Nadaljevanje iz: Kočevski rog, domobranci, Macesnova gorica, morišče, grobišče, domobranci, France Kozina [9]

Tako kot od ostalih dveh rešencev iz komunističnega brezna smrti v Kočevskem rogu, Franceta Kozine in Milana Zajca, so tudi od tretjega, Franceta Dejaka, pričevanja po letu 1945 objavili večkrat.

Pričevanje Franceta Dejaka o rešitvi iz množičnega groba v Kočevskem rogu in o dolgem skrivanju, ki je sledilo, sem pod naslovom France Dejak: Rešenec iz roškega brezna objavil v dnevniku Slovenec od 9. avgusta 1993 naprej. To pričevanje je bilo daleč najbolj izčrpno, saj je Dejak v zadnjem delu opisal tudi svoje življenje po rešitvi z morišča. Leta 1998 je duhovnik Ciril Turk zbral pričevanja vseh treh in jih pod naslovom Ušli so smrti objavil v knjigi pri Mohorjevi založbi v Celovcu. Dejakovo pričevanje objavljam v nadaljevanju.

Ivo Žajdela, France Dejak: Rešenec iz roškega brezna, Slovenec, 9. 8. 1993Oče nam je umrl leta 1932 in odtlej nam ga je nadomestovala mama

France Dejak: Rojen sem bil 20. septembra 1925 v Dolenjih Lazih pri Ribnici. Sem sin Angele (r. Prijatelj) in Naceta. V družini so bili še brat Nace (1922), Angela (1924), Lojze (1927) in Anton (1930).

Oče nam je umrl leta 1932 in odtlej nam ga je nadomestovala mama, kar zanjo ni bilo lahko. Imeli smo podeželsko gostilno, ki je bila še iz časov mojega starega očeta, leta 1937 pa je mama odprla tudi majhno trgovino z mešanim blagom.

Aprila 1941 je nastopila italijanska okupacija in avgusta naslednjega leta je bil brat Nace odpeljan v internacijo na otok Rab, od koder se je po štirih mesecih hkrati z nekaterimi vaščani vrnil domov, vendar zelo slabega zdravja.

Bil je med mnogimi, ki so ga nasilno »mobilizirali« partizani

8. septembra 1943, ob italijanski kapitulaciji, so partizani mobilizirali brata Naceta in mene. Nace je bil zajet konec oktobra nekje na Krimu in poslan v Ljubljano, kjer je vstopil v domobransko vojsko. Jaz pa sem bil v Tomšičevi brigadi in sem šel s partizani od Ribnice prek Dobrega polja in Begunj pri Cerknici ter mimo gradu Mašun proti Ilirski Bistrici.

Proti koncu oktobra, ko se je začela nemška ofenziva, smo šli nazaj proti Notranjski, proti Blokam, od koder sem neko noč med pohodom pobegnil s še dvema partizanoma in se prek Loškega Potoka in Travne gore prebil domov. Vsi trije smo bili ušivi, lačni in imeli smo grižo.

Nato sem se skrival doma pred Nemci in partizani, torej pred vsakomur. Hotel sem ostati doma, kar pa ni bilo mogoče. Okoli 6. januarja 1944 so ponoči prišli partizani. Bili so dobro obveščeni, kdo je doma v naši vasi. Nabrali so okoli 30 skrivačev ter nas odgnali v vas Kot nad Ribnico, nas na hitro zaslišali, zakaj smo pobegnili itd. Seveda sem se izgovarjal, da je bila naša enota razbita, da sem bil bolan, lačen, raztrgan in se tako napotil proti domu ... Rekli so mi, da me bodo zdaj poslali tako daleč, da ne bom več znal domov.

Še drugič so ga partizani nasilno »mobilizirali«

Naslednjo noč so nas, okoli 30 mobilizirancev, z dvema stražarjema oziroma vodičema poslali prek Male gore in Suhe krajine na Dolenjsko v vas Brezova Reber, v Štajersko brigado. Tako sem spet postal partizan. Premikali smo se vsakih nekaj dni iz kraja v kraj, bili smo okrog Mirne Peči, Grosuplja, Dobrega polja. Konec aprila smo bili v okolici Dobrniča in tam nas je zadela nemška ofenziva. Naša brigada se je razbila in razkropila. Jaz sem se držal v skupini okoli 15 partizanov. Krenili smo prek Krke v vas Laze. V skupini je bil tudi moj komandir. Nagovoril sem ga, rekoč, da nimam daleč do doma in da bi šel rad tja, da dobim nekaj obleke, hrane itd. Odsvetoval mi je, češ da bi bilo preveč nevarno. Dejal sem, da mi je pokrajina dobro poznana in da je samo nekaj ur hoda do doma, vrnil pa bi se že naslednji dan. Potem je privolil in dejal, da gre še sam z menoj. Hodila sva že nekaj ur, pa še nisva bila v Strugah. Hotel je vedeti, kako daleč je še, in povedal sem mu, da samo še prek Male gore in bova nad Ribnico.

Domov po obleko in hrano

Ko sva prišla do dveh hiš, ki stojita na hribu nad Ribnico pri Selanu, na samotnem odmaknjenem kraju, sem se pri prvi hiši pozanimal, kakšne so razmere, a nisem dobil zadovoljivega odgovora. Povprašal sem še pri drugi in tam mi je domače dekle povedalo, da je nevarno in da lahko vsak čas pride patrola iz Ribnice. Prosil sem jo, naj bi šla k nam domov in povedala mojim domačim, kje sem, da mi prinesejo nekaj obleke, perila in nogavic, pa tudi kakšno hrano. Rekla mi je, naj ne čakava pri hiši, temveč greva malo nižje in čakava ob poti, ki pelje v našo vas. Čez kako uro je prišla najprej moja sestra, a ni nič prinesla. Povedala pa je, da gre za njo mama ter da veliko in težko nese, zato naj ji grem pomagat. Po nekaj sto metrih sem srečal mamo. Povedala mi je, da so že vsi doma od partizanov in da naj se vrnem tudi jaz. Dejal sem ji, da tokrat ne morem, ker je z menoj star partizan, moj komandir, obljubil pa sem ji, da se vrnem ob prvi priložnosti.

Končno rešen partizanov

Sestra je medtem govorila s komandirjem nekaj sto metrov višje. Nenadoma zaslišita, da prihaja od hiš skupina ljudi. Komandir jo vpraša, kdo gre, in sestra je šla pogledat, pa kmalu pritekla nazaj, rekoč: Beži, Nemci so! Komandir se je res spustil v beg, sestra pa je pritekla k meni in mi rekla, da je komandir zbežal pred Nemci in da naj grem domov. Skril sem puško v grmovje in tudi midva sva začela bežati. V gozdu nad domačo vasjo pa mi je sestra povedala, da niso bili Nemci, temveč partizani, in da je komandirju nalašč govorila o Nemcih, da bi tako meni omogočila pobeg.

Sestra in mama sta nato odšli domov, jaz pa sem počakal, da se je znočilo in šele takrat sem se na skrivaj vrnil domov. Čez kako uro sem odšel na dom svojih starih staršev, da bi tako moj pobeg ostal prikrit.

Ostal sem tam kak teden dni, ko pa je prišla vojaška kolona iz Ljubljane, sem se ji pridružil in tako srečno prispel v Ljubljano.

Začetek umika pred nasiljem partizanov

Imel sem naslov našega daljnega sorodnika, ki je bil že kakih deset let pri policiji. Šel sem do njega in on je vse uredil, da sem bil sprejet v ljubljansko policijo.

Po šesttedenskem tečaju, na katerem smo obdelali vse, kar je od nas zahtevala služba, sem bil nastavljen na policijski postaji št. 2 blizu kolodvora. Tam sem bil od junija do septembra 1944, nato sem bil premeščen v Kočevje, po nekaj mesecih pa v Ribnico, kjer sem ostal do maja 1945.

4. maja 1945 okoli 10. ure dopoldne smo iz Ribnice krenili do Velikih Lašč in tam prenočili. 5. maja sva se s kolegom s kolesi napotila nazaj proti Ribnici. Že pri vasi Breg sva naletela na zadnje domobrance, ki so zapuščali Ribnico, zato sva se tudi midva vrnila v Velike Lašče. Med potjo sem se enkrat ustavil doma, vzel nekatere stvari in se poslovil od mame, ki je ostala sama doma.

France Dejak kot domobranec.

Umik proti Koroški

Okoli 3. ure popoldne je policija z nekaj civilisti odšla proti Ljubljani. Moj kolega je imel tam brata v skladišču v realni gimnaziji. Pri njem sva prespala. Bil je dobro poučen o razmerah in je dejal, da bomo morali zapustiti tudi Ljubljano za nekaj časa in oditi naprej prek Gorenjske na Koroško.

6. maja okoli 14. ure je naša skupina okoli 150 policistov s kolesi krenila prek Šentvida proti Kranju, kamor smo prispeli okoli 17. ure. Prespali smo v Stražišču pri Kranju, kjer je bila domobranska posadka.

7. maja smo krenili naprej proti Tržiču. Pot je bila počasna in težavna, ker je bila cesta že močno natrpana z nemškimi avtomobilskimi kolonami in civilnimi begunci. Okoli 11. ure zvečer smo prišli v Tržič in se nastanili v zapuščenih barakah med predilnico in tovarno čevljev Peko.

Dvakrat skozi ljubeljski predor

9. maja je iz Ljubljane in Dolenjske prihajalo čedalje več vojaštva in civilistov. Kmalu zjutraj so tudi odprli tovarno Peko, kjer se je veliko vojakov in civilistov oskrbelo s čevlji; mnogi so jih res potrebovali. Popoldne smo odšli na pot proti ljubeljskemu predoru.

Šlo je zelo počasi, ker je bila cesta natrpana z vojaštvom in civilisti. Hodili smo do 23. ure, potem pa prespali kar ob cesti. Okoli 5. ure zjutraj 10. maja smo stopili v predor; ni bil še dokončan, a je bil osvetljen z električno razsvetljavo. Na drugi strani je bila prav tako velika množica civilistov in vojakov. Ker nisem našel nobenega svojih bratov in sestre, sem se napotil nazaj skozi predor. Sam ne vem, zakaj; menda da bi našel koga svojih, kar pa je bilo v tisti množici nemogoče. Vrnil sem se na koroško stran. Predor pa zdaj ni bil več razsvetljen, ker so elektriko odklopili, zato smo si svetili z ročnimi svetilkami in avtomobilskimi lučmi. 11. maja smo počivali in spet prespali kar ob cesti.

France Dejak (Tabor, 9–10, 1985).

Do 27. maja v taborišču v Vetrinju

12. maja smo nadaljevali pot in prišli v dolino pri vasi Podgora in tam prenočili na nekem travniku. 13. maja smo dosegli most na Dravi, ki so ga stražili Angleži, ter ga prekoračili, ne da bi nas kdo oviral. Na drugem bregu smo videli cele kupe orožja in tudi nam so Angleži ukazali, naj ga odložimo. Ko smo šli naprej, smo srečevali angleške tovornjake, pa tudi tovornjake partizanov. Ne eni ne drugi pa nam niso delali težav.

Tako smo prispeli v taborišče Vetrinj, kjer je že bila zbrana ogromna množica ljudi vseh narodnosti. Odkazali so nam prostor, kjer naj bi se utaborili. To so bile njive in košenice, vse lepo urejene, zdaj pa jih je zasedla množica civilistov in vojakov. Tam sem ostal do 27. maja, do svojega odhoda.

Rečeno nam je bilo, da gremo v Palmanovo v Italiji, v resnici pa so nas odpeljali v domovino, kjer nas je čakalo trpljenje, lakota, žeja, pretepanje in nato zadnja postaja – smrt v Kočevskem rogu.

S transportom »v Palmanovo v Italiji«

27. maja 1945 je bilo lepo nedeljsko jutro. Vstali smo okoli 3. ure zjutraj in pospravili opremo. Dobili smo suho hrano za na pot, sladkor, škatlo biskvita in nekaj konzerv. Ko se je zdanilo, sem povedal bratoma in sestri, da odhajam s transportom v Palmanovo v Italiji, kakor nam je bilo rečeno.

Ob 8. uri zjutraj smo se (policija in tehnična četa) zbrali pri vhodu v taborišče. Naložili so nas na tovornjake in čez nekaj časa odpeljali prek Borovelj do železniške postaje Podrožca. Tam smo izstopili in se zbrali na ograjenem prostoru, kjer so nas preiskali in nam povedali, da moramo odložiti vse orožje, če ga še kdo ima.

France Dejak kot govornik na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu 27. junija 1993. Foto: Ivo Žajdela

Angleži so nas v Podrožci predali partizanom

Pripeljal je dolg vlak živinskih vagonov in začeli so nas nakladati, približno 60 mož v en vagon. V našem vagonu je bil tudi poročnik Hlebec. Vagon je ostal odprt. Potem je prišel nek Srb in dejal, da je govoril z nekim angleškim vojakom in ga vprašal, kam gremo. Anglež naj bi mu odgovoril, da gremo v Ljubljano. Srb je dejal, da hoče še enkrat ugotoviti, če to drži, mi pa naj bi na dani znak skočili z vlaka in se razbežali. Že čez pet minut se je zaslišalo nekaj strelov in vpitje in tekanje, potem pa je bilo spet vse tiho in mirno.

Angleška straža je priskočila k vlaku, zapirala vrata in potem vse močno zastražila. Medtem so pripeljali še eno skupino in jo naložili. Čez nekaj časa je vlak odpeljal skozi predor proti Jugoslaviji. Bilo je to med 10. in 11. uro dopoldne.

Videl sem naše angleško spremstvo stati na kolodvoru na Jesenicah

V Hrušici, na prvi postaji onkraj predora, se vlak ni ustavil, temveč šele na Jesenicah. Partizani so tu začeli odpirati vagone. Bili pa so večinoma južnjaki in spraševali so nas, kdo smo. Začeli so tudi pobirati ure in drugo. Po kratkem postanku so vagone spet zaprli in vlak je nadaljeval pot proti Kranju. Preden smo se odpeljali, sem videl naše angleško spremstvo stati na kolodvoru. Verjetno so se s prvim vlakom vrnili v Avstrijo.

Nadaljevanje v: Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, poboji, domobranci, France Dejak [11]

1/3