krajev ter priimki iz Prapotnega.

V hribe z otroki

Ljubitelji pohodništva ne odvrzite gojzarjev in nahrbtnika v klet, ko postanete starši, pač pa se opremite, da boste v hribe peljali tudi svoje otroke od najbolj rosnih let dalje. Svoje ekskurzije boste doživeli na nov način in boste z novimi očmi gledali na čudovite predstave, ki jih nudi narava, namreč z očmi svojih otrok, ki vas bodo pogosto opozorili in vam pokazali stvari, ki jih prej še opazili niste.

Založba Most iz Čedada je zato izdala priročnik (vodnik) V hribe z otroki. Kanalska dolina, Rezija, Benečija, Posočje, ki so ga napisale Sara Baroselli, Erica Beltrame in Francesca Tosolini.

Med desetinami pohodov treh pohodniških mamic se mnogi odvijajo na delu Furlanije, kjer je navzoča slovenska narodna manjšina, nekatere poti so celo v sosednji Zgornji dolini Soče v Sloveniji. Kanalska dolina, Rezija, Benečija (Terske in Nediške doline), vsi ti kraji nudijo poleg lepote svojega ozemlja in neokrnjene narave še dragoceno kulturno bogastvo. Iz tega je vzniknila zamisel o knjigi. Izbrali so dvanajst lahkih pohodov, ki ne zahtevajo veliko truda, ki niso posebno nevarni in nudijo tudi možnost zabave. Kadar namreč gremo na pohod z otroki, moramo najprej pomisliti na njihovo prednostno zaposlitev, na igro.

V vodiču je v slovenščini in italijanščini opisanih 21 lahkih pohodov na območju, kjer je v videmski pokrajini prisotna slovenska manjšina in v sosednjem Posočju.

V Kanalski dolini: Rabeljsko jezero, dom Zucchi nad Belo pečjo, s kolesom od Žabnic do spodnjega belopeškega jezera, Pastirski stanovi v Vrtinjem logu, dolina Zajzera, dom Grego na sedlu Rudni vrh, dom Pellarini na Velikem Nabojsu, planinska koča na sedlu Lom in planina Priu.

V Reziji: Ta lipa pot na Solbici in Ta par Tigu.

V Benečiji: Joanac nad Čanebolo, Medvedja vas na Štupci, vrh Matajura, Marsinska planina, Svet Martin, na Kolovrat s Solarij, slap Kot pri Podutani in na Staro goro preko Pikona.

V Posočju: slap Kozjak pri Kobaridu in Tolminska korita.