Letos sem bila srečna in globoko ganjena, ko sem spet lahko poromala v Medžugorje, v to posebno hercegovsko mesto, ki so ga zaznamovala Marijina prikazanja. Čeprav Cerkev še ni izrekla končnega priznanja prikazovanj, pa so ljudje po koncu pandemije s koronavirusom spet množično pohiteli v mesto, ki te takoj objame s svojo molitveno atmosfero, posebej z molitvijo rožnega venca.

Letos pa so me posebno presenetili številni molivci – moški! Da znamo žene moliti ure in ure in klečati na kamnu in pesku v vročini in viharju, ni nič novega. Da pa sem letos srečala toliko moških v reki romarjev, je res nekaj posebnega. Samo nekaj primerov: pri molitvi pred cerkvijo je moški brez sramu vstal in položil pred beli Marijin kip najlepši šopek rdečih vrtnic in spoštljivo poljubil ograjo, ki ščiti kip … Ko so prišli romarji s poti miru, so bili moški v prvih vrstah, mnogi z ukrajinskimi zastavami, ter pred cerkvijo padli skupaj z duhovniki na kolena in ostali v molitvi in klanjanju pred N...