Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Ko zboli duhovnik …

Za vas piše:
Peter Štumpf
Objava: 14. 05. 2021 / 06:44
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 23.06.2021 / 12:30
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Ko zboli duhovnik …

Ko zboli duhovnik …
Pri marsikaterem duhovniku je osamljenost povzročila hude notranje stiske in žalost. FOTO: Pexels.
Mnogi duhovniki so v času epidemije doživljali pravo »kalvarijo« preživetja in osamljenosti.

Vprašanje bralke: 

Tudi duhovniki zbolevajo za covidom. Mnogi so ostareli in brez gospodinj. Kako se znajdejo, ko zbolijo? Kdo jim postreže, skuha čaj, pokliče zdravnika? Ali obstaja kakšna telefonska linija v okviru škofij, da pokličejo, ko so nemočni? Svojci so navadno oddaljeni, starši pa že pokojni. Kako je organizirana pomoč duhovnikom v času okrevanja?


Pri marsikaterem duhovniku je osamljenost povzročila hude notranje stiske in žalost. FOTO: Pexels. 


Odgovarja Peter Štumpf, murskosoboški škof: 

Urejeno gospodinjstvo po župnijah je ena najšibkejših točk Cerkve v Sloveniji. To pereče vprašanje življenja duhovnikov in celo katerega od škofov opozarja na težavnosti primerne oskrbe.

Mnogi duhovniki so v času epidemije novega virusa doživljali pravo »kalvarijo« preživetja in tudi osamljenosti. Nekateri so po naravi družabni in jim ni bilo težko nagovarjati ljudi za skrb in pomoč: bodisi pri prehrani ali pa zdravstveni pomoči in negi.

Duhovniki, ki so bolj introvertirani, so to zmogli dosti težje. Nekaj smrti med duhovniki je močno vprašljivih, saj je kakšen umrl sam v župnišču, nihče ni vedel, kaj se z njim dogaja – in potem šok: priljubljenega župnika ni več in globoka žalost med njegovimi župljani.

Lansko leto smo škofje zaprosili svoje generalne vikarje in dekane za posebno pozornost do duhovnikov v času epidemije glede oskrbe z mašnimi nameni, prehrane in tudi zdravstvene pomoči. Ponekod je to delovalo, drugod pa ne.

Kjer so v dekaniji dobri odnosi med duhovniki in dekanom ter ne nazadnje tudi s škofijo, je bila takšna oblika pomoči učinkovita. V nemalo primerih pa so se duhovniki znašli, kot so vedeli in znali.

Pri marsikaterem je osamljenost povzročila hude notranje stiske in žalost: nihče me ne potrebuje, nihče se zame ne zanima, na župniji sem samo še za pogrebe, za drugo pa že ne več.

Naj izpostavim veliko duševno stisko tistih duhovnikov, ki so se po svojih močeh, mogoče že v visokih letih in tudi kljub slabemu zdravju, vseeno trudili biti ljudem blizu v vseh ozirih: duhovnih, katehetskih, predvsem pa z maševanjem. Žal so mnogi v župniji to povsem prezrli. To ni prav! In tako ne sme biti!

Sedanja epidemija je marsikaj potrdila in na novo razkrila. Potrdila je nujnost povezanosti med duhovniki ter duhovnika z ljudmi; razkrila pa je vse šibkosti duhovniškega samotarstva, grozovito neusmiljenost roparjev po župniščih in skrajno sovraštvo političnih skrajnežev do duhovnikov.

V javni miselnosti je preveč samoumevnosti, da se bodo duhovniki že kako znašli. Pa ni tako. Dnevni obrok iz kakšnega gostišča, šolske kuhinje, doma za ostarele občane je zgolj tehnična rešitev za določen čas.

Mislimo, da so duhovniki, ki si znajo kuhati, pravi srečneži, ki se znajdejo. Velikokrat pa pridejo vmes neodložljive dolžnosti, ki duhovniku preprečujejo pripravo obroka in drugih gospodinjskih opravil. Zamrznjenja in konzervirana hrana tako vse bolj postajata stalnica, ki kliče vse vrste bolezni; pa tudi zasvojenosti hitro potrkajo na vrata duhovnikovega zdravja.

Župnija, ki ne zmore ali noče duhovniku urediti primernega gospodinjstva, ga tudi ne more in ne sme imeti. Duhovnik, ki iz različnih vzrokov to obliko pomoči svojih župljanov odklanja, ne ravna odgovorno do svojega zdravja in ni pričevalen v služenju ljudem.

Smo pred velikim vprašanjem prihodnosti Cerkve v Sloveniji in predvsem pred voljo, da čim prej ukrepamo.

Če smo se že vdali v usodo, pomeni, da smo kapitulirali tudi pred izzivi vloge laikov, ki ni v vodenju župnij, temveč v sodelovanju z duhovniki pri tem poslanstvu. Vprašanje gospodinjstva v župnišču ni zanemarljiv pokazatelj, v kakšnem stanju so naše župnije in kaj bo v prihodnje z njimi.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (20/2021).

Nalaganje
Nazaj na vrh