Nadaljevanje iz: Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, domobranci, France Kozina [8]

France Kozina: Ker moja sorešenca nista bila vešča orientacije, sem smer pohoda določil jaz. Vsako pot smo prešli posamič in vsakega naselja smo se na daleč izognili. Z vodo, ki smo jo našli v kolovoznih kolesnicah, smo si za silo namočili popolnoma osušena usta.

Ko je bila žeja prehuda, smo se približali zapuščeni požgani stavbi, v kateri so pred izselitvijo nekaj let prej živeli Kočevarji. Staro posodo, ki smo jo tam našli, smo navezali na žico in tako potegnili vodo iz vodnjaka. Ob gozdnem robu smo našli kakšno gozdno jagodo, tako da smo vsaj malo ublažili lakoto.

Ker so me v velikih rojih obletavale muhe, je hitro ugotovil, od kod prihajam

Blizu Starega Loga smo opazili starejšega moža, ko je okopaval ali osipaval krompir. Karla in Janka sem pustil za grmovjem v nekakšnem plitvem jarku, sam pa sem se napotil proti možu. Že od daleč sem se mu zdel sumljiv, zato me je začudeno gledal. Prosil sem ga za vodo, vžigalice in krompir. Ker so me v velikih rojih obletavale muhe, je hitro ugotovil, od kod prihajam. Poskušal sem mu nekaj povedati, vendar me ni poslušal ali razumel. Pustil je motiko na njivi, odšel v bližnjo hišo in prinesel naprošene stvari. Rekel sem mu, naj vse odloži na travo poleg njive; to je tudi storil. Ko sem vse pobral, sem se napotil nazaj, kjer sta me čakala skrita za grmovjem Janko in Karel. Z Jankom sva iz steklenice naredila nekaj požirkov vode, Karel pa jo je skoraj izpraznil, tako da sem mu jo moral s silo potegniti od ust.

Ker sem vedel za približno smer naše poti, nisem pričakoval, da bomo zašli tako globoko na struško stran Male gore. Zašli smo v globoko dolino, iz katere nikakor nismo našli izhoda. Odločili smo se, da bomo v njej prenočili. Nagrabili smo si suhe gozdne trave in listja ter se ulegli tesno drug k drugemu in trdno zaspali. Šele jutranje sonce nas je zbudilo.

Bili smo zabuhli v obraze in tudi noge so bile močno otekle

Ko smo hoteli vstati, nam krči v nogah tega niso dopustili. Bili smo zabuhli v obraze in tudi noge so bile močno otekle. Zažgal sem tisto travo in listje, da smo se malo ogreli. Za bližnjimi skalami smo našli nekaj polžev in jih spekli kar v hiškah. Zelo počasi smo krenili naprej proti severozahodu. Ko smo prišli v bližino vasi Polom, smo jo obšli v velikem loku. Znašli smo se v vasici Kukovo in se ustavili v hiši, kjer sem prepoznal človeka, ki sem mu bil kot domobranec v Grosupljem naredil uslugo, da se je v Ljubljano v bolnišnico odpeljal z našim oklopnim vlakom. Tam so mu morali zaradi zastrupitve odrezati nogo. Vendar me zdaj ni prepoznal in niti jaz mu nisem povedal, kdo sem. (Rodil se je v sosednji vasi Breže, pisal se je Trdan, po domače se je pri njih reklo pri Šimanovih.) Postregli so nam s kislim mlekom in koruznim kruhom. Ponudili so nam tudi prenočišče, vendar smo to odločno zavrnili.

Ni spraševal, od kod in kam, rekel je le: »Ubogi reveži!«

Prenočili smo nedaleč od vasi na pobočju Male gore. Proti jutru nismo več čakali sončnega vzhoda. Z velikim trudom smo rinili po strmini na vrh Male gore, kjer je kraljevala majhna cerkev, posvečena sv. Ani. Od tam je bil razgled po vsej ribniški dolini. Hodili smo po ozemlju, poraščenem z grmovjem, in se ustavili pri Seljanovih pod Sveto Ano. Karla in Janka sem pustil dobro skrita v gošči in se podal do hiše. Z gospodarjem sem se dobro poznal, saj sva bila skupaj v internaciji na Rabu. Vedel sem, da me ne bi izdal. Ko sva se srečala, sem takoj videl, da me je prepoznal. Vprašal sem ga, ali ima kaj za pod zob in da potrebujem hrane za tri ljudi. Takoj je vedel, od kod prihajam, saj so me spremljale muhe in obdajale strašno smrdeče cunje, v katerih sem bil. Skuhal je veliko posodo krompirja, dobro zabelil in hrano prinesel na dogovorjeno mesto. Ni spraševal, od kod in kam, rekel je le: »Ubogi reveži!«

Nič ni spraševala, samo rekla je, da me je pričakovala, in me je objela

Od tam bi prišel domov z zavezanimi očmi. Počakali smo, da se je stemnilo. Znašli smo se blizu požiralnika Tentere, previdno prešli železniško progo in blizu gostilne Rokne prečkali cesto Ljubljana–Kočevje. Bila je jasna noč s polno luno. Majhni oblački so luno včasih zakrili; to smo izrabili in nemoteno prišli na naš vrt v Sušjah.

Karla in Janka sem skril v kozolcu pri skednju, sam pa v kritju sadnega drevja prišel do gnojišča, kjer je rasel košat divji kostanj. Opazoval sem oblak, da bo zakril luno, nato pa hitro skočil čez dvorišče do hišnih vrat. Stal sem kot okamnel in potrkal na vrata. V hiši je še vedno gorela luč. Zaslišal sem počasne korake, ki so se približali vratom. Še enkrat sem nalahno potrkal. Sestra Albina je vprašala, kdo je. Potihem sem odgovoril, da France, in vrata so se odprla. Z menoj je v vežo puhnil smrad po razpadajoči gnilobi in sestra se je v strahu umaknila v kuhinjo. Rekel sem ji, naj se ne boji, saj sem živ in nisem noben strah. Ko sem jo povprašal po mami, sem jo zagledal stati med vrati vežne kamre. Nič ni spraševala, samo rekla je, da me je pričakovala, in me je objela.

Slišal sem bitje njenega srca in čutil njene solze, ko so mi kapljale po licu. Nikoli v življenju nisem tako močno začutil njene skrbi in ljubezni, saj je morala to vedno deliti na enajst svojih otrok.

Polni ran iz Kočevskega roga

Mami in sestri sem zaupal, da imam v kozolcu pri skednju še dva sotrpina. Sestra Albina se je napotila tja, vendar sem jo ustavil in ji dejal, da bo bolje, če grem tja tudi jaz. Mama je medtem že pristavila na štedilnik mleko in od hlebca odrezala tri kose črnega kruha.

Po kratki predstavitvi smo posedli za mizo v kuhinji. Po pojedini smo si pri stopnicah na podstrešje slekli smrdljiva oblačila, se v škafu vode umili, nato pa se podali na podstrešje k počitku. Blazine s koruznim ličkanjem so bile pravo ugodje po tistem, kar smo prestali zadnji mesec.

Zjutraj smo se zbudili in se začudeno ogledovali. Tudi naši ženski sta šele zdaj, pri belem dnevu, videli, kakšni reveži smo. Karel je bil zelo obtolčen po glavi in sem mu je kar vrtelo.

Tudi midva z Jankom nisva bila dosti boljša. Na mojem levem zapestju je bila globoka zareza, ki mi jo je naredila žica, s katero sem bil zvezan. Na sredini čela je zevala rana, kot da bi me kdo udaril s krampom. Desno stegno je bilo že vse ognojeno, prav tako desna peta, ki mi jo je prerezala zlomljena kost umorjenega domobranca, ko sem priletel v brezno.

Vrnili so se brez njega in nikoli več ga ni nihče videl

Mama in sestra sta za Karla in Janka poiskala oblačila, da bi jih imela za svojo pot do doma. Oprali sta tudi obleke, v katerih smo prišli iz Kočevskega roga, in jih posušili na podstrešju.

Naredili smo načrt za pot mojih sotrpinov. Karlova pot do Loškega Potoka ne bi smela biti problem, saj mora le čez Veliko goro. Med domačimi knjigami sem našel nekaj specialk in podobnega, iz česar sem potem Janku izrisal pot do Rakitne in naprej do Preserja.

Po nekaj dnevih smo se poslovili. Oba sta prišla srečno do doma. Vendar so Karla Turka terenci po nesrečnem dejanju njegovega očeta, ki je šel priglasit sina, kmalu dobili v roke in ga odgnali neznano kam. Vrnili so se brez njega in nikoli več ga ni nihče videl.

Janko se je leta 1952 šel kopat v bližnje jezero in tam utonil

Janko Svete se je nato skrival leto in pol, potem pa jim je tudi on prišel v roke. Odpeljali so ga v Ljubljano in na zaslišanju jim je rekel, da je v Grosupljem skočil s transportnega vlaka. Po nekaj tednih so ga izpustili iz zapora. Ko je bil prost, je večkrat opazil, da ga skrivoma opazujejo. Prijavil se je za udarniško delo na progi Brčko–Banovići, po odsluženju predpisanega roka je leta 1947 prišel k nam v Sušje. Zelo se mi je zahvalil za mojo pomoč pri rešitvi iz brezna, nato pa sva se za vedno poslovila. Janko se je leta 1952 šel kopat v bližnje jezero in tam utonil. O tem mi je potem pisala njegova mati in mi za spomin nanj priložila njegovo sliko, ki jo bom do konca življenja hranil.

Spominska slovesnost ob grobišču Pod Krenom v Kočevskem rogu, spominski venec Vinka Levstika, 5. julija 1992. Foto: Ivo Žajdela

S posredovanjem zaupnih ljudi sem se dobil s Francetom Dejakom

Ko sta moja sorešenca iz brezna Janko Svete in Karel Turk odšla, me je najbolj skrbelo, ali bosta prišla srečno domov. Prepričan sem bil, da ne bi mogla držati zaobljube o našem skrivanju, če bi prišla v roke komunistom. Do nas so namreč prihajale govorice, da so komunisti tu in tam našli skrivače, jih odgnali v gozdove in se vračali brez njih. Zvedeli smo celo, da so komunisti v Loškem Potoku našli skrivača, ki se mu je bilo uspelo rešiti iz roškega brezna. Ko je prišel domov, mu je njegov oče rekel, naj se gre priglasit, ker bo kazen hujša, če ga oni najdejo. Pomislil sem, da je to Karel Turk, tisti fant, ki se je iz brezna rešil z menoj. Rešenec se nikakor ni mogel sprijazniti z očetovim nasvetom, zato mu je dejal: »Ata, če bodo zvedeli zame, ki sem ušel iz brezna, me ne bodo pustili pri življenju!« Ko je oče videl, da sin misli resno, se je sam napotil na milico in povedal, da se eden njegovih sinov skriva doma. Morda si je predstavljal, da bo tako rešil vsaj enega izmed njiju. Prišli so in Karla odgnali na svojo postajo. Med potjo jim je hotel uiti, vendar so ga z lahkoto ujeli in odgnali v Babno Polje. Tam so ga imeli nekaj časa zaprtega in ga zasliševali. Ko ga nekega dne niso več prignali nazaj med druge zapornike, jim je stražar povedal, da so ga odpeljali tja, od koder je prišel. Še pred tem je Turk neki znani ženski v zaporu povedal, da sta se skupaj z njim iz brezna rešila še dva, vendar njunih imen ni izdal, povedal je le to, da je eden izmed njiju doma iz Sušja. Ženska je to vas poznala, saj je v mladosti tam služila. Ko so jo izpustili, je prišla v Sušnje in zaupnim ljudem povedala, da se je iz roškega brezna rešil nekdo iz te vasi.

Jankovo mamo je pri tem zelo zaskrbelo, kaj bomo storili, saj se je čedalje bolj govorilo, da so nekateri ušli ali se celo rešili iz množičnih grobov in se zdaj skrivajo po domovih ali gozdovih. Svetetova je povedala, da bo pri njih skrivnost težko zadržati, saj je družina velika, otroci pa še majhni. Posebno se je bala hčerke, ki je bila v mladostniških letih in nikakor ni mogla molčati.

Od treh sva ostala dva; in Janko v nevarnosti, da ga izsledijo. Tako sem se prvič in zadnjič srečal z materjo Janka Sveteta, svojega sorešenca iz brezna.

S posredovanjem zaupnih ljudi in duhovnika Ludvika Zajca sem se dobil s Francetom Dejakom. Njega so v Kočevje pripeljali z istim transportom kakor mene.

Skrivači: France Kozina ter brata France in Lojze Dejak

Mene so s Koroške vrnili dva dni pozneje kakor Franceta Dejaka, srečala sva se v Kranju, nato pa je bila najina pot skupna prek šentviškega taborišča do zadnje postaje v Kočevskem rogu. Po skoku v brezno sem se zadrževal v njegovem severozahodnem delu. Dejak je bil verjetno na drugi strani trupel, zato se v breznu nisva videla. Dejak je po bukvi splezal iz brezna še isto noč, mi trije pa smo ostali v breznu še ves naslednji dan ter se rešili ven šele naslednjo noč zgodaj zjutraj. Z Dejakom sva se o tem veliko pogovarjala in vse se je ujemalo.

Tudi o njem sem mislil, da je končal na tisti zadnji poti v Rogu. Sprva sva si poslala nekaj sporočil, ki so jih prenašali zaupni ljudje. V teh pismih sva si marsikaj povedala. Vendar se nisva dobila vse do jeseni 1945, dokler se ni našla zveza za pot proti Italiji. Tako sva nekega dne dobila obvestilo, da se morava podati v vas Praproče pod Svetim Gregorjem (blizu Sodražice), kamor so prihajali kurirji (med njimi tudi Vinko Levstik). Neki jesenski večer sva se tako prvič srečala na vrtovih vasi Slatnik, za Šuštarjevim skednjem. Bila sva vsak s svojim nahrbtnikom, hrano in perilom, vendar brez orožja. J. Petek (po domače Šuštarjeva) naju je vodila v vas, kamor so prišli kurirji, kakor so naju prav iz te vasi obvestili domačini. Šlo je za dobre in zanesljive ljudi, saj so sami imeli v družini domobranca, ki je bil takrat na Koroškem.

Dogovorjena zveza, ki bi nas prepeljala čez mejo, ni prišla. Še pred tem se nama je pridružil Dejakov brat Lojze, ki je prav tako hotel čez mejo. Ljudje so nam obljubili, da nas bodo obvestili takoj, ko se bo naslednjič pojavil vodnik za prehod meje. Poslovili smo se in vrnili v skrivališče, v katerem smo bili poslej skupaj. Bili smo oboroženi, da bi se branili, če bi nas našla milica. Ljudje, ki so vedeli za nas, so nam bili kot nekakšna predstraža, saj bi nas v primeru nevarnosti takoj obvestili.

/.../

Rešitelji bi morali imeti s seboj polovico slike, na kateri je bila Dejakova sestra Angelca

Ko je prišlo leto 1948, sem vedel, da moramo še enkrat poskusiti prehod čez mejo. Vendar je rešitev prišla iznenada. V začetku maja so se nenapovedano prikazali ljudje, ki so bili poslani s Koroškega z namenom, da nas popeljejo čez mejo. Ustavili so se pri sosedovih (Novakovih), kjer so vprašali, kje so Dolinarjevi. Soseda jih je pripeljala k nam, mi pa smo zaradi presenečenja najprej vanje naperili puške.

Odložili so orožje in nam začeli pripovedovati o ljudeh v taborišču. Prišlo je namreč do zapleta, saj bi morali imeti s seboj polovico slike, na kateri je bila Dejakova sestra Angelca, ki je bila v taborišču, vendar so jo izgubili. Drugo polovico slike je po pošti poslala materi. Eden od trojice rešiteljev je bil Janez Ferkulj (doma nekje iz Suhe krajine, verjetno iz Hinj). Z njegovim bratom Stanetom sem bil skupaj pri domobrancih v Grosupljem. Po vrnitvi iz Vetrinja so ga kot mladoletnega spustili. Rešitelji so ga nameravali prepeljati čez mejo, vendar ga je režim prej poklical na odsluženje vojaškega roka, zato je skupina prišla samo po nas.

Zavedali so se pomena akcije, saj so vedeli, da imajo pred seboj priče iz Kočevskega roga

Zelo smo se jih razveselili, saj so tvegali življenje, da bi nas rešili. Tudi oni so se zavedali pomena akcije, saj so vedeli, da imajo pred seboj priče iz samega Kočevskega roga. Dan smo z njimi prebili v Dolenjih Lazih, naslednji dan zvečer pa smo krenili proti Ljubljani. Šli smo peš po cesti. Zgodaj zjutraj smo bili na Rakovniku, od koder smo po železnici prišli do gostilne Češnovar, nato po mostu čez Gruberjev kanal, mimo gostilne Rostohar in proti glavni železniški postaji. Tam smo stopili na tramvaj in se odpeljali v Šiško.

V Šiški smo se razdelili v dve skupini, da bi bili manj opazni. Skupaj s še dvema smo opazovali cesto in železniško postajo, kamor se je napotila druga skupina, da kupi karte za vlak. V gostilni je bil en sam gost, neki ruski oficir; gostil se je z dobro hrano. Razporedili smo se tako, da smo skoz okno videli ostale in pazili na svojega kolega, ki je šel kupit šest voznih kart. Spomnim se slike, ki je visela v gostilni. Na njej je bil gospodar, ki je nosil velik križ, na križu pa je sedela žena in udarjala po njem. Ko so nam dali znak, da so karte kupljene, smo drug za drugim odhajali na stranišče, od tam pa proti postaji.

Ko se je zmračilo, je pripeljal vlak. V vagonu sta dva ostala blizu zasilnih zavor, vsak na eni strani vagona, drugi pa smo posedli na prazne sedeže. V enem delu vagona se je peljala skupina oficirjev in vojakov. Na poti proti Gorenjski se je vlak pogosto ustavljal, tako da se je napolnil.

France Kozina in Milan Zajec, rešenca iz Kočevskega roga, po vojni v begunskem taborišču.

Podali smo si roke in zavriskali, saj smo bili prvič po treh letih spet svobodni

Ko smo prispeli v Kranjsko Goro, je bila že noč. Izstopili smo z mnogimi drugimi. Eden za drugim smo se podali po poti proti Savi in se ustavili v poraščenem obrežju. Naši vodniki so sklenili, da mora iti eden pogledat na most, ki pelje čez Savo, ali je prost. Odšel je Ivan Papež. Nenadoma smo zaslišali streljanje in eksplozijo granate. Takoj smo pomislili, da je Papež naletel na zasedo. Nekaj časa smo počakali, če se bo Papež vrnil, nato pa smo se odločili, da bomo Savo prebredli. Sezuli smo se in si čevlje navezali okrog vratu. Kot dober plavalec sem se spustil v deročo vodo, drugi pa za mano. Na drugi stran smo se pomikali tako, da smo se držali za roke.

Ko smo krenili po strmini na Karavanke, se je le včasih izza oblakov pokazala luna. Čevlje smo nosili za vratom vse do bližine meje. Blizu meje smo opazili krvave sledi. Na grebenu nas je vodnik Marko Malovrh ustavil in nam ukazal, da se uležemo na trebuh. Opazoval je območje proti karavli in ko je videl, da je varno, smo se kakor gamsi pognali čez mejo. Strmina na drugi strani nam je ustrezala. Bila je še zasnežena, zato smo se po njej spuščali kar po zadnji plati. Ustavili smo se šele na položnejšem terenu, na senožetih. Podali smo si roke in zavriskali, saj smo bili prvič po treh letih spet svobodni.

Nadaljevanje v: Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, domobranci, France Dejak [10]

1/3