Zapri
Iskanje

Ko gremo k maši kar pred ekran

Za vas piše:
Marjeta Bec
Objava: 10. 04. 2020 / 06:16
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 9 minut
Nazadnje Posodobljeno: 10.04.2020 / 17:11
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Ko gremo k maši kar pred ekran

Ko gremo k maši kar pred ekran
Kako družine po Sloveniji doživljajo čas, ko ne morejo k maši in ni verouka?
Že četrti teden mineva, odkar ne moremo v cerkev k maši in odkar ni verouka. Kaj to pomeni za versko vzgojo v družinah? Mnogim družinam sta bili nedeljska maša in obisk verouka edini stik z vero, ki ga poznajo. Kako živeti in vzgajati otroke v veri v tem času? Svoj pogled so z nami podelili katehistinja in tri družine.


Molitveni kotiček družine Kušar. Foto: osebni arhiv


Med tesnobo in odgovornostjo

»Ko me je g. župnik po telefonu obvestil o trenutnem stanju (odpoved verouka, op.a.) – bilo je ravno med veroukom –, je to v meni sprožilo tesnobo. Nisem vedela, kaj naj z njo počnem. Do konca sem speljala začeto uro, nato pa ostale otroke obvestila o začasni ukinitvi verouka. Pri tem sem razmišljala, ali ni bila odločitev škofov prenagla. Pa se je kmalu izkazalo, da je bila trezna presoja na mestu. Virus, ki nas je ogrozil, je nevarnejši, kot smo sprva mislili.« Tako je odločitev o odpovedi verouka do nadaljnjega doživela katehistinja Blanka Jelnikar.

Čeprav je verouk za veliko otrok zgolj ena od obšolskih dejavnosti, ki – za razliko od šolskega pouka – niso »obvezne«, Slovenski katehetski urad veroučencev in njihovih katehetov ni želel prepuščati zgolj iznajdljivosti staršev, temveč je že v prvem tednu epidemije pripravil gradiva za katehezo v družini ter naloge za otroke po posameznih triadah. Vprašanje, ki se postavlja samo od sebe, pa je: ali bodo starši, ki so versko vzgojo že do sedaj v veliki meri prepuščali duhovnikom in katehetom, znali, zmogli in upali prevzeti vlogo duhovnih voditeljev v svoji družini? Ali lahko osamitev v družine, kjer družinska molitev, branje Božje besede ali skupna udeležba pri nedeljski maši niso bile del družinskega življenja, prinese spremembe tudi na tem področju?


Katehistinja Blanka Jelnikar. Foto: osebni arhiv


Kaj lahko naredijo kateheti

Blanka Jelnikar pravi, naj kateheti staršem ponudijo duhovno oporo in jim obenem pustijo svobodo, da jo sprejmejo ali pa tudi ne. »Vesela sem, da imam precej elektronskih naslovov. Tudi tistih, katerih otroci so včasih obiskovali verouk, pa so se že zdavnaj oddaljili od Cerkve. Zdaj v osami je elektronski stik najboljši vir evangelizacije. Pa mogoče še najbolj diskreten.« Odzivi staršev na poslana gradiva so večinoma pozitivni. Blanka Jelnikar zaupa, da je tudi med starši vere več, kot je je bilo videti v blagostanju, v katerem smo živeli. Stiska nas pripelje nazaj k veri.

Ko je družina prisiljena biti skupaj

V času pred epidemijo je bila povprečna slovenska družina vpeta v natrpane urnike obveznosti, vsi člani so se morda zbrali skupaj pri večernem obroku in večerni molitvi. Zdaj je večina družin skupaj 24 ur na dan. Prej so morda starši bili bitke z najstniki, zakaj je vendar treba v nedeljo k maši, ko bi raje doma gledali televizijo, danes družine skupaj sedijo pred televizijo ali računalnikom in spremljajo prenose svetih maš po televiziji ali prek Facebooka.


Družina Vereš. Foto: osebni arhiv


Družina Vereš iz Prekmurja si je prvi teden skupnega sobivanja popestrila z izdelavo domačega križevega pota. Vsak od štirih otrok je narisal nekaj postaj. Sedaj ob petkih in nedeljah skupaj zmolijo križev pot in zapojejo. Ob nedeljah »gredo« k maši kar pred televizijo v dnevno sobo. Se pa kljub temu lepo oblečejo in pri maši tudi sodelujejo. Čeprav se njihova družinska molitev ni bistveno spremenila, je ob jutrih več časa zanjo, ob večerih pa se v molitvi še posebej spomnijo vseh preizkušenih in obolelih za koronavirusom, zato se priporočajo sv. Roku in Mariji, pomočnici kristjanov.

Štiričlanska družina Kušar iz Črnuč pravi, da so okrepili družinsko molitev: »Ob večerih smo začeli redno moliti rožni venec, prej so bile molitve bolj v polsnu. S srcem prosimo nebeško Mami za zdravje, zaščito in vodstvo. Vsak dan preberemo evangelij ter se o odlomku pogovarjamo. Pomaga nam tudi Beseda med nami. Molitev sklenemo z litanijami Srca Jezusovega ali Matere Božje ter posebno molitvijo, ki je bila pripravljena za ta čas.«


Družina Kušar. Foto: osebni arhiv


»V tednu družine smo vsak dan sledili gradivu, ki ga je pripravil Slovenski katehetski urad. Otrokom sta bila najbolj všeč kviza o Jožefu in Mariji. Pri sveti maši in večerni molitvi se spomnimo na vse zdravstvene delavce, trgovce in druge ljudi, ki so kakorkoli izpostavljeni novemu virusu, molimo molitev za zdravje v času epidemije in litanije svetega Roka, zavetnika zoper kužne bolezni,« pripovedujejo Štembergarjevi iz Doljnih Ležeč pri Divači. Petčlanska družina je v pričakovanju dojenčka, ki se jim bo pridružil v avgustu.

Kaj družine pogrešajo

»Zelo pogrešamo, da bi lahko šli k obhajilu, počastit Jezusa v Najsvetejšem, da bi šli kot prej k sveti maši. Šele zdaj se starša zavedava, kakšno razkošje je imeti stalno na voljo, da greš k sveti spovedi. Več moliva tudi za duhovnike, veliko bolj smo hvaležni za vse, kar se nam je prej zdelo samoumevno. Zdi se, kot da se vsak dan zbudimo v enak dan in je treba z Marijo naprej, da ohranimo zaupanje,« doživljajo te dneve Kušarjevi. Ni srečanj zakonske skupine, ni pevskih vaj, ni vsega ostalega. Ni fizične skupnosti, je e-skupnost in več se pogovarjajo po telefonu. Še vedno so povezani, ampak zdi se, da se vsaka družina sama in na svoj način spopada s trenutno situacijo.

»Seveda pogrešava možnost svete spovedi,« pravita Bojan in Sandra Vereš. »Mlajši otroci pa pogrešajo tudi verouk. Ker imamo v družini prvoobhajanca in birmanca, poskušamo veroučne teme obravnavati tudi doma, tako da se o njih pogovarjamo po večerni molitvi. Tako se tudi pripravljamo na te zakramente.«


Družina Štembergar. Foto: osebni arhiv


Duhovna povezanost z duhovniki

Čeprav se družine s svojimi duhovniki ne morejo srečevati v živo, sodobna tehnologija omogoča, da vseeno ohranjajo stike in so si v molitveno oporo. Zakonca Vereš sta hvaležna za patra Tonija Brinjovca, duhovnega spremljevalca njihove zakonske skupine, ki dnevno pripravi in pošilja »duhovni impulz«, kratko razlago dnevne Božje besede.

Sabina in Tomaž Štembergar pravita, da sta se začela zavedati, da tudi svete maše niso nekaj samoumevnega, pa čeprav v koprski škofiji doživljajo pomanjkanje duhovnikov. So pa hitro spoznali, da je duhovna povezanost sedaj lahko močnejša kot prej. Tako se kot družina skoraj vsak večer zberejo ob računalniku. »Z nekaj kliki računalniške miške se preselimo k sveti maši. Ob tem čutimo večjo duhovno povezanost z občestvom, saj se pri maši 'srečamo' z ljudmi z različnih koncev Slovenije – od najbližjih sosedov, prijateljev do popolnih neznancev.«

Post, ki se nam je zgodil

Darja in Simon Kušar v letošnjem postu v polnosti razumevata, kaj pomeni »preloži svojo skrb na Gospoda«. Najprej se je zdelo kot »juhuhu, kot počitnice!«, ampak po dveh tednih ugotavljajo, da bi že radi šli v šolo in službo. Sedanji čas je prava šola zaupanja tudi za otroka, ki se ob pomanjkanju druženja s sošolci, omejitvah glede hrane in vseh drugih sprememb od staršev učita tega, kar sta se sicer pri verouku – kaj pomeni biti veren, kdo je zame Bog in kaj pomeni, da se skriješ pod Marijin plašč.


Tudi tako lahko izgleda priprava na prvo sveto obhajilo. Foto: osebni arhiv družine Štembergar


»Zanimivo se mi zdi, da nas je preizkušnja doletela prav v postnem času, ko naj bi bolj premišljevali Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje. Materialno blagostanje in samozadostnost sta nas odpeljala daleč stran od teh vsebin. Nismo razumeli, kaj pomeni, da je družina osnovna celica družbe. Vse smo prelagali na druge institucije. Na vse to opozarja današnja pandemija. Post, ki si ga sami nismo več znali naložiti oz. ga osmisliti, sedaj živimo. Čeprav ne po svoji volji in na poseben način«, razmišlja katehistinja Blanka Jelnikar.

Verska vzgoja se začne v družini

Zakonca Štembergar se zavedata vloge, ki jo imata kot starša: »Prav je, da se starši zavedamo, da se tako kot za šolske dejavnosti doma organiziramo tudi za verouk. Najmlajša hčerka Kiara se v zadnjem obdobju zelo rada igra spomin s svetopisemskimi liki. Otroci so si igro popestrili tako, da ob odkritju enakega para obnovijo zgodbo, ki je povezana z likom.«

Včasih je bila verska vzgoja tako vtkana v družinski vsakdan, da otroci niso potrebovali skrbno pripravljenih katehez, da bi spoznavali Boga. Danes se kateheti in duhovniki soočajo s čedalje več družinami, ki otroke »pošiljajo« k verouku, celo k nedeljski maši, in pričakujejo, da bo nalogo verske vzgoje opravila institucija – Cerkev.


Kiara Štembergar pri sveti maši. Foto: osebni arhiv


Morda je prav preizkušnja, v kateri smo se znašli, priložnost, da se starši spomnimo obljube, ki smo jo dali pri krstu, da bomo svoje otroke vzgajali v veri. Zaključna prošnja krstnega obreda nas vabi, da »ohranimo luč, ki nam je zaupana, da bodo naši otroci v Kristusovi luči varno hodili kot otroci luči, vztrajali v veri in šli z vsemi svetniki v nebesih prihajajočemu Gospodu naproti«. Naj bo ta čas priložnost, da se verska vzgoja vrne tja, kjer bi se pravzaprav morala začeti: v družini.

Kako bomo praznovali veliko noč?

Družine, ki so vpete v župnijsko skupnost in v njej aktivno sodelujejo, spremembe še posebej občutijo in se sprašujejo, kako bodo doživele velikonočne praznike. Družina Kušar ugotavlja, da bo velika noč zelo drugačna. Mami ne bo za orglami, oči ne bo bral, Maruša ne bo ministrirala in pela, Matevž ne bo pel in pomagal na koru s pisanjem številk za pesmi.

Katehistinja Blanka Jelnikar o velikonočnem praznovanju razmišlja: »Če z Njim trpimo, bomo z Njim tudi vstali. Tudi za veliko noč bomo v osami. Čaka nas posebno velikonočno tridnevje, ki bo odvisno od vsake družine posebej. Mogoče so v tem trenutku družine res izgubljene in prepuščene same sebi, vendar verjamem in zaupam, da stiska rodi sadove in da bomo letošnjo veliko noč bolj kot kdajkoli prej doživljali kot novo upanje, da se bo še vse uredilo.«


Več avtoričinih člankov lahko najdete TUKAJ.

Naša družina na FACEBOOKU.

Nalaganje
Nazaj na vrh