Ko se poti v gorah zalomijo

Gore v otroštvu Irene Mušič Habjan niso bile samoumevne, a po prvem prečenju Velike planine s prijateljico in nakupu prvih pravih planinskih čevljev se je začela njena vseživljenjska ljubezen do gora. Danes je Irena Mušič Habjan alpinistka, publicistka in (prva) gorska reševalka z izpitom Društva GRS Kamnik. Največje veselje – pripeljati nekoga živega v dolino Gorski reševalci so pomočniki, ko se poti v gorah zalomijo. So prostovoljci, ki pogosto vse odložijo, da lahko pomagajo ljudem v težavah. Želja postati del te druščine je pri Ireni Mušič Habjan dozorela po končanem izobraževanju za alpinistko Planinske zveze Slovenije. Zatem je poslala prošnjo za sprejem v GRS Kamnik in postala pripravnica za gorsko reševalko. »V intenzivnem času zahajanja v hribe se lahko pripeti nesreča in tudi sam potrebuješ pomoč. Zato mi je bilo pomembno, da kot gorska reševalka nekaj vrnem družbi, saj sem se specializirala za gorski svet, v katerem se nekateri ne znajdejo najbolje in jim je treba pomagati. Kljub temu da sem s tem, ko sem se odločila za to dejavnost, tudi nekaj žrtvovala, predvsem svoj čas, je največje veselje in zadoščenje to, da nekoga pripeljem živega v dolino. To poplača ves pretekli trud.« K sreči ima večina gorskih reševanj srečen konec, včasih pa ni tako. Irena se še vedno močno spominja leta 2005, ko je pomagala iskati pogrešanega fanta, ki se je odpravil skozi Kotliški graben proti bivaku pod Skuto. »Sodelovala sem drugi dan. Bilo je oblačno in zelo mrzlo, vmes so se z vrha Brane zaradi vetra prožili manjši pršni plazovi, pomagali so nam tudi reševalni psi. Sondirali smo ves dan in nato pogrešanega konec dneva globoko v snegu tudi našli. Spominjam se odkopavanja in neke nervoze ali pa nelagodja in žalosti, saj je bila to oseba na začetku življenja, ki je imela vendarle še vse pred seboj. V takem trenutku se zaveš, kako minljivo je vse, kako hitro se vse lahko obrne in kako krhko je življenje, na kar vsi radi pozabljamo.« Gorsko reševanje je delo v skupini Z nasmehom Irena pripoveduje tudi o posredovanjih, ki so danes predvsem vir dobre volje, na primer o tistem, ko so se na Veliki planini zaradi goste megle izgubili kar gorski reševalci sami. A za takšnimi anekdotami se skriva tudi resnejša plat – odločitev za to pot in odgovornost, ki jo prinaša. Odločitev, da bo nekdo v gorah pomagal tistim, ki pomoč potrebujejo, mora nositi v srcu. »Biti mora sočuten, nesebičen, odgovoren in konec koncev tudi odločen, saj je treba na intervencijah včasih sprejemati odločitve, ki vplivajo na potek intervencije in vse sodelujoče. Gorsko reševanje je delo v skupini, skupino pa sestavljajo posamezniki, na katere se vsak trenutek lahko zaneseš in jim zaupaš.« Mladim, ki razmišljajo o poti gorskega reševalca, pove, da je to delo hkrati lepo in zelo odgovorno. Pomembno je, da imajo radi gore in ljudi ter si v hribih naberejo čim več izkušenj. Za svoj trud bodo največkrat prejeli le preprosto besedo hvala, a prav to naj jim bo največja nagrada. Največje zadovoljstvo namreč prinaša občutek, da si nekomu pomagal. Izkušnje iz gora prenaša tudi v planinske vodnike in delovno okolje Irena Mušič Habjan je avtorica številnih planinskih vodnikov. Zadnji izmed njih, ki sta ga napisala skupaj s soprogom Vladimirjem Habjanom, je Karnijske Alpe. Izkušnje gorske reševalke so prišle do izraza tudi pri pisanju planinskih vodnikov. »Gorsko reševanje je nevidno vpeto v opis ture, kjer večkrat zapišeš besede, kot so izpostavljeno, krušljivo, ni za vrtoglave, strmo, priporočamo turo z gorskim vodnikom ipd. Zaradi vseh mogočih nevšečnosti, ki se dogajajo ljudem, ki jih ne znajo pravočasno prepoznati in jih rešiti ter zato pokličejo na pomoč, lahko lažje predvidiš, kaj gre lahko na opisani turi narobe.« Delo gorske reševalke nima neposredne povezave z njenim delovnim mestom vodje kakovosti, a kot pravi doktorica kemijskih znanosti, se njene izkušnje odražajo pri vodenju sodelavcev. »Na intervencijah vsak član na dogovorjen način prispeva k uspešnemu zaključku, vse poteka na visokem strokovnem nivoju, pozitivno vzdušje pa se prenaša tudi na ponesrečenca ali soudeležene v nesreči. Tudi v delovnem okolju je treba delovati pozitivno, da se sodelavci dobro počutijo in so pri delu uspešnejši.« »Včasih se sporazumeva brez besed« Skupna pot z možem Vladimirjem Habjanom se je začela v gorah, bodoči mož jo je tudi seznanil z gorskimi reševalci in bil vir znanja o brezpotjih. Zdaj oba sodelujeta pri reviji Planinski vestnik in skupaj pišeta planinske vodnike. »Ugotovila sem, da mi kar leži urejanje člankov in vodnikov, kjer je potrebna natančnost zaradi vrste podatkov, ki so v njih. Sama sicer ne pišem veliko oziroma še vedno počasi. Oba sva neobremenjena s tem, s kom iti v gore, resno vprašanje se včasih postavi, kam bi šla in ali ne bi šla mogoče na kolo. Včasih med hojo nastane situacija, ko se sporazumeva brez besed, tudi nevarnosti prepoznava, ne da bi bilo treba veliko besed. Za vse skupaj sem lahko samo hvaležna.« Gore so njen način življenja – veliko stvari se suče okoli gora: prijatelji, knjige, predavanja, alpinistični odsek, gorska reševalna služba, članki in zborniki … Morda bi lahko kdo pomislil, saj to je tako dolgočasno, samo gore. »Res je, vendar pa te naučijo vztrajnosti, tovarištva, skromnosti. Prijateljstva so kot vrv, ki se včasih razteguje in krči, pa se vendarle ne strga.« Knjige, ki ohranjajo duh gora Prav te vrednote Irena najde tudi v planinski literaturi, h kateri se rada vrača. Ko človek zahrepeni po starih časih, je po njenem mnenju treba vzeti v roke knjigo Franceta Avčina Kjer tišina šepeta, ko te zasvojijo stene in grebeni, knjigo Lionela Terraya Osvajalci nekoristnega sveta, vmes pa Na samotnih poteh Vladimirja Habjana. Ob knjigah, ki ohranjajo duh gora, razmišlja tudi o tem, kako se spreminja svet, v katerem danes živimo. »A tudi v tem moramo poiskati dobre strani: v tem zahtevnejšem svetu smo se mogoče naučili stvari, kot so solidarnost, tovarištvo, goram primerno obnašanje, spoštovanje narave ... Prihodnost planinstva še vedno temelji na ljudeh, ki s svojim delom sledijo častnemu kodeksu in prostovoljstvu. Zaradi hitrega načina življenja, ki mu, hoteli ali ne, vsi sledimo, bo seveda prišlo do novih sprememb, a v bližnji prihodnosti ne pričakujem tektonskih premikov.«

Dostop do članka (47174)

Ko se poti v gorah zalomijo

Ko se poti v gorah zalomijo

Največje veselje – pripeljati nekoga živega v dolino

Klara Levec: Božja zalivalka

Ko se poročita romantika in funkcionalnost

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.