Cavazza je delo britanskega dramatika Stevena Berkoffa z izvirnim naslovom »Shakespeare's Villains«, torej »Shakespearjevi zlobneži«, imenitno priredil domačemu občinstvu, pri tem pa seveda ohranil vse Shakespearjeve like, ki jih je v dramo uvrstil Berkoff. Kot največji »zlobnež« po avtorjevem izboru nama je z možem v spominu ostal angleški kralj Rihard III. (1452-1485), ki ga je Shakespeare v svoji drami mojstrsko upodobil kot izjemno ambicioznega in brezobzirnega vladarja, za prestol pripravljenega žrtvovati popolnoma vse: svojo družino, svoje prijatelje, zaveznike in narod.

Začelo se je z gledališko predstavo ... FOTO: M. M. Š.

Rihardu III. so stoletja očitali, da je dal umoriti svoja mladoletna varovanca, ki naj bi ga ovirala na poti do cilja. Vedno je veljal za nepriljudno in groteskno figuro, ki naj bi svoje telesne pomanjkljivosti skrivala za navidezno krutostjo in slo po oblasti.

Pa vse to drži?

V Združenem kraljestvu, pa tudi drugod po svetu, obstaja skupina ljudi, ki je prepričana, da Rihard III. le ni bil tak »zlobnež«, kot ga predstavljajo zgodovinske knjige.

No, nekaj dni po gledališki predstavi sva si z možem po naključju (?) ogledala še film z naslovom »Izgubljeni kralj«, ki ga je v naboru tujih filmov predvajala RTV Slovenija. Film prav tako govori o kralju Rihardu III., vendar s povsem drugega vidika: v Združenem kraljestvu, pa tudi drugod po svetu, obstaja skupina ljudi, ki je prepričana, da Rihard, zadnji iz rodbine Plantagenetov, le ni bil tak »zlobnež«, kot ga predstavljajo zgodovinske knjige.

Kralj je umrl v bitki pri Bosworthu v bližini angleškega mesta Leicester: z njegovo smrtjo se je zaključila t.i. vojna vrtnic. Njegove posmrtne ostanke so pokopali v neki cerkvici v Leicestru, ki pa je skozi stoletja propadla in kraj pokopa je zatonil v pozabo.

Kralj Rihard III. (1452-1485). FOTO: Wikipedia

Ljubiteljska zgodovinarka Philippa Langley si je pred leti zadala za življenjsko nalogo, da najde Rihardov grob – in uspela! Letos mineva deset let, odkar so posmrtne ostanke Riharda III., ki so jih leta 2012 našli pod javnim parkiriščem v Leicestru, uradno pokopali v tamkajšnji anglikanski stolnici.

Nekaj dni pred uradnim pokopom je katoliški rekvijem za Riharda III. v samostanu Svetega Križa v Leicestru obhajal westminstrski nadškof kardinal Vincent Nichols, ki je v nagovoru poskušal odpraviti negativne predsodke o razvpitem kralju. Kot je dejal, »ni lahko preprosto soditi kralja, obtoženega umora svojih mladih varovancev Edvarda in Riharda iz Shrewsburyja. Njegov sloves je zaradi upodobitev v književnosti očrnjen za vedno, Rihard III. velja za hudobneža, toda ta obsodba prihaja z vidika tudorskih zgodovinarjev in Shakespearea«. Obsodba zgodovinskih figur s strani njihovih sodobnikov je pogosto »omahljiva«, je takrat spomnil kardinal Nichols: »Svetniki postanejo grešniki, grešnike pa označimo za svetnike.«

Film, posnet po resnični zgodbi, pričuje o tem, da je zgodovino mogoče (vsaj nekoliko) »popraviti«. Morda poučen nauk tudi za slovenske razmere?

Najglobjim Rihardovim namenom je težko priti do dna, tako kardinal: »V globini njegovega srca, sredi vseh strahov in ambicij, je bila gotovo globoko zakoreninjena močna želja, da bi svojim ljudem lahko nudil stabilne razmere in izboljšanje stanja v družbi.« Kardinal Nichols je ob tem izrekel pohvalo Rihardovim prizadevanjem za novo vzpostavitev pravnega sistema. »Kralj Anglije in Francije ter gospodar Irske«, kot je bil njegov naziv, je bil »mož molitve, mož globoke vdanosti«.

... in zaključilo s filmom. FOTO: imdb.com

Tako gledališka predstava Sebastiana Cavazze kot film »Izgubljeni kralj« sta vredna ogleda za vse ljubitelje zgodovinskih vsebin. Film, posnet po resnični zgodbi, pričuje o tem, da je zgodovino mogoče (vsaj nekoliko) »popraviti«. Morda poučen nauk tudi za slovenske razmere?

Film je še tri tedne na ogled v filmskem arhivu RTV Slovenija.