»Raje se pričnite ukvarjati z resnično pomembnimi vprašanji,« me je nekdo opozoril dobronamerno. Ukvarjati se z vprašanji našega odnosa do naravnega okolja je za večino katoličanov v Sloveniji in v tem našem delu Evrope še vedno zelo obrobno in nepomembno vprašanje. Dejansko to področje največkrat povezujemo s t. i. »zeleno ideologijo« in »levimi aktivisti«, ki se zavzemajo za pravice živali in naravnega okolja, hkrati pa zagovarjajo splav in evtanazijo.

Osebno sem prepričan, da ne gre za obrobno in nepomembno vprašanje naše vere. Če resnično verjamemo, da je Bog ustvaril ves svet, potem celotno stvarstvo nosi pečat njegove ljubezni in se naša moralna odgovornost ne more ustaviti samo pri naših medosebnih odnosih. Vera v Boga Stvarnika nas zavezuje k celostnemu zavzemanju za življenje: življenje človeka od spočetja do naravne smrti, življenja drugih živih bitij in celotnega naravnega okolja. Ustvarjene stvari in živa bitja so Božji dar in ne zgolj naravni viri, ki jih lahko poljubno izkoriščamo. Kot človek sem Božja podoba in sem od Boga prejel nalogo, da skrbim za njegovo stvarstvo. Sem ustvarjeno bitje znotraj celotnega stvarstva, ki ima posebno nalogo, da bi zemljo »obdeloval in varoval« (1 Mz 2,15). Zemlja ostaja Stvarnikova, ni človekova. 

V prvem poglavju Prve Mojzesove knjige sicer piše, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi in mu naročil, naj si »podvrže« zemljo in ji »gospoduje« (1 Mz 1,28), vendar so si razlagalci Svetega pisma enotni, da Bog s tem nikakor ne daje človeku pravice, da bi zemljo neomejeno izkoriščal in jo uničeval. Glagola podvreči in gospodovati je treba razlagati v luči vloge kraljev na Bližnjem vzhodu pred več kot 3.000 leti. Oblastniki so imeli predvsem vlogo skrbnikov vseh članov njihovega ljudstva, zlasti naj bi poskrbeli za najbolj uboge in zagotavljali pravičnost v njihovih skupnostih. V tem smislu ima človek posebno vlogo znotraj vsega ustvarjenega sveta, postavljen je za oskrbnika celotnega stvarstva, da bi varoval in spodbujal življenje.

Papež Frančišek je pred desetimi leti skrb za naravno okolje postavil v središče katoliškega družbenega nauka. Skozi celotno okrožnico poudarja, da je vse povezano: človek je povezan z ostalim stvarstvom, hkrati pa so veliki družbeni problemi (migracije, vojne, revščina) povezani s pospešenim uničevanjem okolja. Papež je imel pred očmi predvsem uničevanje amazonskega pragozda, ki predstavlja pljuča našega planeta. Vsako leto je uničena gozdna površina, ki je večja od velikosti Slovenije. V dokumentu papež navaja znanstvene podatke, ki jasno govorijo o uničevalnih posledicah za celotno človeštvo. Kljub dokazanim znanstvenim dejstvom pa še vedno obstaja mnogo dvomljivcev glede človekovega vpliva na podnebne spremembe. Tudi če ne bi šlo za usodno vplivanje – pa žal gre za to –, to ne bi spremenilo dejstva, da moramo kot verujoči spremeniti svoj pogled na naravno okolje. Klic k ekološkemu spreobrnjenju izhaja iz dejstva, da smo ustvarjena bitja znotraj Božjega naravnega okolja in smo poklicani, da to stvarstvo spoštujemo, občudujemo, ustrezno preoblikujemo, vzdržno varujemo.

Vsi potrebujemo ekološko spreobrnitev, da bi postali »varuhi Božjih del«.

Papež Frančišek je z veliko mero občutka za stanje ekološke zavesti v Cerkvi zapisal: »Vendar je treba priznati, da se nekateri predani kristjani in zavzeti molivci pod pretvezo realizma in pragmatizma pogosto norčujejo iz skrbi za okolje. Drugi so brez volje, ne spremenijo lastnih navad in so vse bolj zmedeni« (LS 217). Vsi potrebujemo ekološko spreobrnitev, da bi postali »varuhi Božjih del«, kar ni »nekaj neobveznega in drugotnega v krščanski izkušnji«. Upajmo, da bo v prihodnjem desetletju bogata vsebina okrožnice Laudato si' našla svoj izraz v našem osebnem in skupnostnem življenju.

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina (22/2025).