Nadaljevanje iz: Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, domobranci, Milan Zajec [5]

Milan Zajec: Partizani so bili brez bluz, rokave zavihane, v rokah pa so nekateri imeli velike nože, drugi kole, s puško ali brzostrelko čez rame. Taka je bila vrsta, ki nas je tepla. Imeli so dolge lase in divji pogled; govorili so južnjaško, srbsko ali hrvaško. Nože, ki so bili krivi, so imeli nasajene na precej dolgih ročajih. Oficirji pa so jih priganjali, da so nas čimbolj bili in mučili.

Partizani so nam z noži in koli kazali pot v grob

S ceste smo krenili na levo, med potjo smo se morali vsedati, pa spet vstajati, korak nazaj, korak naprej in vpiti na komando: »Kopa, jama, seno, slama!« /Po drugem viru: »Sjeno slama, kuča jama.«/ Zakaj to, še danes ne vem. Stražili so nas razporejeni v dveh vrstah. Po gozdu pa je bilo tudi sicer vse polno partizanov, ki so nas sramotili in pretepali. Nekateri pa so pred jamo, kjer so nas streljali, nosili zaboje streliva.

Nekateri izmed nas so prišli do jame že skorajda nezavestni. Kakšne tri metre pred jamo so nas razvezali in vsak izmed nas si je moral hitro sleči vso obleko, le nekaterim se je posrečilo ohraniti kakšen kos na sebi. Potem ko smo bili goli ali skoraj goli, so nam spet zvezali roke na hrbtu. Zatem pa so nam partizani z noži in koli kazali pot v grob.

Nekateri izmed nas so pritekli razmesarjeni in brez oči

Na kraju, kjer so nas slačili, je bil tudi neki Italijan, ki je kričal na nas, da smo fašisti, ker so nekateri domobranci nosili črne srajce; to so bili namreč oklopničarji. Jaz sem se slekel do golega, le srajco sem si pridržal. Nekateri izmed nas so pritekli razmesarjeni in brez oči; kajti s tistimi krivci so suvali kar v glavo tako, da je nož zapičil in zataknil v živo meso, potem so pa vihteli ročaj sem in tja, da so nekaterim glave popolnoma izmaličili /z noži so jim izrezovali zlate zobe/. Tako smo potem morali mi napol mrtve vleči do jame za sabo.

Pot do jame so napravili tako, da so posekali grmovje, ki je prej jamo obraščalo, tako da smo tekli po tistih štorih in si porezali noge. Pred mano je tekel Tone Hočevar; pot je bila vijugasta in v trenutku ga je zmanjkalo pred očmi. Kakšen bo grob, si nisem nič predstavljal; le streljanje sem slišal.

Ko so me sunili, naj tečem, sem se podvizal, ker so me suvali z obeh strani. Pritekel sem do jame in zapazil skupino partizanov, ki so streljali v jamo po napol živih domobrancih in metali notri bombe, da se je bliskalo in grmelo, kot bi bila huda ura.

Ležali smo v stranskem rovu, vsi na kupu

V jami nas je ostalo šestnajst živih. Ležali smo v stranskem rovu, vsi na kupu, ker nas je zelo zeblo, da so nam roke kar šklepetale, čeprav je bilo meseca junija. Poleg tega smo bili še brez obleke, žejni in lačni. Jama je bila na vrhu veliko ožja kot pa na dnu. Na dnu je ležal tudi debel hlod lesa, približno 80 cm v premeru. Mi, ki smo bili še pri moči, smo vsakega mrliča, ki je imel kaj na sebi, slekli in se sami oblekli ter ranjene obvezovali. Roke smo razvezali vsakomur, če se je le dalo; edino v tem primeru ne, če so bili preveč na sredi jame, ker so partizani streljali noter. Bili so med nami tudi duhovniki kurati, ki so peli pogrebne pesmi in molitve, da je bilo res nekaj pretresljivega poslušati tiste glasove: v slovenščini in latinščini. Veliko umirajočih je molilo na glas, kolikor se je dalo, za morilce, ponavljajoč Kristusove besede: »Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« Preklinjanja notri ni bilo slišati. Streljanje je trajalo 2. junija, 3. junija (nedeljo) ves dan, v ponedeljek 4. junija pol dne neprenehoma, popoldne pa bolj poredkoma.

Naredila sva si zaklonišče iz petih, šestih mrličev

Žrelo jame so stražili podnevi in ponoči, tudi ponoči so streljali v jamo s strojnicami in metali vanjo bombe. Vpitje umirajočih je bilo nepopisno. 5. junija je zavladala zunaj popolna tišina. Nas šest, ki smo bili lažje ranjeni in smo še lahko hodili, smo čakali trenutka, ko bi lahko zlezli iz jame. Tretjega dne smo namreč našli še drug stranski rov, ki je bil dolg kakih 10 metrov, vendar po njem ni bilo nobenega izhoda.

Nekomu izmed nas se je posrečilo, da je priplezal do roba jame, tam pa so ga zagrabili trije partizani in vprašali: »Šta si ti, Rupnikovac ili Nedičevec?« Odgovori jim je: »Domobranec sem«. Čez kakih 10 minut je tiho, brez strela padel v jamo mrtev. Zaklali so ga. Tako nas je ostalo še pet, ki smo lahko hodili. Z Vinkom Mravljetom /iz Brezovice pri Ljubljani/ sva si napravila zaklonišče ob steni nekega kapnika tako, da sva si naredila steno iz petih, šestih mrličev.

V jamo so se valile velike skale na umirajoče domobrance

Mi, ki smo bili še živi v jami, smo komuniste dobro videli, ker jim je sonce svetilo v obraz, mi pa smo bili v temi. Vendar pa nismo preveč zijali, ker smo se bali, da nas bodo opazili. Potegnili smo se nazaj v rov in čakali, kaj bo. Govorili nismo veliko, več smo premišljevali. Tudi moliti se nam že ni dalo, le angelsko češčenje smo zmolili skupaj od časa do časa in molitev Spomni se, o premila Devica Marija ... Te molitve prej nisem dobro poznal, ko sem pa slišal druge moliti jo, sem se je takoj naučil.

Kmalu potem, ko so vrgli nazaj v jamo zaklanega domobranca, se je zaslišalo zunaj kopanje in videti je bilo, da bodo rob jame zaminirali, kot smo tudi pričakovali. Ni minilo pol ure, že je zagrmelo in v jamo so se valile velike skale in kamenje na umirajoče domobrance. To se je ponovilo štirikrat, kajti vsega skupaj je bilo pet detonacij. Nekomu izmed nas je počila mrena v ušesu zaradi pritiska. Vse to se je zgodilo 5. junija dopoldne.

Prisluškovali smo iz rova, če je še kaj možnosti za rešitev

Nam rova ni popolnoma zasulo, ker je bila jama na dnu jako ši­roka. Trupla so bila pokrita s kamenjem, pa vendar ne popolnoma; slišalo se je še vedno hropenje in težko dihanje domobrancev. Potem so nametali noter neke bombe, ki so zadimile, da se ni prav nič videlo.

Prisluškovali smo iz rova, da bi videli, če je še kaj možnosti za rešitev, ali ne. Ko se nam je zdelo, da se že noči, smo se začeli pripravljati, da bi prišli ven iz jame, prepričani, da je to zadnja noč, ko se še lahko rešimo; preveč smo bili namreč že izčrpani. Drugače pa se še nismo preveč vznemirjali. Lahko rečem, da smo bili popolnoma mirni, čeprav smo računali, da ostanemo lahko kar tam popolnoma zakopani. Le eden izmed nas je bil bolj nestrpen.

Tisto jutro so noter na tiste skale vrgli tudi tri ranjence

Vem, da sem tisti večer skušal priti iz jame, pa komaj sem se premaknil, sem izgubil zavest. Prebudil sem se šele drugega dne. Vem pa, da sem med tem časom bruhal vodo. Prepričan sem bil, da so se drugi rešili in da sem sam ostal med mrtvimi, pa se zaradi tega nisem razburjal. Začel sem po vseh štirih lesti naprej in prišel kmalu bolj na svetlo. Medtem sem našel Mravljeta, ki je ležal ob skali mrtev, zatem drugega in še drugega. Eden, doma z Rudnika pri Ljubljani – imena mu ne vem, v jami so ga kar preprosto klicali: Rudnik – je bil pa še živ in je čakal pod odprtino jame, če bi mogel ven. Zagledal je mene in se začudil, ker je bil prepričan, da sem že umrl. Povedal mi je, da je zunaj še vedno straža in da od časa do časa mečejo noter bombe. Tisto jutro so noter na tiste skale vrgli tudi tri ranjence.

Tudi nekaj mesa mrtvih domobrancev sva zaužila

Dan je potekel v čakanju na rešitev iz jame. Žejo sva si gasila tako, da sva srkala kapnike in si močila usta z lastno vodo. Tudi nekaj mesa mrtvih domobrancev sva zaužila. Dokler še ni bilo zaminirano, se je nad goro trupel dvigal dim in sopara, ker sta se parila kri in znoj. Kri je tekla v taki količini po truplih, da je bilo slišati kot žuborenje potoka. Tisto popoldne sem jaz napisal na kos časopisnega papirja, na rob ki ni bil tiskan, katere skupine domobrancev so bile pobite v jami. Svinčnik in papir smo dobili od mrtvih domobrancev, ki smo jih razvezali in slekli, če je kdo še imel spodnje perilo na sebi. V tem perilu smo dobili papir in svinčnik, Mravlje pa je pri nekom dobil tri tisoč lir, ki sem jih jaz potem prinesel ven in izročil v tisti prvi hiši, kjer so mi pomagali in rešili življenje.

Pred jamo je bila neka oseba obešena za noge na grmu

Začelo se je nočiti. Nagovoril sem Rudnika, da poskušava ven. Pa ni mogel, ker mu je postalo slabo. Jaz sem se povzpel na drevo, ki je po nesreči padlo v jamo. Bilo je že temno, ko sem s težavo prilezel ven. Ob izhodu je bilo toliko muh, da sem imel občutek, kakor da me hočejo nazaj v grob spraviti, ker so se tako zaletavale vame. Slišal nisem nič, ker mi je po glavi vse šumelo. Pred jamo je bila neka oseba obešena za noge na grmu. Ognil sem se je in zdrsnil v dolino. Ne da se povedati, kako sem dihal osvežujoči zrak. Hodil sem vsevprek po gozdu, srečaval divje merjasce, ki mi pa niso nič hudega storili; tudi bal se jih nisem, strah sem imel samo pred komunisti.

Med potjo sem si gasil žejo z roso rastlin, hranil pa s kislo deteljico

Drugi dan popoldne od štirih do petih sem prišel nad vas Koblarje. Med potjo sem si gasil žejo z roso rastlin, hranil pa s kislo deteljico. V Koblarjih pri Kočevju je bilo v vasi polno komunistov. Počakal sem, da se je znočilo, in v mraku sem se približal vasi. V neki hiši sem dobil vodo, jajce in krompirja. Od tam sem šel proti vasi Otavice, kamor sem prišel okoli dveh ponoči. Prišel sem k zelo dobri družini, kjer sem pet dni počival in se zdravil.

Milan Zajec je bil v breznu smrti 110 ur

Iz jame sem prišel 6. junija okrog devete ure zvečer /Zajec je bil v breznu smrti 110 ur/. Potem sem se skrival po dolenjskih gozdovih do 1. aprila 1946. Tedaj sem se podal čez Ljubljano, Brezovico, Vrhniko in Horjul v Trnovski gozd. Mejo sem prekoračil med Sv. Gabrijelom in Sv. Mihaelom in prišel v Gorico 4. aprila 1946. Tam sem bil zaslišan od angleške policije. Zasliševanje je trajalo štiri ure. Potem so mi dali 300 lir in rekli, da me bodo peljali v Udine. Izdali so mi tudi dokument s številko 44.515 (Movement of civilians).

Ko sem septembra 1991 obiskal Kanado, sem se tam srečal tudi z Milanom Zajcem, ki je na srečanje prišel iz Clevelanda v ZDA. Z leve: Vili Zadnikar, Ivo Žajdela, Filip Orel, Florijan Slak in Milan Zajec. Foto: Ivo Žajdela

Ostal je doma in se šel javit komunistom

Dodatek. V sredo od 6. na 7. junij 1945 so peljali en transport domobrancev v Kočevje. Naslednje jutro pa so šli ljudje ob progi in pobirali predmete, ki so jih domobranci metali iz vagonov (fotografije itd.), ko so se vozili mimo rojstnih vasi.

Z menoj v jami je bil tudi neki Oražem, doma iz Ribnice, ki se pa ni umaknil z domobranci. Ostal je doma in se šel javit komunistom. Ti so ga imeli nekaj časa v službi, potem pa so prišli in vse bivše domobrance odpeljali z nami vred na morišče. Zajc Milan, 1. r.

Opomba: To pričevanje je bilo shranjeno v arhivu pok. Franca Kremžarja. Povzeto iz knjige Franc Ižanec (Boštjan Kocmur) Odprti grobovi (IV. del, Buenos Aires, 1971).

Nadaljevanje v: Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, domobranci, Milan Zajec [7]

1/2