Nadaljevanje iz: Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, domobranci, Alojz Vesel, Janez Janša [3]

Obstajata dve pričevanji Milana Zajca. Najprej bom objavil krajše, nekoliko kasneje – ker gre za svojevrstna dokumenta o slovenski zgodovini – pa še daljše, ki obsega kar 119.000 znakov s presledki. Krajšega sem leta 1990 (po)objavil v knjigi Kočevski rog (Leljakova založba, Maribor).

V družini Milana Zajca je bilo enajst bra­tov

Milan Zajec, rojen 8. oktobra 1925 v Velikem Gabru, štev. 3 /Mivčevi po domače/. V družini je bilo enajst bra­tov. Eden je še mlad umrl, od ostalih pa jih je bilo šest pri domobrancih. Brat Janez je umrl v boju pri Čr­nomlju leta 1944. Štirje bratje, Jože, Tone, Ignac in Stanislav, so bili ubiti po vojni v Kočevskem rogu. Z njimi bi naj bil ubit tudi Milan, ki je bil na množično morišče v Kočevskem rogu pripeljan 2. junija 1945.

Med vojno se je Milan Zajec pridružil domobrancem. Najprej je bil v t. i. posadni četi v Novem mestu, potem v 5. četi v Ljubljani, na koncu pa je bil v posadki oklepnega vlaka, ki je patruljiral na progah od Postojne do Borovnice ter od Ljubljane in Kočevja. Poveljnik vlaka je bil poročnik Gomiršek, ki je imel komando v Grosupljem. Vodnik oklepnega vlaka je bil narednik Miro Romanjuk. Sledi »krajše« Zajčevo pričevanje.

Pred umikom v Kočevju

Dne 2. maja 1945 so partizani izvršili napad na Kočevje s strani Rudnika ob 6.30 uri. Po nekaj minutah ropota sta bila ubita dva partizana in en kurir. 61. četa, ki ji je bil komandir kapetan Šabič, je dobila precej komunističnih dokumentov. Z brzostrelkami in topništvom so napadali do 11. ure. Ob 11. uri je prišla neka ženska z belo zastavo na nemško komando s pismom, za čigar vsebino domobranci nikoli niso točno zvedeli. Po pripovedovanju četnega narednika 61. čete Jožeta Zajca, ki je govoril z nekim nemškim vojakom, so zahtevali od Nemcev, naj se mirno umaknejo na nemško ozemlje, domobrance pa naj prepustijo njihovi usodi. Med premirjem, ki je trajalo od 11. do 17. ure, se je večji del nemških enot, ki so bile po vaseh ali po hribih okoli Kočevja, umikal skozi Kočevje proti Ribnici. Ob 5. popoldne se je vrnila ženska po odgovor, ga tudi dobila, vendar ne vem kakšnega. Po 17. uri so začeli partizani s topništvom obstreljevati Kočevje, odgovarjalo pa je domobransko topništvo, po­stavljeno na Rudniku. Že popoldne pa se je opazilo neko sovražno razmerje med domobranci in Nemci, ki so patruljirali vsak zase.

Umik iz Kočevja

Ko so domobranske kontrole okoli 24. ure zasledile, da so se Nemci brez napovedi umaknili iz svojih bunkerjev, so takoj pozvali ostale domobrance na umik. Ta se je izvršil tako, da se je domobransko topništvo moralo boriti z napadajočimi partizani. Domobranci, ki so topništvu s konji prihiteli na pomoč, so rešili tri topove. Oklopni vlak /takrat so za oklepni vlak uporabljali to besedo/ je narednik tri dni pred napadom odpeljal v Ljubljano, rekoč, da gre v popravilo. Odpeljal je tudi skoraj vso posadko, ostalih 13 pa se nas je priključilo 61. četi. Veliko pa sta nam pomagala dva tanka, ki sta imela mešano moštvo domobrancev in Nemcev. Okoli ene ure ponoči je bilo že skoraj vse Kočevje zasedeno po partizanih, borili so se le še iz bunkerjev blizu vodovoda, ker jih ni bilo mogoče obvestiti. Ko so zaslišali harmoniko in kričanje v mestu, se jim je zdelo preveč sumljivo in so prišli za nami. Malo od Stare Cerkve proti Ribnici so nas ustavili domobranci, ki so nam šli na pomoč. Vodil jih je major Cof, ki je bil komandant stiškega bataljona, vendar je poveljeval tedaj domobrancem iz posadnih čet Ribnice, Velikih Lašč itd.

Umik preko Ribnice in Grosupljega v Ljubljano

Dali so nam ukaz, da znova zasedemo Kočevje, tako da smo se pomikali s tankom na čelu proti Kočevju, vendar smo naleteli na prehud odpor, ki bi zahteval preveč žrtev, in smo se začeli umikati. Ob tej priliki je umrl eden naših. Na umiku proti Ljubljani smo v Grosuplju srečali ostale oklepničarje. V soboto popoldne je poslal poročnik Gomiršek eno lokomotivo v Velike Lašče po vojaško opremo, ki je bila naložena na več vagonih. Lokomotivo sva spremljala dva domobranca: jaz in Tone Hočevar. Pri vlaku je bilo že nekaj domobrancev, ki so bili že pripravljeni zapustiti vlak in Lašče ter se umakniti čez hribe v Ljubljano. V Grosupljem smo prenočili, v nedeljo 6 maja je imel kurat tam mašo, pri kateri smo bili trije ali štirje domobranci, potem pa smo se počasi pomikali proti Ljubljani. V Ljubljani smo stali na kolodvoru do 8. maja zvečer, odrejeni za spremstvo transportu ranjencev, katerega smo tudi spremljali.

Zapora pri Otočah

8. maja zvečer smo odšli iz Ljubljane, določeni za spremstvo transportu ranjencev. Nedaleč pred Otočami smo morali napolniti lokomotivo z vodo na ta način, da smo se postavili v vrsto od Save do proge in si podajali vrče. Pred odhodom nam je komandant nemškega oklepnega vlaka, ki je bil v zaščito nemškim ranjencem, naredil kratek nagovor, v katerem nam je obljubil vso pomoč, da se preborimo do Američanov, ker ve, da se mi borimo proti komunistom.

Ko smo dospeli pozneje na postajo Otoče, je isti komandant, po činu major – a imena ne vem – zahteval, da predamo orožje na povelje Titove vojske. Tudi poročnik Gomiršek je bil za to, ker so komunisti obljubili, da brez orožja lahko mirno potujemo proti Avstriji, drugače bi nam most minirali. Domobranci takega povelja nismo mogli ubogati; zato smo razdrli minometalce in težke strojnice, lahko orožje pa vzeli s seboj in se napotili čez brv na Savi in šli proti Brezjam. Na Brezjah so pravkar postavljali mlaje za sprejem partizanov, pa smo nenapovedano prišli mi. Podrli in posekali smo vse mlaje in slavoloke pa še vozove, na katerih so jih imeli naložene. Tam smo prisilili nekega civilista, da nam je pokazal pot proti Tržiču. Med potjo so nas nekajkrat obstreljevali, najbrž terenci, ki so pa takoj utihnili, ko smo mi odgovorili.

Angleški vojaki so nam pobirali ure in prstane

Tržič je bil natrpan z domobranci in begunci, srbskimi dobrovoljci, Grki, ki so bili v nemški vojski, itd. Prenočili smo v Tržiču in drugi dan nadaljevali pot čez prelaz. Določeni za zaščito smo šli čez Ljubelj in ne skozi predor. Prenočevali smo malo pod vrhom in drugi dan zjutraj nadaljevali pot proti Borovljam. Proti večeru smo prišli do Drave, vendar nam Angleži, ki so stražili most, niso dovolili prehoda. Šele drugi dan smo lahko šli čezenj. Na drugem bregu smo na ukaz odložili orožje. Med odlaganjem so se partizani vozili mimo in se nam smejali, angleški vojaki pa so nam pobirali ure in prstane. Na Vetrinjskem polju, kjer smo se utaborili, se je formirala topničarska divizija iz topniških baterij z ljubljanskega gradu, Velikih Lašč, Kočevja, tankovske posadke, oklepnih vlakov na progi Grosuplje–Velike Lašče–Kočevje (borovniški in rakovski sta bila namreč ukinjena januarja 1945). Svoje taborišče smo imeli poleg gorenjskega polka. Vadili smo zelo veliko, prav do zadnjega.

»Molimo za srečno pot, ker ne vemo, kam gremo«

Dne 29. maja smo se pripravili za odhod, meneč, da bomo šli v Italijo. Nekam sumljivo pa se nam je zdelo to, da je poročnik Gomiršek pred odhodno molitvijo rekel: »Molimo za srečno pot, ker ne vemo, kam gremo.« Ker smo računali na topove, smo polovili konje in mule in odpotovali z vso komoro. Pred odhodom nas je general Krener vprašal, kam s konji, in smo mu odgovorili, da je bilo povelje pač tako. Pomikali smo se po isti poti, koder smo prišli, ob kupih odvrženega orožja. Angleži so nas spremljali z oklepnimi avtomobili in džipi. Čez Dravo smo šli čez isti most, kot smo prišli. Potovali smo od osmih zjutraj do petih popoldne. Hrano smo imeli s seboj. Angleži so nam namreč dali sladkor, kekse in konzerve. Med potjo smo peli, vendar je bil vtis nekam klavrn.

Angleži so nas izročili Titovim komunistom

V Podroščici smo naleteli na Titove partizane, večinoma Bosance, ki so bili mobilizirani proti koncu leta 1944, kot so nam sami povedali. Nas niso grdo gledali, morda zato, ker smo imeli kraljeve kokarde. Rekli so nam, da so prišli po konje in vozove, ki smo jih mi odpeljali. Kmalu je prišel vlak in se ustavil nekaj sto metrov pred postajo. Izstopili so partizani in šli v gozd. Mi smo brž obvestili našo komando, ki je odgovorila, da se nam ni ničesar bati, ker smo mi na angleškem transportu. Začeli so nas nakladati na vagone; tudi konje so naložili. Ker se Angležem ni zdelo dovolj hitro, so nas začeli biti in suvati s kopiti na precej surov način. Za častnike je bil rezerviran poseben osebni vagon, pa niso mogli vsi vanj. Z menoj je bil v živinskem vagonu tudi nadporočnik Martinc. Ko so zapirali vagone, so Angleži imeli puške pripravljene na strel. Tedaj so se približali partizani in nam začeli groziti s smrtjo. Vlak se je pomaknil proti predoru, kjer se je ustavil za pol ure. Partizani so začeli razbijati po vagonih, jih odpirati in nam s silo pobirati obleko, ure, pasove in druge predmete, ki so imeli kakšno vrednost. Martinc jih je vprašal, s kakšno pravico delajo to, ker smo na angleškem transportu, pa so se mu smejali.

Kočevski rog, roški križ in sveče ob grobišču Pod Krenom, 9. junija 2002. Foto: Ivo Žajdela

V Kranju: Bilo je hujše kot na sodni dan

V Kranju so nas prisilili, da smo izstopili. Bilo je hujše kot na sodni dan. Gnali so nas malo ven iz Kranja v neko taborišče iz lesenih barak. Spravili so nas na dvorišče tega taborišča in medtem ko smo čakali, kaj se bo zgodilo, so prignali 17-letnega domobranca Franceta Komana, doma iz Dravelj, mu z brzostrelko izbijali zobe in ga dalj časa fizično ter živčno mučili, potem pa mu je partizanski komisar, ki je izjavil, da je doma z Vrhnike in se je boril na Primorskem, pognal rafal v glavo, potem ko se mu je poprej brzostrelka zataknila. Zatem je vprašal še nas prisotne, če se da kdo prostovoljno ustreliti. Moram pripomniti, da je bil Ko­manov France čisto miren in ni rekel besede. Mrliča je morilec pustil ležati tam do jutra. Ko je naslednjega dne komandant Kranja na konju prišel v taborišče s psom, je pes začel vohati mrliča, nakar je komandant jedko pripomnil: »Čudno se mi zdi, da hoče pes vohati izdajalsko kri.« V začetku je ukazal mrliča vreči v latrino, potem pa se je premislil in ga dal zakopati kar tam na dvorišču, nekaj metrov proč od nas. Kmalu zatem se je začelo preiskovanje in pretepanje. Iz vseh krajev so prihajali partizani iskat znane domobrance, da so jih tam pretepali in mučili. Najbolj divje je postopal Moretov Žane iz Novega mesta, posebno z Novomeščani.

Na živinske vagone med pretepanjem z bikovkami in zmerjanjem

Dne 1. junija so nas v spremstvu tankov in topov odgnali iz taborišča čez mesto Kranj. Iz ljudstva so padale na nas psovke kot na izdajalce in morilce in veliko je bilo povpraševanje, kje smo pustili škofa in Rupnika. Ko so nas prignali na kolodvor, so nas začeli nalagati na živinske vagone med pretepanjem z bikovkami, zmerjanjem in grožnjami. Naložili so nas od 60 do 80 v vsak vagon, tako da smo bili popolnoma nabiti v njih.

Nadaljevanje v: Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, domobranci, Milan Zajec [5]