Nadaljevanje iz: Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, poboji, domobranci, France Dejak [10]

France Dejak: Vlak je vozil zelo počasi in se je na nekaterih postajah tudi ustavil, vendar za zelo kratek čas. Tako smo okoli 4. ure /27. maja 1945/ popoldne prispeli v Kranj. Bila je nedelja; morali smo biti napovedani, da pridemo, ker je bilo kar veliko ljudi na postaji in vso pot po Kranju do taborišča. Ljudje so nas zmerjali z vsemi mogočimi klici, kot »kurbe bele«, izdajalci, kje imate Rupnika, škofa itd. Nekateri so pljuvali na nas. Bilo je še toliko slabše, ker smo bili v prvem slovenskem transportu, poslanem s Koroške. Tam smo zadnjič videli podpolkovnika Pavleta Šturma, poveljnika ljubljanske policije (aprila je zamenjal odstavljenega Palčiča). Rekel nam je, da se zanj slabo piše, vojakom (policistom) pa se ni treba bati.

Prihajali so poznani in neznani partizani in nas pretepali

Noč smo prespali kar na prostem, vso noč pa so hodili partizani med nas in nas pretepali. Na stranišče smo hodili v skopano jamo. Vse oficirje in podoficirje so že prvo noč ločili od nas.

28. maja. Okoli 6. ure zjutraj je nekdo zavpil, naj gremo po kavo, in res so nas odgnali in dobili smo kavo, ki sicer ni bila sladka, bila pa je topla. Ker smo takrat še imeli v nahrbtnikih sladkor in biskvite, je vse skupaj kar šlo.

Kmalu nato pa so se začele preiskave in pobiranje vsega, kar smo še imeli. Najprej so pobrali denar in zlatnino, nato pa obleko in sploh vse, kar smo imeli. Poznani in neznani partizani so prihajali in nas pretepali. Bili smo jim prepuščeni in naši obiskovalci so počeli, kar so hoteli.

Enkrat popoldan smo dobili hrano; vsak je dobil okoli četrt litra brozge. Ker nismo imeli ničesar več v nahrbtnikih, smo bili odvisni samo od tega, kar so nam dali. Bilo je vsaj toplo, voda, zelje, tu in tam košček čebule; kdor je imel srečo, je dobil krompirček.

Razvrstili so nas v skupine A, B in C

29. maja. Bili smo še vedno na istem kraju. Dobili smo en obrok enake hrane na dan. Prišli so tudi prvi, meni znani partizani: Rusov iz Brega, Kovnikar iz Kota. Govorili so nam, da bomo vsi poslani v svoj domači okraj, kjer bomo sojeni, ker domačini najbolje vedo, kaj je kdo zagrešil oziroma s čim je kdo obremenjen. Kdor je kriv, bo obsojen, drugi pa bodo poslani na svoje domove.

Vse so nas razvrstili v skupine A, B in C. Prvi so bili mladoletni, drugi domobranci, ki so bili prej pri partizanih in so pobegnili k domobrancem; tretji pa vsi, ki niso bili pri partizanih, temveč le pri legistih in domobrancih.

1. junija so odgnali prvo skupino na vlak, v Šentvid, in nato v Kočevski rog

30. maja popoldne so odbrali letnike 1927 in mlajše in jih namestili v barakah, kamor smo kmalu nato prišli tudi mi. Hrana je bila ena in ista, malo vode enkrat na dan. Začela se je opažati lakota in slabost. Ko si vstal, se ti je zatemnilo pred očmi in moral si se oprijeti. Ljudje so pričeli padati zaradi nezadostne hrane, vode ali pretepanja. V barako so še vedno prihajali partizani in počenjali z nami, kar se jim je zahotelo. Marsikoga so tudi odgnali in največkrat se ni več vrnil.

31. maja. Vse kakor prejšnji dan. 1. junija so odgnali prvo skupino, to je tiste, ki so bili le pri legistih in domobrancih, na vlak v Šentvid in nato v Kočevski rog. Opravili so tudi formalno zaslišanje: osebni podatki, kje si služil kot domobranec, v katerih bojih si sodeloval in podobno. Vse to je tipkarica zapisovala. 2. junija. Isto.

V Šentvidu so z nami ravnali kakor s psi

3. junija okoli 2. ure popoldne smo morali z vso prtljago, kar smo je še imeli, pred barako. Bilo nas je okoli 500. Morali smo na kolodvor v Kranj. Naložili so nas na vlak in nas odpeljali prek Škofje Loke, kjer se nam je pridružilo še nekaj sto domobrancev, od tam pa v Šentvid, kamor smo prispeli zelo pozno, morda okoli 22. ali 23. ure. Natlačili so nas v kapelo, ki so jo med vojno Nemci uporabljali v svoje namene, tako kot ves Škofov zavod, partizani pa nato za zapore in mučilnico.

4. junija. Z nami so ravnali kakor s psi. Prihajali so partizani iz vseh krajev, tudi Ribničani, med njimi Šobar iz Nemške vasi (klical je imena), Tekavec, fotograf iz Ribnice, in še več drugih. Pretepali so nas in nam govorili, kakšen izvržek človeštva da smo, in da bomo sojeni vsak po svojih dejanjih, in to v domačem kraju. V Št. Vidu so nas hranili enkrat na dan s približno enako hrano, kot v Kranju, če ne še slabšo.

Slovenija ima dovolj pitne vode, a za nas je ni bilo

5. junija so nas spet zaslišali oziroma so po zapisniku iz Kranja preverjali, koliko nas je še tam. Popisoval je Šobar iz Nemške vasi in še nekdo iz Dolenje vasi, kot so povedali tisti, ki so ju poznali. Popoldne pa je prišel partizan Anton Šmalc (Camrov) iz naše vasi (Dolnji Lazi). Od njega sem izvedel, da je bil pred nekaj dnevi v naši vasi in da je videl tudi mojo mamo. Tam govorijo domobransko usmerjene ženske, da bodo domobranci prišli z Angleži kmalu nazaj, no, je dejal, in zdaj ste tukaj, ampak brez Angležev. Povedal je tudi, da je kuhar za 1.200 ljudi, za nas štiri iz naše vasi pa ni bilo drobtinice, čeprav je vedel in videl, kako smo lačni. Še hujša od lakote pa je bila žeja, zakaj niti vode nismo dobili v vsej tisti vročini. Ne drži izgovor, da tudi sami niso imeli hrane in je zato tudi nam niso mogli dati. Slovenija ima dovolj pitne vode, a za nas je ni bilo. Tudi to kaže, kako so se izživljali nad nami.

Če je kdo še imel kakšno vrednost, so vzeli, potem pa spet začeli mlatiti

6. junija pozno zvečer so spet začeli z nekim zasliševanjem oziroma pregledovanjem. V kapelo so nagnali pet do deset mladih partizanov. Mi pa smo se morali postaviti po kapeli v vrsto z vso svojo kramo, kar smo je še imeli, in tako čakati, da pridemo na vrsto za tisti pregled. Tisti partizani pa so hodili oholo okrog nas in si grdo privoščili marsikatero žrtev. Po nekom, bil je že starejši, so tako mlatili, da so ga zbili na tla in še na tleh so ga mlatili, da ni več mogel vstati. Odnesli so ga ven in nismo ga več videli.

Ven na hodnik so spuščali po deset ljudi hkrati. Jaz sem prišel na vrsto ob 9. uri zjutraj naslednji dan. Ko si prišel ven, je bilo tam spet kakšnih deset pregledovalcev. Moral si pokazati, kaj imaš, izprazniti vse žepe. Če je kdo še imel kakšno vrednost, so vzeli, potem pa spet začeli mlatiti. Tam je bil vsak pretepen. Največ so pretepali z opasači; ko so se utrudili, so pa poklicali druge, nas pa so imeli na hodniku, tako da smo vse to videli. V zavihku rokava mi je uspelo skriti zlat prstan.

Okoli 12. ure so prišli zadnji domobranci na tisto pretepanje, potem so nas vse zopet namestili v kapelo.

7. junija so nas pripeljali v Kočevje

7. junija. Okrog 4. ure popoldne so nas spet nagnali na železniško postajo, na vlak, ki je odpeljal proti Ljubljani oziroma do mostu čez Grubarjev prekop. Ker je bil most porušen, smo šli čez po mostu za pešce na drugo stran in na drugi vlak. Ves čas, ko smo se raztovarjali in natovarjali, so nas pretepali. Ko smo bili vsi na vlaku, smo se odpeljali prek Grosuplja in Ribnice v Kočevje, kamor smo prispeli okoli 3. ure zjutraj.

Vedel sem, da se bomo peljali prav skozi našo vas, zato sem na kos časopisnega papirja napisal: »Peljemo se proti Kočevju, smo lačni, oskrbite nas s hrano.« Podpisali smo se Jože Petek (Šuštarjev), Alojz Krajec iz Zapuž (naša sosednja vas) in jaz sam. Vse to sem spustil skozi režo iz vagona prav v trenutku, ko smo se peljali mimo neke hiše, najbližje železnici. Listek je našla ženska, ki je šla vsako jutro po takem nočnem transportu, ob železnici nalašč zato, ker je vedno dobila kakšne predmete, pa tudi kakšna obvestila. Listek je takoj odnesla moji mami in tako je ona izvedela, da sem v Sloveniji.

Tu je France Dejak pri rojstni vasi Dolenji Lazi pri Ribnici z vlaka smrti odvrgel kos časopisnega papirja s sporočilom domačim. Foto: Ivo Žajdela

Rekli so, da bo ta hrana spet skuhana in razdeljena tistim, ki pridejo za nami

8. junija. V Kočevju smo v zaprtih vagonih in zastraženi čakali, da se je naredil dan, nato so odprli vagone in nas gnali v domobransko kasarno (Marijanišče). Med potjo sem opazil bratranca Naceta Prijatelja (Pečkovega), on pa me verjetno ni videl ali pa me ni spoznal v tisti množici domobrancev.

Dali so nam jesti; menaža je bila neko sprijeno zelje, nekaj fižolov in smrekove igle. Ker žlice sploh nisem imel, sem fižole pobral z roko, drugo pa zlil v pripravljene sode, kakor nam je bilo naročeno. Rekli so, da bo ta hrana spet skuhana in razdeljena tistim, ki pridejo za nami. Kazalo je torej, da so ves čas, vseh deset dni, kar so pobijali v Kočevskem rogu, kuhali eno in isto hrano. Kako so bili iznajdljivi!

Od tam so nas okoli 6. ure zjutraj odpravili v Dom slepih. Med potjo smo srečavali zelo malo civilistov, pa še ti so se do nas vedli nekako pomilovalno. Verjetno so si mislili: vam vsem so šteti ne samo dnevi, ampak ure – in tako je tudi bilo.

Jožeta Starca iz Prigorice sem prosil da da prstan moji mami, da bo imela spomin name

V Domu slepih so nas namestili v prvo nadstropje. Ko smo bili vsi zgoraj, okoli 800 nas je bilo, so nas v skupinah po 20 spuščali v pritličje. Odvreči smo morali vse, kar je kdo imel. Zahtevali so vse, tudi če si imel šivanko ali odvečni gumb, denar ali karkoli. Pri komur bodo našli najmanjšo stvar, bo ustreljen. Peljali da nas bodo na zaslišanje. Ker pa sta dva iz prejšnjega transporta zaklala našega stražarja, so rekli, da nas bodo zvezali.

Med stražarji je bil tudi domačin Jože Starc iz Prigorice. Njemu sem oddal svoj srebni prstan, narejen iz italijanskega kovanca za pet lir. Prosil sem ga, naj ga da moji mami, da bo imela spomin name. Obljubil mi je, izpolnil obljube pa ni nikdar.

France Dejak kot govornik na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu 27. junija 1993. Foto: Ivo Žajdela

Zvezani so nas z žico in še po dva med seboj

V pritličju je bila neka dolga, ozka soba, tako da nas je šlo vseh 20 noter. Morali smo se obrniti, 10 na levo in 10 na desno, tako da smo vsi gledali v steno. Sredi sobe so bili celi kolači medeninaste žice, s katero se vežejo lonci. Zavihati smo si morali rokave bluz ali srajc čez komolce, dati roke na hrbet in tako so nas zvezali. Potem pa so zvezali še enemu desno in drugemu levo roko, tako da smo bili povezani v parih. Pri vezanju so si pomagali tudi s kleščami, tako, da je šlo delo hitreje in bolje. Moja leva roka je bila zvezana zelo trdo, tako, da je v prav kratkem času potemnela in omrtvela, ker kri ni več krožila. Desna pa je bila zvezana bolj človeško. Moj zvezani sotrpin je bil Jože Prelesnik (Pečkov) iz Goriče vasi.

Izstradani, žejni in pretepeni, nečloveško zvezani smo čakali kot klavna živina

V tem stanju so nas odgnali na prostor v pritličju, kjer smo čakali na tovornjake oziroma na odhod na morišče. Tisto čakanje je bilo zelo mučno, nekateri so bili zvezani tako trdo, da so kričali od bolečin, drugi so celo padli v omedlevico in s tem potegnili s seboj tudi svojega sozvezanca. Prosili smo vode, prosili, naj vezi razrahljajo, ker sicer naše roke ne bodo sposobne nobenega dela več. Toda ni bilo ne milosti ne vode, samo batine. Povedali so nam tudi, da rok ne bomo več potrebovali. To čakanje je trajalo okrog uro in pol, bilo pa je strašno: izstradani, žejni in pretepeni, nečloveško zvezani smo čakali kot klavna živina, kdaj bo z nami končano.

Če smo že obsojeni za pokol, zakaj toliko tako grdega, bolečega izživljanja nad nami?

Vem, da smo nekateri mislili na svoje drage in se od njih poslavljali, vsi pa smo se tudi pripravljali za onstranstvo. Nekateri tiho, vdano, drugi bolj glasno. Nekateri so obsojali, česa vsega je zmožen človek iz samega sovraštva in maščevanja. Če smo že res obsojeni za pokol, zakaj toliko tako grdega, bolečega izživljanja nad nami? Ali bi ne bilo dovolj, da bi nas enostavno postrelili?

Nadaljevanje v: Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, poboji, domobranci, France Dejak [12]

1/3