Ob odhodu v večnost upokojenega nadškofa Alojza Urana smo iz arhivskih pogovorov za Družino izbrali nekaj njegovih misli in prigod, ki govorijo, kje je njegova podstat veselega in pristnega človeka, duhovnika in (nad)škofa. "Vse stvari, vsi dogodki, še tako nerazumljivi, imajo svoj pomen v Božjem načrtu, so dragoceni. Če človek živi v zavesti, da je Bog tukaj, to ni težko. Lahko rečem Bogu hvala za vse to, kar je Gospod delal v mojem življenju," je dejal v pogovoru, ko smo ga ob 70-letnici življenja obiskali v Trstu. "V meni ni kančka jeze na kogarkoli. Bog ve vse, Bog bo zadnji sodnik našim dejanjem. V njegovo pravičnost verjamem, njemu edinemu povsem zaupam. Egiptovskega Jožefa so bratje prodali za sužnja, pa je nazadnje postal njihova rešitev. Božja zvestoba v preteklosti, ki sem jo vedno čutil, je zagotovilo za sedanjost, da sem radosten. Sam sem vse oprostil. Prosim odpuščanje vse, če sem kdaj rekel žaljivo besedo ...«

Na koncertu Radia Ognjišče (foto: facebook Matjaž Maležič)

O mamini izročitvi sina Mariji: »Če bo živ in zdrav, naj bo tvoj!«

»Večkrat sem čutil, da me je Bog prav čudežno obvaroval. Ne nazadnje je bilo tako že pred rojstvom. Moja mama je v nosečnosti doživela živčni zlom. Bila je sama doma z dvema hčerkama - oče je bil v nemškem taborišču -, ko so napadli hišo, streljali … To je bilo v pozni jeseni leta 1944, jaz pa sem bil rojen 22. januarja naslednje leto. Nekaj dni po tistem napadu je šla mama k zdravniku in ta ji je dejal: »Pozabi na otroka, ki ga nosiš - žívi za hčerki! Če bo otrok sploh živ rojen, bo zanesljivo imel hude posledice.« Ko je mama prišla domov, je padla na kolena pred Marijo in molila: »Marija, če bo ta otrok živ in zdrav, naj bo tvoj!« To mi je povedala šele po 25 letih, po moji novi maši. Rekla je, da s tem ni hotela vplivati na mojo odločitev za duhovništvo. Res lahko rečem, da je to dokaz, kako pomembno je, da starši svoje otroke posvečujejo, blagoslavljajo, izročajo Bogu in v varstvo njegovi Materi. Globoko čutim, da sem Marijin otrok …«

O čudežih v njegovem življenju: »Tudi težki trenutki so se spremenili v lepe«

Od zdravniške obsodbe, da ne bom normalen, prek mnogih življenjskih obdobij in dogodkov, tja do sedemdesetega rojstnega dne lahko z gotovostjo rečem samo eno: življenje z Bogom je lepo! Bog piše moje življenje z ravnimi črkami, pa čeprav se mi na trenutke zdi, da so krive in tako zapleteno zapisane, da jih ne znam razbrati. Življenje me je naučilo, da kar je pri ljudeh nemogoče, je pri Bogu mogoče. Vse polagam v Božje roke. Tudi težki trenutki so se spremenili v lepe, dobili so svojo patino; v darovanju trpljenja, v zaupni molitvi je vse hudo in težko že dobilo dar odpuščanja, potopljeno je v zlatem lesku odrešenja.«

(foto: facebook Roman Globokar)

O zgledu očeta: »Ko sem ga videl klečati, sem vedel, da Bog je«

»To je bilo povezano z našim družinskim življenjem. Oče je bil po strašnih dogodkih med vojno, ko je bil v Nemčiji, pravzaprav že obsojen na smrt. Ker je imel samo še 36 kg, so ga vrgli v kopalnico za krematorij. A bila je navzoča Božja previdnost in 8. 5. 1945, okrog osmih zjutraj, so Američani osvobodili taborišče. Oče je s svojim zgledom velikokrat rekel, kako je Bog poskrbel, da se je vrnil domov. Doma se je zgodilo nekaj, kar je bistveno vplivalo na moje življenje. Nismo mogli plačati davka in so nam iz hleva odgnali še zadnjo kravo. Mama je jokala, očeta pa sem sredi dopoldneva našel na kolenih, kako je klečal in molil. Takrat sem vedel, da Bog je. Če moj oče, ki je tako sposoben in močan, kleči pred Njim, potem mora biti ta zelo velik in mu lahko zaupamo. Mama in oče sta oblikovala mojo notranjo duhovno držo.«

O odločitvi za duhovništvo: »Lojze, misliš, da si se prav odločil?«

»Imel sem izredne starše in njihova dobrota, požrtvovalnost, pomoč vsem ljudem so zaznamovali moje življenje. Videl in doživel sem, kako lepo je človeku pomagati. V meni je dozorevalo spoznanje: v življenju hočem izbrati nekaj takega, s čimer bi lahko pomagal čim več ljudem, jim prinašal življenje. Nisem pa takoj vedel, kaj bo to in kako se bo ta želja uresničila. Zgodilo se je šele po maturi. Že sem bil vpisan na Filozofsko fakulteto - zanimali sta me geografija in arheologija -, ko so odločitev spremenile besede dr. Franca Perka. Takrat je bil profesor na Teološki fakulteti, oskrboval pa je tudi Šmarno goro in nekoliko bolje poznal moje razmere, ker je stanoval na Skaručni. »Lojze, ali misliš, da si se prav odločil?« Ta stavek je spremenil moje življenje.«

(Na Sv. Višarjah avgusta 2019)

O škofovem iskanju nadškofa: »Gospod škof išče z daljnogledom …«

Na naslovnici Družine smo le nekaj mesecev pred imenovanjem škofa Urana za nadškofa objavili duhovito fotografijo, na kateri je imel pred očmi daljnogled. Fotografija je nastala v okviru molitvenega dneva za duhovne poklice, in v šali smo jo pokomentirali, da Cerkev že ob belem dnevu z daljnogledom išče nove duhovnike. Takrat še škof v času brez nadškofa v ljubljanski nadškofiji jo je pokometiral takole:

»V šali sem slišal odmeve na tisto naslovnico: da gospod škof z daljnogledom išče - gospoda nadškofa. V resnici pa sem sam pri sebi, ko sem videl neobičajno naslovno fotografijo - to je bil resnično le utrinek in gospod Tamino Petelinšek me je v hipu »ujel« - takoj pomislil: res iščemo duhovne poklice, iščemo, kje so, od kod prihajajo. Resnično upam, da so tu. Nekateri bolj v daljavi, vidni »z daljnogledom«, nekateri pa tudi veliko bliže.

Škof išče duhovnike in nadškofa (foto Tamino Petelinšek)

O škofovski službi: »…Takrat spregovori vera. Da, Oče«

»Izbran si za škofa? Gotovo se tisti trenutek ne zavedaš, kaj to pomeni. Takrat spregovori vera. Ne razumeš, ampak zaupaš. In sem dozoreval v svoji veri, da je to bilo vedno nekaj gotovega. Mi vidimo življenje z določenega zornega kota, ne razumeš pa vsega in nikoli ne boš. Bog že ve, zakaj dela tako, zakaj dopušča določene stvari v našem življenju. Čisto vse stvari, še tako nerazumljive, imajo svoj pomen v Božjem načrtu, so dragocene. Če si nosil zavest, da je Bog tukaj, ni bilo težko. Danes lahko rečem, Bogu hvala za vse to, kar je Gospod delal v mojem življenju.«

O anekdoti s svetim papežem Janezom Pavlom II. ali kako si je sveti papež zapomnil kraj Gameljne:

»Zgodba je povezana s posvečenjem januarja 1993. Nisem vedel, da bosta med mašo sodelovala tudi moja pranečaka - brat in sestra. Takrat sta bila stara deset in osem let. Papežu sta med mašo v baziliki sv. Petra prinesla pateno in kelih. Ko sem ju od daleč opazoval, sem videl, da se je mlajši Tomaž pogovarjal s papežem. Nisem mogel vedeti, kaj sta se pogovarjala, zato sem ga po maši vprašal, kaj mu je povedal. »Da sem iz Gameljn,« je rekel. Naslednji dan, ko nas je papež sprejel - vsakega škofa s spremstvom -, sem mu predstavil tudi pranečaka in pranečakinjo in povedal, da sta to tista dva, ki sta mu prejšnji dan prinesla kelih in pateno, nista pa razumela, kaj ju je vprašal. »Vprašal sem ju, kako jima je ime,« je pojasnil papež, jaz pa sem mu razložil, da Tomaž ni povedal svojega imena, ampak, od kod prihaja - iz Gameljn. Papež je nekajkrat pri sebi ponovil - razločno sem slišal: »Gameljne, Gameljne, Gameljne …« Nekako tri mesece po posvečenju smo imeli v Rimu katehetski simpozij in sprejel nas je tudi papež. Ko sem prišel do njega, sem se predstavil: »Ljubljana, Šuštar.« Pa je v italijanščini rekel: »No, no, Gameljne, Gameljne …« (smeh) Morda ime v poljščini zveni tako domače, da si ga je laže zapomnil.«

(na Gala koncertu Radia Ognjišče 2016)

O slovenskih gorah: »Eno veliko vzpenjanje na goro življenja«

»Rad imam gore, slovenske vršace, naravo.« (iz pogovora za Radio Ognjišče): »Moram reči, da ko gledam na naše ture, kakšne profesionalne angele varuhe smo imeli, da smo vedno srečno prišli domov. Imeli smo blagoslov in lahko rečem, da je to spoštovanje gora in lepote vedno ostalo v meni. Slovenci smo poznani po tem, da radi hodimo v planine, verjetno je več razlogov za to, predvsem, da bi iz te, marsikdaj prevelike zaprtosti, prišli do neke višine, od koder vidimo širša obzorja. Ko prideš na vrh, čutiš, da si premagal sebe in odkril nova obzorja, da si se srečal z ljudmi in se približal Bogu. Zato je naše skupno obiskovanje vrhov, eno veliko vzpenjanje na goro življenja, kamor želimo, da bi se enkrat vsi srečali v večni očetovi domovini.«

O mesecih in letih v Trstu: »Tržaški dom je sprejemnica in spovednica«

»Predvsem veliko molim in berem Sveto pismo. Prej, ko sem bil vpet v vsakdanje obveznosti, je zmanjkovalo časa. Zdaj skoraj ne mine dan, da ne bi zmolil vse štiri dele rožnega venca. Dan mi prehitro mine, pravi, težko bi našel trenutke v dnevu, ko bi mi bilo »dolgčas«. Moj tržaški dom je tudi prava »samostanska« sprejemnica in po potrebi »spovednica«. Na duhovne pogovore prihajajo posamezniki in družine. Šele sedaj zares odkrivam, skozi koliko preizkušenj in težav se prebijajo moji prijatelji in znanci. Prej sem imel vedno omejen čas za poslušanje, sedaj je drugače, lahko jim prisluhnem. Prihajajo po duhovno spodbudo, prihajajo s prošnjo za molitev. Ali pa pridejo preprosto na prijateljski obisk. Življenjske zgodbe poslušam tudi ob nedeljah dopoldne, ko spovedujem v župnijski cerkvi sv. Ivana. Srečen sem, da imam v Trstu tudi močno Neokatehumensko skupnost, kateri pripadam že več kot 30 let.«

Nadškof Uran v družbi prijateljev (foto: facebook Robert Fojkar)

O dogodku v Čedadu: »Gospod nadškof, danes ste rešili življenje!«

Ko smo ga ob 70-letnici življenja obiskali v Trstu, kjer ni pokazal niti kančka zagrenjenosti, da je bil »za mejo izgnan«, je izpostavil dogodek, ki ga je razumel kot znamenje, zakaj je bil »poslan« v Trst.

»Z romarji sem šel v Čedad. Na mostu sem videl skupino ljudi in policijo. Nekaj več kot deset metrov daleč sem med ljudmi videl možakarja, ki je hotel narediti samomor. V istem hipu ta človek zagleda moj križ, stekel je proti meni in nisem vedel, kaj bo storil. »Hočem poljubiti križ,« mi reče. Dal sem mu ga in človeka objel. Spomnil sem se na priliko izgubljenega sina. »Bog te ima rad,« sem mu rekel. Prva reakcija je bila divja, ko sem stavek še dvakrat ponovil, se je umiril. Policist, ki je dogodek opazoval, mi je rekel: »Danes ste rešili življenje«. Odvrnil sem, da ne jaz, rešil ga je Bog. Bog ve, mogoče je ta moški še kot otrok ali mladenič slišal besede: »Ozri se na križ, križ je naša rešitev«. Romarji iz Stare Gore, ki so bili poleg, so mi rekli: »Vidite, zakaj ste morali priti v Trst« ...«