Nadaljevanje iz: Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, domobranci, Milan Zajec, Vetrinj [4]

Milan Zajec: Po kratki vožnji je vlak dospel do reke Sore, kjer pa je bil most porušen. Zato so nas raztovorili in nas pri vratih vagonov sprejeli, kot je bila že navada, z bikovkami, psovkami in kletvami. Prišli smo na cesto, ki vodi iz Kranja v Ljubljano. Tam so nas prevzeli pod stražo hrvaški partizani, ki so z nami lepo ravnali in nam tudi dajali vode, ko smo zanjo prosili. Tako smo prišli peš do Št. Vida, kjer so nas zaprli; sem so potem komunisti hodili iskat svoje žrtve. Od tam so odpeljali policijskega oficirja Hlebca. Jaz ga osebno nisem poznal, povedali pa so mi drugi domobranci, da je bil popolnoma pretepen, šel pa je vendar ponosno in pokonci.

Ne proti Štajerski in ne dalje v Rusijo

Od štirih do petih popoldne je prišel vlak iz Ljubljane in naložili so nas prav tako kot v Kranju. Šli smo po skupinah: oficirji skupaj, podoficirji skupaj, navadni domobranci spet skupaj, vsi pa v eni koloni z istim transportom. Do Šiške je vlak peljal tiho, brez kričanja in zmerjanja partizanov. Tam se je ustavil za kakih 20 minut. Približali so se neki civilisti, in ko so v nas spoznali domobrance, so nas obsuli s psovkami. Straža pa jih je napodila proč od transporta. Ko se je vlak spet premaknil, smo si želeli, da bi zavil proti Štajerski in od tod dalje v Rusijo; saj tako so nam pravili neki komunisti v Kranju. Pa smo se zmotili.

Pretepanje ob ljubljanski klavnici

Na ljubljanskem kolodvoru se vlak ni ustavil, ampak šele po nekaj minutah vožnje zunaj kolodvora. Tam so nas zopet izložili. Takega sprejema nismo pričakovali; kot bi se svet podiral: kričanje, vpitje, razbijanje po vagonih, še hujše pa pretepanje. Prav res, da se to ne da popisati. Na obzidju klavnice in tam okrog je bila množica ljudi, mi pa smo tekli, kolikor smo mogli. Jaz sem vlekel za seboj Crkonika Poldeta, ker je bil v Kranju že tako stepen, da ni bil več pri močeh. Ker je bil most čez Ljubljanico porušen, so nas gnali na drugo stran, kjer so že imeli pripravljen drug vlak. Ko smo se kobacali na vagone, je skoraj vsak, ki se je z rokami prijel za ročaje, da bi lažje prišel na vagon, dobil udarec po roki in tako smo drug drugega pehali, da bi bili čim prej notri.

Vpili so, da nam tudi Marija ne more več pomagati

Ko so nas zaprli v vagone, je bilo še pri dnevu. Tam smo čakali dobro uro. Začelo se je mračiti in zaslišali smo zvoniti avemarijo, nakar smo vsi zbrano zmolili angelsko češčenje. Partizani pa so razbijali po vratih in vpili, da nam tudi Marija ne more več pomagati. Kmalu zatem se je vlak premaknil. Vozil je precej počasi, vendar še prehitro za nas, ki smo že slutili svojo usodo, čeprav smo bili natrpani kot žveplenke. Na postaji Žlebič je Tone Hočevar vprašal železničarja zavirača Franca Menarta, doma iz Borovnice, ki ga je spoznal po glasu, kam nas peljejo. Ta pa mu je odgovoril, da pač tja, kamor izdajalci spadajo. Ta Menart se je prej vedno štel za našega pristaša, bil pa je očitno zaupen komunist, saj nas je tako rekoč spremljal na morišče.

Z nami so hodili isti križev pot nekateri četniki in hrvaški domobrani

Lačni, žejni in izmučeni smo prišli v Kočevje natančno ob sončnem vzhodu, nekako ob petih zjutraj. Ko so se odprla vrata vagona, smo se z vso naglico pognali ven, ker smo vedeli, kakšen sprejem nas čaka. Pri vratih pa so bili srbski in hrvaški partizani in so se nam čudili: »Šta se plašite?« Postrojili so nas po štiri in štiri in bilo nas je toliko, da so bili prvi že v mestu, ko smo bili drugi še na postaji. Računam, da nas je bilo okoli 1.600. Z nami so hodili isti križev pot nekateri četniki in hrvaški domobrani. Gnali so nas v poslopje kočevske gimnazije. Hrepeneče smo iskali požirek vode, pa ga nismo mogli dobiti. Poleči smo se morali tako na gosto, da nismo imeli kam stopiti. Še prej pa so nas natančno preiskali.

Komunistični oficir Moretov Žane iz Novega mesta

Čez kakih 10 minut so poklicali našo in sosedno sobo na zajtrk. Na stopnicah sem srečal Janeza Lesarja iz Zagorice, ki mi je povedal, da so tudi moji trije bratje na dvorišču gimnazije. Res je bilo kakih sto domobrancev na dvorišču, med njimi tudi moji bratje: Tone, Nace in Stane. Jože je bil pa še v stavbi. V konzervne škatle so nam natresli nekaj fižola in pesnega listja, nekuhano in neslano. Jesti pa nam niso dovolili. Nismo še vsi dobili tiste vode, že je prišel ukaz, naj se postavimo v vrsto po štirje in štirje. Komunistični oficir Moretov Žane iz Novega mesta je vprašal Toneta Žgajnarja, doma iz Dobrepolja, kdaj je šel k domobrancem. Na odgovor, da 8. septembra 1943, je dobil tak udarec, da se je kar opotekel. »Ti ne boš več puške nosil«, mu je povedal. Začeli smo korakati skozi kočevsko mesto, kjer je bilo partizanov, da je kar mrgolelo. Domobranski bunkerji so bili vsi porušeni in razkopani. Civilistov ni bilo videti nikjer. Le neko dekle, ki je stala pred visoko železniško hišo, je z žalostnim obrazom gledala naš sprevod. Po Kočevju smo korakali po glavni ulici, nato čez Rinžo, mimo cerkve in mimo gradu v sokolski oziroma rokodelski dom.

Med hudim pretepanjem so nas začeli vezati po dva in dva

Pred domom je stala lopa, v kateri smo opazili, ko smo šli mimo, cele kupe vojaških oblek, kar nametanih in s krvavimi madeži. »Poglej«, pravi nekdo, pa nobeden si ni upal omeniti, kaj naj to pomeni. Šli smo v stavbo in jaz sem prišel v prvo sobo na desno. Nasproti sobe, kjer sem bil, je bila druga soba, v kateri je bilo nastrižene cel kup žice; posamezen košček je bil dolg približno tri pedi. Lahko rečem, da je bil kup visok en meter. Partizani so v poslopju še nekam lepo postopali z nami. V stavbo so prišli tudi moji bratje.

Kmalu nato pa so se stražarji postavili na vrata in se začeli surovinsko, da ne rečem po živalsko obnašati. Znova so nas pregledali, oddati smo morali že tako prazne nahrbtnike, obenem pa so nas med hudim pretepanjem začeli vezati po dva in dva. Jaz sem imel pri sebi zavojček cigaret Morava. Partizan, ki me je preiskal, jih je našel. Prosil sem ga, naj mi jih pusti, in je ugodil. Ko pa me je zvezal, mi jih je vzel in rekel: »Saj greste v angleški logor, kjer bo vsega zadosti.« Istočasno so se zaslišali tovornjaki, ki so se bližali stavbi, in takoj zatem so nas začeli nakladati nanje.

Ko smo bili zvezani, so tolkli po nas in nam grozili s streljanjem

Vsakega so zvezali z žico tako, da so bile roke na hrbtu; žica pa se je zajedla v meso; lakti pa so nam tako stisnili skupaj, da je pošteno bolelo. Jaz sem se toliko časa izmikal, da sem bil iz tiste sobe zadnji zvezan. Navezan sem bil skupaj s Tonetom Hočevarjem, doma iz Ambrusa, za mano pa je bil Tone Žgajnar, doma iz Dobrepolja. Ko smo bili zvezani, so tolkli po nas, nam grozili s streljanjem in repetirali brzostrelke. Edino, kar mi je še ostalo, je bila svetinjica Matere božje in Srca Jezusovega, ki sem jo pripel v žep na srajci. Priporočil sem se tudi Materi božji v varstvo.

Tovornjak je zapeljal k vhodu v stavbo, tako da nihče ni mogel drugam kot na tovornjak. Pri kobacanju na tovornjak so nam pomagali z vpitjem, pretepanjem in suvanjem. Tiste, ki so morali na potrebo kar tam, so stražili z brzostrelko v roki. Jaz sem bil naložen na drugi tovornjak; na dvorišču pa jih je bilo šest.

Hotel sem videti svoje brate in sem jih res opazil

Ko so komunisti pri prvem tovornjaku videli, da je bilo zvezanim skoraj nemogoče priti na tovornjak, so potem podstavili tnalo, da nam je bilo laže. Na vsakem tovornjaku so bili štirje partizani, ki so nas sprejemali in urejali z bikovkami. Ukazovali so nam, kako se je treba vsesti. Bilo je nekaj nečloveškega: po dva sta se morala vsesti čez celo širino tovornjaka; druga vrsta se je morala vleči na trebuh in tako so natlačili eno vrsto na drugo kot polena. Zatem so potegnili avto na kraj, menda zato, da so naložili še druge, ki jih je bilo vsega skupaj šest.

Jaz sem hotel videti svoje brate in sem jih res opazil. Dvojčka, Tone in Nace, sta bila zvezana skupaj, Stane pa je bil zvezan s Lojzetom Kržišnikom, doma iz Kostanjevice. Mene so bratje opazili, ker sem se vzpel, kolikor sem mogel. Nje so naložili na četrti tovornjak; z nasmehom so mi povedali vse, kar so hoteli: naj bom miren; ko se bomo videli na drugem svetu, bo že boljše. Res pa je, da je bilo tistega 2. junija 1945 tako krasno spomladansko-poletno jutro, kakršnega jaz še nikdar prej nisem videl.

Med vožnjo na morišče so bíli po nas in morali smo prepevati

Tovornjaki so se premaknili tako, da je šel prej zadnji (šesti) zdaj kot prvi. Šli smo čez Kočevje, Rudnik, Željne, potem pa po cesti Kočevje–Črnomelj–Bela krajina. Vožnja je trajala približno 30 do 40 minut. Med vožnjo so bíli po nas in morali smo prepevati. Zadnja pesem, ki so jo slovenski domobranci peli na poti v smrt, je bila Češčena si, Marija ..., ki pa ni bila po volji krvnikom. Oni so si želeli Nabrusimo kose ali pa Triglav, moj dom, ki jo pa tudi nismo hoteli peti. Tovornjaki niso vozili z veliko hitrostjo. Ko smo prišli z ravnega polja v gozd, se je avto nekajkrat ustavil in to za nekaj minut; to pa zato, ker cesta ni bila široka in so se srečavali z drugimi tovornjaki, ki so se vračali. Na njih sem skozi ograjo tovornjaka opazil obleko že pobitih soborcev.

Kočevski rog, grobišče Macesnova gorica, vrezani križ na drevesu (2017). Foto: Ivo Žajdela

Smrti se nisem bal, pač pa le mučenja komunistov

Ko smo se bolj približali morišču, smo zaslišali streljanje strojnic in pušk ter treskanje bomb, potem še bliže pa divje vpitje krvnikov in končno klicanje ranjenih domobrancev na pomoč. Klicali so na pomoč Boga in Marijo; saj kdo drug že ne bi mogel več pomagati in tudi slišati ne, ker je bil ves gozd na gosto zastražen z zanesljivimi komunisti. Vzdihovali so pa tudi tisti, ki so bili na tovornjakih na dnu in so morali vzdrževati težo vseh, ki so bili naloženi na vrhu. Tedaj se je oglasil domobranec, doma iz Notranjih Goric pri Brezovici, oče petih otrok, kakor je sam dejal, tolažeč nas, naj bomo mirni, čeprav gremo v smrt, saj tudi on vse to vdano prenaša. Zase pa lahko rečem, da se smrti že nisem bal, pač pa le mučenja komunistov. To vse se je godilo na prvo soboto, 2. junija 1945. Zato je že omenjeni Tone Hočevar tudi spregovoril, rekoč: »Včasih smo na prve sobote pristopali k obhajilu, danes pa nas bo obhajala sama Marija.« Celo partizani so utihnili pri teh besedah, ne da bi kaj pripomnili.

Med strašnim kričanjem so nas vlekli za noge s tovornjaka

V strahu smo pričakovali, kaj se bo zgodilo, ko bomo prišli na mesto. Nič dobrega, vendar je bilo vse hujše, kot smo si mislili. Avto je vozil po vijugasti cesti, ponekod so bili majhni klanci. Ustavil se je v ozki dolini, po kateri se je vila cesta z majhnim naklonom. Tedaj so se odprla vrata tovornjaka in med strašnim kričanjem so nas vlekli za noge s tovornjaka skoraj omrtvele od pritiska, ker smo ležali drug na drugem. Komunistični krvniki so imeli svoj posel natančno porazdeljen: Ena skupina je imela nalogo z velikimi noži prerezati jermene ali vezalke na čevljih in nas sezuti; pri tem pa ni bilo važno, če je pri takem poslu zadel tudi v nogo. Po bližnjem grmovju je viselo vse polno pasov, s katerimi so nas po dva in dva povezali v kolono.

Partizan je domobranca rezal v glavo z velikim krivim nožem

Prvo, kar me je strašno pretreslo, ko so me vrgli s tovornjaka na tla, je bil prizor: Nekaj metrov proč je sedel popolnoma gol domobranec, okoli njega pa se je vrtel partizan z velikim krivim nožem in ga rezal, da mu je kri v curkih tekla po telesu. Bil je slep, ker mu je oči že prej izrezal; na hrbtu je bil zvezan. Prenašal je vse popolnoma tiho; ni bilo slišati besede pritožbe. Sedel je, a bil je zravnan, z glavo pokonci.

Nadaljevanje v: Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, domobranci, Milan Zajec [6]

1/2