Nadaljevanje iz: Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, domobranci, Milan Zajec [7]

France Kozina se je rodil 25. novembra 1921 v Sušju pri Ribnici (umrl je v Niagara Fallsu v Kanadi 26. septembra 2012). Kako je opisal morijo v Kočevskem rogu in rešitev iz brezna?

Rekel je, da nas bodo zvezali in odpe­ljali na sodišče

Verjetno smo se znašli na dvorišču Marijanišča /v Kočevju/. Tu smo se morali zadržati verjetno zato, da so prej opravili s tistimi domobranci, ki so odšli od tu pred nami. Kako uro dolgo smo stali na tem dvorišču. Dobili smo juho v konzervnih posodah, ki smo jih pobrali na smetišču. Kdor je dobil juho, jo je moral čim hitreje použiti in konzervo vreči v sod za smetišče.

Na dvorišče se je pripeljal z motorjem kurir in s tamkajšnjimi partizanskimi oficirji nekaj spregovoril. Sledilo je ostro povelje v zbor, nakar so nas odgnali naprej čez most Rinže, mimo gradu in po cesti na desno dalje. Gledalcev, opazovalcev in še več takih, ki so stali v zasedah in na straži, je bilo precej. Nismo prišli daleč, ko so stražarji zaprli cesto. Morali smo na desno v enonadstropno zgradbo z dvokrilnimi vrati. V veži so nas porazdelili iz četverostop v dvostope. Po stopnicah pod vežnim balkonom smo morali v prvo nadstropje in tam v sobe. Na sredi sobe je bila dolga klop od vrat proti oknu in sicer brez naslonjala. Na njej so ležali kupi narezane žice v dolžini komolca. Žica je bila taka debela, kakor se potrebuje za vezanje lončenih posod. Pred klopjo je stal partizan, ki nas je postavil po 10 na vsako stran klopi in sicer ob zidu. Na levi strani je vzel našo skupino partizan Jože Starc iz Prigorice. Ukazal je, da se obrnemo z obrazom k zidu, si zavihamo rokave in damo roke na hrbet. Rekel je, da nas bodo zvezali in odpeljali na sodišče. Prejšnji dan, da je nekdo ušel in ubil stražarja. Da se kaj podobnega ne zgodi, nas bodo danes zvezali.

Zaslišali smo brnenje tovornjakov za odvažanje domobrancev na morišče

Zvezane so nas nagnali po stopnicah v pritlično vežo. Tam so stali zvezani že tisti pari domobrancev, ki so jih tja prignali pred nami. Le z veliko težavo sva prišla na mesto z Mihom Benčinom, ki sva bila skupaj zvezana. Vprašujoča sva se pogledala. Brez vsake moči sva čakala prihodnjih dogodkov.

Za velikimi vrati na nasprotni strani pritlične veže smo zaslišali brnenje tovornjakov za odvažanje domobrancev na morišče. Koliko jih je vozilo, je težko reči. Mislim, da vsaj trije ali štirje.

Na vrsto sva prišla z Mihom Benčinom. Pred vrati je stal partizan domačin. Nanj me je opozoril Miha Benčina s tem, da je dregnil z zvezano roko. Partizan Andrej Arko, po domače Lisjakov iz Lipovšice pod Novo Štifto, je bil odgovoren za nalaganje domobrancev na tovornjake. Za našimi hrbti sem med tistimi, ki so nas naganjali proti vratom, opazil partizana Jožeta Gornika, Pezinovega iz Kota pri Ribnici.

Na tovornjaku je stal partizan z brzostrelko in gorjačo v roki

S Benčinom sva bila tik pred vrati, ko so se ta na stežaj odprla. Tovornjak se je postavil tik pred vrata. Z Mihom sva se s težavo skobacala na ploščad tovornjaka, na katerem sva bila prva. Na tovornjaku je že stal partizan z brzostrelko in gorjačo v roki. Ukazal nama je: »V ta kot se spravita, obrnita se in pokleknita!« Storila sva tako. Koliko takih parov je bilo končno na tovornjaku, je težko reči. Vsaj 30 parov zvezanih domobrancev je bilo gotovo. Klečati smo morali z upognjenimi hrbti in z glavo med nogami pred seboj zvezanega trpina. Ko je bil tovornjak poln, so na vogale ploščadi tovornjaka skočili še trije partizani.

Potem so nas vozili na »sodišče« skrite pred kočevskimi ljudmi, da ti ne bi videli, kaj vozijo.

Z gorjačami so z vso silo udrihati po naših glavah in hrbtih

Iz Kočevja je šla pot skozi Željne naprej v Rog, kjer pa ni bilo nobenih sodišč, pač pa samo morišča. Z Mihom sva že itak imela velike bolečine v zapestju in na komolcih, zdaj pa še v kolenih.

Na poti v smrt smo zvezani in stisnjeni na tovornjaku bolj tiho in vsak zase molili kesanje, ko so se tovornjaki ustavili na odprtem v gozdu. Iz sredine zvezancev na našem tovornjaku je sprva prihajala tiha molitev rožnega venca. Ko pa smo zaslišali streljanje, je postala molitev glasna. Vogelni spremljevalci so začeli s svojimi gorjačami z vso silo udrihati po naših glavah in hrbtih.

Po na novo narejeni poti so tovornjaki odpeljali v gozd, kjer so se spet ustavili nedaleč od morišča. Partizani so začeli odpirati zadnja krila tovornjakov z velikim ropotom. Tisti, ki so bili v Kočevju naloženi zadnji, so prvi zlezli s tovornjaka. Z Mihom sva prišla zadnja na vrsto. Spravila sva se do roba ploščadi tovornjaka in sedla nanj tako, da so nama noge bingljale navzdol. Partizan, ki je bil zadolžen za sezuvanje, nama je odvzel čevlje in jih vrgel na veliko kopico drugih poleg tovornjaka.

Izpod vrha se je slišalo nenehno streljanje

Ko sva skočila s tovornjaka, sem se ozrl proti kabini vozila in tam opazil Janeza Šego, po domače Spelkinega iz Sajevca. Z njim sva bila skupaj na partizanskem oficirskem tečaju. Ko me je ugledal, je povesil oči in se umaknil v kabino.

»Naprej!« se je glasil ukaz. Pred menoj se je lahno vzpenjala reber, porasla z nizkim drevjem. Spodaj je bila poseka očiščena v širini kakih štirih korakov. Ozka pot po sredini je bila posuta z ostrim kamenjem. Izpod vrha se je slišalo nenehno streljanje.

Ob poti na strelišče so stali partizani s strojnicami in gorjačami v rokah. Razjarjeni so tolkli po mimoidočih domobrancih, ki so bili na poti na morišče. Najhujši so bili udarci v obraz. Ostro kamenje je rezalo bose podplate, žica se je vedno bolj zajedala v zapestja in komolce. Vse telo je postalo ena sama bolečina.

Dva skupaj zvezana domobranca sta omagala in obležala ob poti. Nad njima sta se znašala dva partizana s kričanjem, preklinjanjem in udarci. Enega od na tleh ležečih sem spoznal. Bil je Anton Marolt, doma nekje na Krki, star 40 let. V naši enoti je bil za kuharja.

»Marš!« Surova roka me je pognala na stezo proti morišču.

»Na svidenje nad zvezdami!« je zaklical za menoj Miha.

Spominska slovesnost ob grobišču Pod Krenom v Kočevskem rogu 5. julija 1992. Foto: Ivo Žajdela

Planil sem v brezno, hkrati me je oglušil pok in izpuh mi je vrgel lase na čelo

Pred menoj je stal Karl Francelj, Miklavov iz Jurjevice. Skoraj neviden nasmešek mu je trenil prek obraza. Premeril me je z očmi od nog do glave in ni pokazal, da sva stara znanca. Hip nato je nasmešek izginil, samo iz oči je še sijala porogljivost. Postal je uraden.

»Glej me v oči in odgovarjaj! Kako se pišeš?« »France Kozina.« »Od kod si doma?« »Iz Sušja pri Ribnici.« »Koliko časa si že bil pri domobrancih?« »Osemnajst mesecev.« »Obrni se v brezno in počepni!«

Pred menoj je zijala praznina. Ob svojem levem komolcu od spodaj sem opazoval pištolo. Premaknila se je. Planil sem v brezno, hkrati me je oglušil pok in izpuh mi je vrgel lase na čelo.

V brezno je prvi za menoj padel Miha Benčina iz Vinic nad Sušjem

Pri padcu sem zadel na okleščeni vrh drevesa, ki je od strani na dnu štrlelo v zrak. Zagrabil sem zanj, toda sila skoka me je zavrtela okoli njega. Blizu dna je deblo stalo preblizu stene, zato sem si pri pristanku močno odrgnil stegno. Takoj sem iz teme zaslišal glas, naj se odstranim proč od kupa trupel, da me ne podrejo naslednje žrtve ali zadenejo bombe, ki jih občasno mečejo noter.

V brezno je prvi za menoj padel Miha Benčina, Mojškern iz Vinic nad Sušjem, s katerim sem bil malo prej zvezan. Priletel je s krvavo glavo navzdol, podrsal se je po tresočem se kupu pobitih, dokler ni z glavo udaril ob steno. Nekaj je zaškrtalo ...

Že prvo noč smo skušali splezati po bukovem deblu

Šele v breznu sem izvedel, da je izpraševanje na robu imelo svoj namen. Ob odgovorih so žrtve razkrile svoje zlate zobe, če so jih imele. Take je likvidator izročil najbližjemu sodelavcu, da je zlate zobe z gorjačo izbil iz ust, navadno s kosom čeljusti vred. Zobje so končali v zabojčku, trupla pa so z razbitimi čeljustmi zmetali v brezno.

V breznu sem se držal skupaj s Karlom Turkom iz Retja pri Loškem Potoku, Jankom Svetetom iz Preserja, včasih pa je bil z nami tudi Janez Jančar iz Male Stare vasi pri Grosupljem.

Že prvo noč smo skušali splezati po bukovem deblu, vendar smo bili neuspešni. Meni je sicer uspelo nekajkrat splezati na vrh debla, kjer sem ga nato z vso močjo majal, da bi ga približal steni. Onim spodaj sem klical, naj ob deblo nalagajo trupla in skale. Ko sem se spustil nazaj, sem videl, da je bilo delo neuspešno. Spet smo se podali nižje v stranski rov na severozahodni strani brezna in polegli.

Iz še živeče skupine so hitro umirali

Ponoči ni bilo streljanja, le občasno so kakšno truplo vrgli v jamo. V breznu je bilo hladno, zato smo pobrali oblačila od tistih, ki se jim ni bilo treba sleči, preden so bili ustreljeni. Slačenje mrtvih je bilo težavno, saj so telesa že otrdela. Tako sem dobil srajco, hlače in suknjič. V hlačnem žepu sem našel celo škatlico saharina. V breznu najdeno vojaško čutarico smo skoraj napolnili z našim urinom in ga nato posladkali s saharinom.

Iz še živeče skupine so hitro umirali. S skupnimi močmi smo nato truplo odstranili, na njihovo mesto pa polegli ostali in se med seboj greli.

Vide­li smo, da je zadnji čas, da se izkopljemo iz brezna

Ko se je naslednji dan začelo daniti, se je nekdo domislil, da je morda iz tistega prostora skrivni rov oziroma zasilni izhod. Začeli smo puliti naga telesa, ki so bila zagozdena in kakor korenine močne bukve prepletena med seboj. Sklepi so jim pokali. In ko je že nastajala praznina, so se vanjo vsula spolzka naga trupla. Kmalu nato smo zaslišali brnenje tovornjakov in kričanje partizanov. Začeli so streljati. V jamo so padale nove žrtve. Ko so končali, je nastala močna tišina. Predstavljal sem si, da bodo v brezno zlili bencin in nato vse skupaj zažgali. Ko sem opazoval iz zaklona, me je nenadoma vrgla nazaj močna eksplozija, kmalu nato pa še druga. Tedaj sem ugotovil, kako se je v breznu znašlo tisto bukovo deblo.

Težko kamenje in skalovje, ki se je vsulo v jamo, je odrinilo trupla, da so nas skoraj zasula v stranskem rovu. Po miniranju ni bilo več streljanja. Videli smo, da je zadnji čas, da se izkopljemo iz brezna. Znova smo poskusili splezati po bukovem deblu. Prvi je poskusil Karel Turk. Ko je priplezal skoraj do vrha debla, mu je začelo drseti nazaj. Dal sem mu znamenje, naj se močno oprime debla, ker bom prišel za njim in mu s potiskanjem pomagal naprej. Res nama je uspelo, da je končno le zagrabil za rogovile na vrhu debelca. Rekel sem mu, naj stopi na moja ramena.

Najprej sta splezala iz brezna Turk in Svete

Z vsemi močmi sem majal deblo in ko se mi je zdelo, da je dovolj blizu stene brezna, sem Karlu ukazal, naj skoči na steno. Skočil je in uspelo mu je priplezati po skalah iz brezna oziroma množičnega groba. Takoj sem mu rekel, naj pogleda okrog, ali je kje kakšna žica, s katero smo bili prej zvezani. Hitro je prišel nazaj in rekel, da ni tam okoli nič takšnega, kar bi nam pomagalo pri reševanju. Spustil sem se nazaj in spodaj stoječim povedal, da je Karel srečno prišel iz brezna. Nato se je lotil plezanja Janez Jančar, vendar je bolj nazadoval kakor napredoval. Obstal je ob deblu in rekel, da je zaman naš trud in da bo tukaj naš konec in grob. Nato se je v plezanje zakadil mladi Janko Svete in že je bilo videti, da mu bo uspelo, ko se je sredi debla ustavil in zmajal z glavo. Dal sem mu znak, naj se oklene debla, da bom prišel za njim in mu pomagal. Res sem ga brez posebne težave porival do vrha debla. Tudi on mi je stopil na ramena in uspelo nama je isto kakor prej s Turkom. Janko se je z vsemi silami zaril v stransko steno brezna in še zadnji hip ušel kamnitemu plazu, ki se je utrgal pod njim. Teža kamenja se je vsula na spodaj čakajoče. Spustil sem se navzdol, kjer je bil kup kamenja in vse v prahu. Tisti, ki jih je kamenje zadelo, so stokali, drugi pa so kašljali in kihali.

Spominska slovesnost ob grobišču Pod Krenom v Kočevskem rogu, spominski venec rešencev iz brezna, Franceta Dejaka, Franceta Kozina in Milana Zajca, 5. julija 1992. Foto: Ivo Žajdela

Na robu brezna sem obležal utrujen do nezavesti

Mislil sem si, da ne smem izgubljati dragocenega časa, če se hočem rešiti iz globokega množičnega groba. Kakor ob težkem delu doma na kmetiji sem zavihal rokave in pljunil v roke. Z vsemi močmi, kolikor sem jih še imel, sem se pognal po deblu in dosegel rogovilo na vrhu debla. Po kratkem čakanju sta se na robu pojavila Turk in Svete in mi pomolila smrekovo vejo. Zagrabil sem zanjo in potegnila sta me na rob brezna in ven. Tam sem obležal utrujen do nezavesti. Budila sta me in klicala, vendar nisem prišel k sebi. Šele ko sta me začela vleči od brezna, sem se ovedel. V naglici smo pogledali območje okrog brezna in ugotovili, da ni v bližini nobene straže. Pogledal sem na visoko steno ob breznu, ali morda z nje še vedno visi žrdna vrv, ki sem jo bil opazil ob skoku v brezno. Vendar je ni bilo več. Z njo bi gotovo še koga rešili iz brezna.

Takoj ko se je začelo daniti, smo zaslišali brnenje tovornjakov

Podali smo se proč od brezna na majhno vzpetino, poraslo z lepimi smrekami. Takoj smo ugotovili, da bosonogi ne bomo mogli hoditi po zaraščenem in skalovitem gozdu. Slekli smo si srajce in perilo in si jih ovili in povezali okrog nog. Počakali smo le toliko, da se je pokazala svetloba jutranjega vzhoda, po kateri smo se lahko orientirali in določili smer naše poti. Takoj ko se je začelo daniti, smo zaslišali brnenje tovornjakov, ki so se verjetno bližali breznu z novimi tovori zvezanih domobrancev.

Nadaljevanje v: Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, domobranci, France Kozina [9]

1/3