Fundacija Poti miru v Posočju iz Kobarida je izdala knjigo Zdravka Likarja Kobariška republika.

O drugi svetovni vojni je slovensko zgodovinopisje veliko pisalo. To sorazmerno kratko ob­dobje je med najbolj obravnavanimi obdobji zgodovine Slovencev.


Spomenik sprave ob župnijski cerkvi v Kobaridu

Tudi o dogajanju po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 je veliko zapisanega. V tem času je nastalo v Zgornjem Posočju, Brdih, vzhodni in zahodni Benečiji ter Reziji obširno svobodno ozemlje, poimenovano Kobariška republika.

Kobariška republika je bila ves povojni čas vsaj ob okroglih obletnicah v središču pozornosti primorske, pa tudi slovenske in zamejske javnosti. O tem pričajo številni članki in zapisi v časopisih, revijah in knjigah, pa tudi obilica arhivskega gradiva, shranjenega v arhivih, muzejih in zasebnih zbirkah.

Slovenci na zahodnem robu slovenstva

Velik politični in nacionalni pomen svobodnega ozemlja je v tem, da so bila v Kobariško repu­bliko vključena vsa ozemlja, ki so naseljena s Slovenci na skrajnem zahodnem robu slovenstva, saj je spadala v republiko vsa Beneška Slovenija in Rezija. Prvič v svoji zgodovini so Beneški Slovenci okusili poučevanje v slovenskem jeziku v partizanskih šolah. Po desetih letih se je slovenska beseda zopet vrnila v beneške cerkve; fašistična oblast jo je leta 1933 prepovedala.


Spomenik NOB ob cerkvi v Idrskem

11. septembra 1943 je bil na Vogrskem ustanovljen Narodnoosvobodilni svet za Primorsko Slovenijo kot vrhovni organ z zakonodajno in izvršilno oblastjo.

16. septembra 1943 je Vrhovni plenum Osvobodilne fronte sprejel odlok o priključitvi Sloven­skega Primorja k svobodni in združeni Sloveniji v svobodni in demokratični Jugoslaviji. S tem dejanjem je bila mišljena tudi priključitev ozemelj, naseljenih s Slovenci v Benečiji in Reziji.

Odlok je bil potrjen na drugem zasedanju AVNOJ 29. novembra 1943 v Jajcu.

Utrjevanje oblasti Komunistične partije

S tem dejanjem so bili pripoznani narodnopolitični cilji Osvobodilne fronte kot tudi eden ključ­nih ciljev jugoslovanskega odporniškega gibanja in del njegove uradne politične usmeritve. Širjenje dejavnosti partizanske vojske in ustanavljanje odborov OF v Benečiji je bilo zaznati že pred kapitulacijo Italije. Maja 1943 sta Gregorčičeva in Gradnikova brigada opravili zgodo­vinski pohod v Benečijo.

Na ozemlju Kobariške republike so delovale organizacije Osvobodilne fronte, Komunistične partije Slovenije, mladinske, ženske in druge podporne organizacije.


Pogled na Kobarid s Krasjega vrha

Sprva so oblastne funkcije opravljali odbori Osvobodilne fronte, sredi oktobra 1943 pa so bili izvoljeni v nekaterih krajih narodnoosvobodilni odbori kot organi ljudske oblasti. V času Kobariške republike so vzniknili zametki slovenskega partizanskega šolstva, ki se je zelo razmahnilo v letu 1944.

Pomembno je, da so v času Kobariške republike iz posoškega, briškega, beneškega, rezijan­skega, pa tudi furlanskega in italijanskega življa vzniknili vojaški in politični voditelji, ki so odigravali pomembno vlogo pri odporu proti nemški vojski in nacizmu tja do konca vojne.

Kobarid je znamenit zgodovinski kraj

Zaradi svoje lege na križišču poti med Furlanijo in Ko­roško je od prazgodovine do danes odigraval pomembno vlogo. Včasih celo tako pomembno, da je bil v središču evropske in tudi svetovne pozornosti.

Bitka pri Kobaridu oziroma 12. soška bitka oktobra 1917 v prvi svetovni vojni je še po sto letih tema proučevanj in spominjanja.

V času Kobariške republike septembra in oktobra 1943 je bil prav Kobarid središče dogajanja, pomembnega za primorsko in slovensko zgodovino.

S tematiko Kobariške republike se je avtor začel ukvarjati pred več kot štiridesetimi leti. Zbiral sem gradivo, obiskoval arhive in muzeje, brskal po knjižnicah.

Precej pozornosti Benečiji

Vojaškemu dogajanju v septembru in oktobru 1943 ni posvetil velike pozornosti, ker je to obdelano v knjigah dr. Toneta Ferenca, Franca Črnugla - Zorka, Franja Bavca - Branka in drugih avtorjev. Bolj so ga pritegnila pričevanja ljudi.

Benečiji je posvetil precej pozornosti, saj tam do kapitulacije Italije ni bilo protifašističnega gibanja. Edini protifašisti so bili beneški duhovniki in redki posamezniki.

Zaradi teženj slovenskega odporniškega gibanja, da bodo v prihodnji Združeni Sloveniji tudi Beneški Slovenci in Rezijani, se je med Benečani in Rezijani zasidrala razcepljenost in neod­ločnost, saj so kolebali med nacionalno in državno pripadnostjo.

Nacionalna zavest, zavest o pripadnosti slovenskemu narodu, je bila premalo razvita in pri­sotna, zato je mnogokrat prevladala pripadnost italijanski državi. Kobariška republika je pospešila dvig nacionalne zavesti in pripadnosti Beneških Slovencev.