Nadaljevanje iz: Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, domobranci, Milan Zajec [6]

Za dopolnitev navajam še del pripovedi Milana Zajca, ki jo je dal publicistu Nikolaju Tolstoju za njegovo knjigo Minister in pokoli (London, 1986, str. 184–187, prevod v slovenščini v Tabor, št. 7–8, 1990)

Še ves tisti dan, v sredo, so trupla s smrtnimi kriki v snopih padala v jamo kot prejšnje dni. Tudi minirali so še vedno; verjetno da so povečali prostor za neštevilne žrtve, ki so jih ubijali. Neprestani odmevi teh eksplozij, ki so se v tem zaprtem prostoru odbijali od stene do stene, so bili strašna muka za ušesa. Milan se je trudil, da se tej grozi prilagodi, a je bilo tudi to vedno teže. Na tisoče teles je začelo razpadati; smrad in muhe so postajale nevzdržne. Toliko trpljenja v tem omejenem prostoru je bilo dovolj mučno, a ko se je ta muka nadaljevala iz dneva v dan in se dvakrat, trikrat ali štirikrat povečala, je postajala nevzdržna. Ko so se nebogljene žrtve, mnogi še vedno zvezani z mrtvim tovarišem, skušale izviti izpod teže padajočih teles, so zmedeno kričali, bljuvali iz sebe kri, klicali na pomoč svetnike in svoje drage. Med njimi so bili duhovniki, ki so molili do zadnjega diha. Poleg tega je v Milanu žgala tudi misel, da so nekje globoko v tej gibajoči se gmoti tudi njegovi štirje bratje.

Začel je plezati po gibajočem se kupu mrtvih in umirajočih teles

Bližal se je večer petega dne, ko se je Zajec le odločil, da bo poskusil priti ven. Čutil je, da se mu približuje smrt. Če bo na begu ustreljen, bo to samo pospešilo, kar se bo v kratkem itak zgodilo – smrt. Začel je plezati po gibajočem se kupu mrtvih in umirajočih teles ter se začel vzpenjati po podrtem drevesu. V glavi mu je šumelo; najprej je mislil, da je to prihajalo od nekod zunaj, pozneje pa je spoznal, da je to bila posledica eksplozij.

Ko je zadihal sveži gozdni zrak, nekaj časa ni mogel verjeti, da ni več v jami. Prva stvar, katero je videl, je bil prvi krajec lune, ki je svetil na zemljo. Druga stvar, na katero je obrnil oči, ga je spomnila resničnosti. To je bilo telo, ki je z glavo navzdol viselo na bližnjem drevesu. K sreči v bližini ni bilo nobene straže. V kolikor mu je njegovo oslabelo telo dopuščalo, se je hitro umaknil v bližnjo dolino.

»Milan, hodi, pojdi naprej! Ne smeš zaspati!«

Hodil je vso noč z veliko težavo, da bi prišel čim dalje od tega kraja smrti. Rad bi kje legel in zaspal, toda ob vsaki taki skušnjavi je v sebi zaslišal glas, ki ga je priganjal: »Milan, hodi, pojdi naprej! Ne smeš zaspati!« Tako se je opotekal do jutra, se le tu in tam za hip ustavil, da je z visoke trave posnel malo rose.

Dobro se je zavedal, da še ni na varnem, zato je s težavo, skoraj na slepo gazil naprej še ves naslednji dan. Spotoma je grizel travo, kajti razen tistega koščka človeškega mesa, ki ga je v obupu požrl, že ves teden ni pokusil nobene hrane. Najhujša je bila pri vsem tem misel, da bo zdaj, ko je preživel strahote kočevskega brezna, sredi polja umrl od lakote. Kljub svoji odločni volji je bil s svojimi močmi pri kraju; niti koraka več ni mogel narediti. Spotaknil se je in padel ... in komaj tri korake pred seboj opazil zaplato rdečih jagod, ki so rasle tako na gosto, kot bi bile v skledi sredi jase. Na celodnevni hoji ni ne prej in ne pozneje opazil nobene jagode.

Oblečen je bil v samo srajco in spodnje hlače, vse prepojene s strnjeno krvjo, kruljav, izčrpan in neobrit

Ta hrana ga je toliko poživila, da je mogel nadaljevati pot. Bil je v obupnem stanju; na nogi je dobil zastrupljenje od žice, poleg tega pa je bil poln uši, ki jih je dobil v cunjah, ki so mu jih v Kranju dali partizani v zameno za njegovo vojaško uniformo. Proti večeru je prišel v bližino vasi Koblarji, ki je ležala od progi po kateri so pred enim tednom njega in kakih 2.000 domobrancev peljali v Kočevje. V vasi je bilo tedaj polno partizanov, zato se je moral skriti v gozd zunaj vasi. K sreči je naletel na star, poraščen vodnjak in niti podgana, ki se je plazila tam, ga ni odvrnila, da se je po dolgem času do sitega napil.

Že v temi se je previdno približal vaščanki, ki je prišla mimo. Stari ženici se je zasmilil in mu je dala eno jajce, krompir in malo mleka. Težko je požiral, vendar je čutil, da se mu vračajo moči. Kmalu potem se je zaradi njegove divjaške zunanjosti (oblečen je bil v samo srajco in spodnje hlače, vse prepojene s strnjeno krvjo, kruljav, izčrpan in neobrit) mlada dekla ustrašila in je zbežala na vas. Tega se je tudi on ustrašil in se je ponovno umaknil v gozd. Končno je zvedel za drugo vas, Otavice, o kateri je bilo znano, da so tam odločni protikomunisti.

»Sem domobranec, ki sem ušel z morišča v Kočevskem rogu«

Otavice so bile od prejšnje vasi oddaljene kakih deset kilometrov. Čutil je, da mu moči pešajo; vse prehitro, da bi nadaljeval pot. Vas je bila ob isti železniški progi, ki je vodila proti severu. Tu in tam je postal in oblizal železne tračnice, da je ublažil žejo, ki ga je vedno bolj mučila. Tedaj so ga ponovno zapustile moči, da se ni mogel niti premakniti. Zgrudil se je in vse telo se je začelo nezadržno tresti. Po petih dneh v jami je imel to za znak bližajoče se gotove smrti. To se mu je zgodilo ob dveh zjutraj. Ko je spet prišel k sebi in se je začel ozirati okrog, je na svoje začudenje opazil, da stoji pred hišo, katere prej ni videl.

Tedaj se je v oknu prikazala luč in Milan se je splazil naprej ter potrkal na okno. Ven je pogledala ženska in vprašala, kdo je. »Sem domobranec, ki sem ušel z morišča v Kočevskem rogu,« je rekel Zajec. Ženska mu sprva ni dosti verjela in ga je dolžila, da je partizan. Huda je bila tedaj kazen za vsakega, ki je vzel pod streho kakega ubežnika. Vsakdo je vedel, da mu bodo, če bi ga kdo videl in izdal, vzeli dom in ga ubili. Toda Zajčeve prošnje in njegovo usmiljenja vredno stanje so žensko končno prepričale, da je njegova zgodba resnična. Začela je jokati. Prav tako tudi sam ves prevzet, je Zajec izgubil zavest. Takoj nato mu je pomagala v podstrešno sobo. Tam se je zrušil na posteljo in spal deset ur.

Iz kamenja, slame in smrekovih vej si je zgradil majhno skrivališče

Ko se je končno zbudil, je bil poldan. Dobra žena ga je poživila s kozarčkom žganja in priznala, da je že mislila, da je mrtev. V tem zavetju, ki je bilo nalašč za to pripravljeno, je ostal še pet dni. Tedaj je prišla k njemu vsa razburjena s slabo novico, da so na poti partizani, ki preiskujejo vas. Stara ženica mu je dala obleko in nekaj hrane za pot ter ga je spremila do gozda; oba sta na ramah nosila grablje, kot da gresta na polje.

V teh petih dneh se je Milan precej opomogel. Odšel je v drugo vas, kjer je živela njegova sorodnica. V skrbeh za oba, če ga dobe v hiši, je odšel v bližnji gozd in si tam iz kamenja, slame in smrekovih vej zgradil majhno skrivališče. V teh luknji je preživel skoraj celo leto kot preganjana zver. V vas so večkrat prišli oddelki Ozne, politične policije, ki so preiskali vsako hišo in zasliševali domačine. Partizanske patrulje so hodile mimo njegovega skrivališča in ob neki taki priliki je prav malo manjkalo, da ga niso odkrili.

Prvi Anglež, ki je izvedel, kakšni zločini so se godili v imenu njegove države

Toda zdaj je imel pištolo in ročno bombo in je bil odločen, da drago proda svoje življenje, preden spet pride v roke svojim sovražnikom, za katere je bolj kot kdo drugi vedel, kako ravnajo z ljudmi, katerih ne marajo.

Po nekem duhovniku iz Ljubljane je Zajec slučajno zvedel za ilegalno zvezo, s pomočjo katere so spravljali begunce iz Jugoslavije v Italijo. Dne 6. aprila 1946 je zbežal čez mejo pri Gorici. Tam ga je zaslišal oficir Zavezniške vojaške uprave, kateremu je povedal svojo nenavadno zgodbo. Tako je bil kapetan Bentley prvi Anglež, ki je izvedel, kakšni zločini so se v imenu njegove države godili v mesecu maju in juniju 1945.

Ne more pozabiti svojih bratov, ki so ostali v grozni grobnici

Bentley mu je izdal uradno potrdilo, katerega Milan še vedno hrani, da lahko gre v Udine (Videm), kjer bo sprejet v begunsko taborišče. V Italiji je ostal do decembra 1947, nakar je emigriral v Argentino. Dogodki, ki jih je prestal, so se vžgali v njegov spomin. Vsaka podrobnost iz tistih petih dni v Kočevskem breznu je v njem še danes prav tako živa kot pred 40. leti. Tudi ne more pozabiti svojih bratov: Staneta, Naceta, Toneta in Jožeta, ki so ostali v tej grozni grobnici. Imel je še brata Janeza, katere­ga so komunisti ubili že leta 1944. Kljub vsemu trpljenju in izdaji je Milan ostal dober in plemenit človek, brez zagrenjenosti v srcu. Sam daje vtis, da živi iz velike notranje sile. Osebno je prepričan, da je bil večkrat rešen po Marijini svetinjici, katero mu je dala njegova mama.

»Kakor gotovo zdaj sedim tu, sem prepričan, da mi nihče drug tedaj ni pomagal v tisti jami!« mi je zatrjeval. Drzen je tisti, ki bi mu ne verjel.

Nikolaj Tolstoj, Minister in pokoli (London, 1986, str. 176–207)Nikolaj Tolstoj v Kočevskem rogu. Vir: I. Ž.

Vso noč sem se pogovarjal z Milanom Zajcem in on mi je vse natančno povedal

Naj navedem k Zajčevi pripovedi še odlomek iz pogovora Janeza Grila s škofom Stanislavom Leničem, ki je bil objavljen v Družini (štev. 14–15, 1990):

O povojnih pobojih domobrancev in drugih nedolžnih ljudi si ljudje šele zdaj upajo govoriti. Gospod škof, ste vi kot tajnik na škofiji maja 1945 vedeli, da so v Škofji Loki, v škofovih zavodih v Šentvidu vrnjeni domobranci in da jih vozijo v Rog?

Na škofijo so začele prihajati novice, da vračajo domobrance. Storiti nismo mogli ničesar. Bili smo poraženci in so nas kot take jemali. Nihče nas ne bi niti poslušal. Sprva nismo mogli verjeti, da je to sploh mogoče. Potem so prišle prve vesti, da jih vozijo v Kočevski rog. Bilo je strahotno, mora nad deželo. Nihče ni hotel ničesar vedeti ali videti, če smo koga spraševali.

Prvo natančno poročilo, ki sem ga jaz dobil, mi je dal Milan Zajec iz Velikega Gabra, ki se je rešil iz jame v Rogu. Prosili so me, da sem ga šel spovedat in obhajat v Stehanjo vas, kjer se je skrival pri svoji teti. Skoraj čudežno sem prišel do njega. Spremljal me je njegov brat in še nekdo. V Gabru je skočil pred nas komandir milice in rekel: Pregledali bomo to bando, kaj ima pri sebi. Nenadoma ga je nagovorila neka ženska in ga tako zamotila, da smo lahko šli mimo. Vso noč sem se pogovarjal z Milanom Zajcem in on mi je vse natančno povedal, kako je potekalo vračanje in pobijanje domobrancev.

Kasneje, sredi marca 1946, je bila velika nevarnost, da bi tega preživelega domobranca ujeli, ker je pogorel kozolec, na katerem se je skrival. Pomagal sem mu in ga na kolesu spremljal do Šentjošta, kjer sta ga dva fanta prevzela in gnala čez mejo. Pred kratkim je bil pri meni na obisku Slovenec iz Argentine in mi povedal da je on eden tistih, ki je Zajca spravil čez mejo. Spomnim se, kako mi je Milan Zajec pravil, da ga je v duhu vedno spremljalo pet njegovih v Rogu pobitih bratov in mu govorilo: Milan, bodi pogumen, ti se boš rešil. Bog hoče imeti pričo vsega tega, kar se je v Rogu dogajalo.

Med komunistično revolucijo je umrlo pet bratov Zajec

27. decembra 1974 je v Clevelandu umrl Alojz Zajec, star 65 let. Med komunistično revolucijo je umrlo pet bratov Zajec: Janez je umrl v boju leta 1944; Jože, Tone, Ignac in Stanislav so bili vrnjeni iz Vetrinja in umorjeni v Kočevskem rogu 2. junija 1945. Milan Zajec se je rešil iz brezna in je skupaj z bratom Karlom živel v Clevelandu. Brat France je živel v Argentini. V Sloveniji so ostali sestri Terezija in Jožefa (poročena Rus) ter brat Ciril. Ciril je bil duhovnik in je kot salezijanec umrl v Beogradu 22. julija 2011. Milan Zajec je umrl v Clevelandu 20. decembra 2013 (povzeto po Taboru, 1975, št. 1–2, str. 45, in drugih virih).

Ivo Žajdela, Kočevski rog, Milan Zajec, 1990, str. 45-63Ivo Žajdela, Bog je hotel imeti pričo, Milan Zajec, Družina, 9. 3. 2014

Bleiburg 1945–1995, 4, str. 91–129, Jurčević, Baković, Grubišić, Simundžić, Slipac, Milan Zajec, Gugić, 1997Miran Černec, Odrešitev Milana Zajca, Pogled nazaj, Demokracija, 4. 6. 2020

Nadaljevanje v: Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, domobranci, France Kozina [8]

1/2