Toda za kristjane je premalo, če za stvarstvo skrbimo samo zato, ker se počutimo bivanjsko ogrožene, ali če ekologijo razumemo kot cerkveno različico »zelene agende«. Ekologija ni nova tema v krščanstvu. O odgovornem odnosu do skupnega doma pričajo številni svetniki in cerkveni pisatelji skozi zgodovino.

Avtorica komentarja je Alenka Arko. FOTO: Tatjana Splichal

Res pa je, da se je v zadnjih letih odnos Cerkve do ekoloških vprašanj opazno poglobil. Najvidnejši znaki so Frančiškova okrožnica Laudato si', poseben mašni obrazec za skrb za stvarstvo in pobuda za slovesen praznik Stvarjenja v Kristusu, ki ga nekatere krajevne Cerkve že obhajajo. Morda niti ne vemo, da kristjani po vsem svetu 1. septembra obhajamo svetovni dan molitve za stvarstvo. Papež Frančišek ga je po zgledu carigrajskega patriarha Dimitrija I. pred enajstimi leti uvedel tudi v Katoliški Cerkvi in odtlej sveti oče zanj vsako leto pripravi posebno poslanico. Letošnja nosi naslov »Svoje meče bodo prekovali v lemeže« (Iz 2,4). Njena aktualnost je boleče očitna. Zaradi vojn so mnogi prisiljeni zapustiti svoje domove, spet drugi izgubljajo življenje. Zaradi vojne so uničena tudi polja, zastrupljena voda in požgani gozdovi. 1. september je tudi začetek »časa stvarstva«, ki traja do godu sv. Frančiška Asiškega 4. oktobra. V Sloveniji se o vsem tem presenetljivo malo piše in govori.

Naj bo 1. september povabilo, da se ponovno naučimo gledati na naravo kot na Božji dar, na bližnjega pa kot na Božjo podobo.

Tudi ekološke krize ne doživljamo vsi enako. Pri nas lahko sušno leto pomeni predvsem dražjo hrano. Za ljudi v nekaterih delih Afrike ali Azije pa lahko ista suša pomeni, da hrane ne bo. V tem je boleč paradoks: tisti, ki so pogosto najmanj prispevali k podnebni krizi, njene posledice občutijo najbolj, njihova prihodnost pa je močno odvisna od gospodarskih in političnih odločitev bogatejšega Severa. Zato ekologije ne moremo ločiti od odnosa do človeka in od vprašanja pravičnosti.

Toda krščanski pogled sega še globlje. Stvarstvo ni zgolj materialna stvarnost, ki nam je prepuščena v uporabo, ampak Božji dar, ki ga je Bog ob stvarjenju zaupal človeku. Sveto pismo pravi, da mu je bilo dano, da bi mu gospodoval (prim. 1 Mz 1,26-28). Gospodovanje pa ni samovolja: če je človek Božja podoba, mora tudi njegov odnos do stvarstva odsevati Božji način gospodovanja. 1 Mz 2,15 dodaja, da je človek postavljen v vrt, da bi ga »obdeloval in varoval«.

Skrb za stvarstvo je odgovor na Božjo ljubezen.

Vzhodna teologija zato človeka predstavlja kot »duhovnika stvarstva«. Poklican je, da ga sprejme iz Božjih rok in ga v hvaležnosti znova dvigne k Stvarniku. Gre za svojevrstno evharistično držo: stvarstva ne poseduje, ampak ga prek svoje dejavnosti usmerja k njegovi dopolnitvi v Bogu, k preobrazbi iz razpadljivosti v nerazpadljivost (prim. 1 Kor 15,42.53-54). Pavel pravi, da stvarstvo vzdihuje v porodnih bolečinah in pričakuje »razodetje Božjih sinov« (Rim 8,19- 23). Kot da čaka, da človek postane to, za kar je bil v Kristusu določen – Božji Sin (prim. Ef 1,5): da se zaveda, da vse prejema iz rok Boga Očeta in temu primerno z vsem tudi ravna v ljubezni.

Odnos do stvarstva, ki je po Božji volji, zato ne izvira predvsem iz občutka ogroženosti. Če bi za naravo skrbeli samo iz strahu, kaj se bo zgodilo z nami, bi še vedno postavljali v središče sebe. Krščanski odgovor gre dlje: skrb za stvarstvo je odgovor na Božjo ljubezen. Napačen odnos do stvarstva pa je znamenje napačnega odnosa do Boga – najprej greh proti Stvarniku, nato proti njegovemu stvarstvu. Naj bo zato 1. september povabilo, da se ponovno naučimo gledati na naravo kot na Božji dar, na bližnjega pa kot na Božjo podobo. Iz takega pogleda rastejo drugačne odločitve – odgovorna in hvaležna skrb za vse, kar nam je bilo zaupano.

Komentar je bil najprej objavljen v 35. številki tednika Družina.

Poslanico papeža Leona XIV. ob dnevu molitve za skrb za stvarstvo lahko preberete TUKAJ.