Nadaljevanje iz: Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, poboji, domobranci, France Dejak [11]

France Dejak /v Kočevju 8. junija 1945/: Okoli 8. ure zjutraj je tik do vrat pripeljal tovornjak. Morali smo se sami natovoriti, kar ni bilo lahko. Med vrata in tovornjak so postavili zaboj, prek katerega smo morali, zvezani v parih na hrbtu, zlesti na tovornjak. Na tovornjaku samem smo morali klečati s sklonjenimi glavami. V vsakem kotu je stal po en stražar s puško in palico. Dokler smo vozili po mestu, so stražarji mirovali, ko pa smo zavili v divjino Roga, so hodili po naših hrbtih in tepli, tepli, zmerjali in vpili, da je to naš zadnji juriš.

Malo pred raztovarjanjem je tovornjak na neki čistini ob poti nekajkrat zavozil v krogu, nato pa so nas spraševali, ali vemo, kje smo. Tovornjak je nato še nekaj časa vozil naprej, nato pa zavil na levo na odprt pašnik. Bilo je dovolj prostora, da so naši trije tovornjaki lahko parkirali.

Veliko fantov je že med potjo omagalo in obležalo, nekateri verjetno že mrtvi

Nato smo se morali spet sami raztovoriti. Ko sva dva zvezanca prešla iz klečečega v sedeči položaj in se začela pomikati na rob tovornjaka, je partizan s kavljem pomagal, da je šlo hitreje. Ko smo še sedeli, so nam pobrali čevlje, pri čemer je partizan vezalke kar z nožem prerezal, čevlje sezul in jih vrgel na kup. Nato sva morala zvezana skočiti s tovornjaka in prehoditi še okoli 10 metrov. Tam so nas razvezali in ukazali, da se slečemo do nagega. Med slačenjem in vso pot do jame so nas partizani, ki so stali narazen nekaj metrov drug od drugega, pretepali in pretepali. Veliko fantov je že med potjo omagalo in obležalo; nekateri verjetno tudi že mrtvi, drugi polomljeni; potem so jih kar zmetali v brezno, nekaj gotovo še živih.

Namen spraševanja pred breznom je bil ugotoviti, kdo ima kaj zlatih zob

Ko sem se slačil, so po meni mlatili. Imel sem na sebi samo še srajco in spodnje hlače in sem prvemu ušel, potem pa padal v roke drugemu in tretjemu, vse do jame. Pot je bila posuta z grobim na novo stolčenim kamenjem, služila pa je tudi kot kažipot, kam moramo. Tako sem pritekel do brezna. Tam me je partizan vprašal, od kod sem in iz katere enote, ter dejal, da ga moram gledati v oči. Kasneje sem ugotovil, da je bil namen tega ugotoviti, kdo ima kaj zlatih zob. Tistega, ki jih je imel, so potegnili na stran in mu jih izbili. Tudi v sami jami sem videl, da so vanjo padali fantje z razbitimi glavami in čeljustmi.

Ko sem likvidatorju odgovarjal, od kod sem doma, sem zaslišal glas domačina Franceta Riglerja iz Brega: »Udari hudiča ribniškega!« Kasneje pa se je tudi sam hvalil, da je mene in še veliko drugih pospravljal v Rogu.

Ko se je partizan pripravljal na strel, sem sam skočil v jamo

Ko se je partizan pripravljal na strel, sem sam skočil v jamo. Ustrelil je. Bil sem rahlo ranjen v levo stegno. Kmalu po padcu sem zaslišal glas kolega, ki mi je dejal, naj se premaknem na stran jame, če morem. Zavalil sem se na kraj in nekaj časa miroval. Zahvalil sem se Bogu, da sem še živ, toda, kaj zdaj. Ko so se mi oči privadile na temo v jami, sem opazil kolega, ki si je pripravljal nekakšno zaklonišče. Povabil me je, naj mu pomagam, da bova varna pred streli in detonacijami bomb, ki so jih občasno metali v brezno. V jamo smo padli vsi razgreti in prepoteni po vsem prestanem v zadnjih dneh, kmalu pa me je začelo zebsti, da sem šklepetal z zobmi. Slekel sem srajco nekemu mrtvecu in si jo oblekel. Malo je pomagalo, vendar ne dosti.

Bil sem živ in vsa tista grozota, ki smo jo morali doživeti, je bila za mano

Jama je bila približno 15 do 20 metrov globoka in na dnu ravno tako široka. Imela je obliko storža, torej je imela na vrhu samo okoli pet do šest metrov premera. Prav kmalu sem opazil nekaj metrov nad seboj nekakšno skalno polico. Slekel sem eno srajco, da sem sedel nanjo. Toda polica je bila premajhna in nisem mogel ne ležati ne stati na njej. Tam sem nekaj časa prečepel, se pogovarjal z Bogom in premišljeval, kaj zdaj. Bil sem živ in vsa tista grozota, ki smo jo morali doživeti, je bila za mano. Zavedal pa sem se tudi, da ni še vsega konec. Nisem pa obupal, nekdo mi je dajal moč, zato sem bil miren in Bogu vdan.

France Dejak kot govornik na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu 27. junija 1993. Foto: Ivo Žajdela

Ves dan sem gledal, kako so mrtvi in mnogi tudi še živi padali v jamo

Ves dan sem gledal, kako so mrtvi in mnogi tudi še živi padali v jamo. Klicali so: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Nekateri so glasno molili, drugi najbrž potihem. Vsi še živi pa smo se čisto gotovo pripravljali na onstranstvo. Živih nas ni bilo ravno malo; lahko rečem, da je polovica žrtev še živa padla v jamo. Nekateri so živeli le nekaj časa, drugi, manj ranjeni, pa tudi več dni. Slišal sem, kako je nekdo klical svoja dva brata, Vinka in Toneta, pa ne za dolgo, kmalu je utihnil. Vse tri sem poznal.

Bili smo živi v grobu in čakali, kaj bo z nami

Ne vem zakaj, a prišlo mi je na misel, da bodo po celodnevnem pobijanju spustili v jamo enega ali več likvidatorjev, ki bodo pobili vse, kar je še živega v breznu. Zato sem se umaknil in vztrajal ves dan na tisti polici; v vseh nas mladih je bila namreč želja za obstanek tako močna, da smo bili pripravljeni prestati še marsikaj, samo da preživimo.

Toda nikogar ni bilo v brezno, da bi nas postrelil. Bili smo živi v grobu in čakali, kaj bo z nami. V tistem delu brezna, kjer sem bil jaz, nas je bilo okoli 12 živih in še toliko pri moči, torej tako lahko ranjenih, da smo lahko še upali na rešitev. Držali smo se pregovora: Sam si pomagaj in Bog ti bo pomagal. Vsi smo premišljevali, kje in kako in če je sploh kaj možnosti, da bi se rešili.

Tam nekje, na koncu tega drevesa, smo videli rešitev

Vsi smo se strinjali, da pomeni edino rešitev bukovo deblo, ki je verjetno ob miniranju padlo v brezno in segalo verjetno do vrha. Tam nekje, na koncu tega drevesa, smo videli rešitev.

Prvi je poskusil neki Belokranjec, mlad, močan fant. Imena se na žalost ne spominjam več, čeprav mi ga je gotovo povedal. Vsi živi smo se namreč med seboj predstavili in drug drugemu naročili sporočila za domače, če bo kdo ostal živ.

Ta Belokranjec se je pognal na tisto deblo in plezal proti vrhu. Po nekaj minutah je pridrsal nazaj in povedal, da sega deblo samo do neke višine, naprej pa je sama skala: »Ne bo šlo,« je dejal, »ne bo nam uspelo.«

Pognal sem se po tistem žlebu v breznu in dosegel vrh

Jaz sem bil vselej neverni Tomaž, zato sem jim rekel, naj mi pomagajo, da poskusim tudi jaz. Res sem prišel do konca debla in tam obstal, da se malo spočijem, morda niti minuto, le toliko, da si rečem »Bog pomagaj«, pa tudi mrtve domobrance, ki so takrat že bili pri Bogu, sem prosil, naj mi pomagajo. Pognal sem se po tistem žlebu v breznu in dosegel vrh.

Spet sem nekaj sekund počival, potem pa sem zagledal na levi strani, kakih 150 metrov od brezna okoli 15 partizanov ob ognju. Previdno sem se oddaljeval v nasprotno smer, toda čez nekaj časa sem stopil na odpadlo suho vejo, ta se je s pokom prelomila.

Kočevski rog, grobišče Macesnova gorica, vrezani križ na drevesu (2017). Foto: Ivo Žajdela

Prosil sem mrtve, naj me vodijo in spremljajo na težki poti

Partizani so se obrnili v mojo smer in nekaj jih je zakričalo: »Stoj!« Ustavil sem se, obrnjen proti njim, in čakal, kaj bo. Po nekaj minutah pa so se spet obrnili k ognju. Videli verjetno niso ničesar, ker jih je svetloba ognja oslepila, jaz pa sem jih v siju ognja videl zelo razločno. Verjetno so si mislili, da je odpadla suha veja ali pa da je tam okrog hodila kakšna žival. Nato sem še previdneje nadaljeval svojo pot stran od tega grozljivega kraja.

Sklepam, da je to bilo okrog polnoči. Kmalu nato sem nekajkrat zdrsnil v drugo, manjšo vrtačo, potem pa se je zemljišče nekako uravnalo. Šele takrat sem verjel, da sem res rešen. Zahvalil sem se Bogu in Mariji za pomoč in prosil njunega varstva še za vnaprej. Prosil pa sem tudi mrtve, naj me vodijo in spremljajo na tej težki poti.

Ves sem bil izčrpan, pretepen, vrsto dni brez hrane in vode

Pot je bila res težavna, saj sem bil v tisti roški divjini oblečen samo v spodnje hlače. Imel sem dve srajci, eno sem slekel in si povil noge, saj so bile že po treh urah hoda od kamenja in trnja ranjene in obtolčene. Kje sem hodil, preden se je zdanilo, težko rečem; samo hodil sem naprej in pazil, da se ne vrnem na kraj, od koder sem pobegnil. Skušal sem se ustaviti in spočiti, toda zazdelo se mi je, da bo to zame nevarno, zato sem se že po četrturnem počitku spet spravil na noge. Bolela me je tudi rana in ves sem bil izčrpan, pretepen, vrsto dni brez hrane in vode, zato sem popolnoma oslabel. Želja po življenju pa je bila tako močna, da sem kljub vsem težavam vztrajal in hodil naprej, morda celo v krogu.

France Dejak, Nikolaj Tolstoj in France Kozina na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu leta 1995. FOTO: Ivo Žajdela

Opazil sem hrib Fridrihštajn na drugi strani Kočevja

Ko se je zdanilo, sem zaslišal nekaj strelov, in to ne prav blizu, zato sem sklepal, da sem precej oddaljen od tistega kraja. Nadaljeval sem pot in se skušal orientirati po soncu. Kljub temu sem zašel preveč v desno in prišel do neke vasi, kjer sem videl utrdbe in bunkerje, ki so jih bili zgradili Nemci, da bi ustavili fronto, če bi se Angleži izkrcali na Jadranskem morju.

Iz nekega bunkerja sta pred menoj zbežala dva civilista. Jaz sem se ustrašil njiju, onadva pa mene. V vas si nisem upal; zavil sem bolj na levo, da sem prišel spet na greben Male gore. Ko sem bil na neki vzvišeni točki, sem opazil hrib Fridrihštajn na drugi strani Kočevja, kjer so že pred vojno imeli žičnico za spravljanje hlodov v dolino. Od samega vrha pa do nižine je bila poseka, čistina. Ker mi je bilo Kočevje znano, sem zdaj dobro vedel, kje sem.

Strjena kri na moji glavi je privabljala mrčes

Žeja je bila huda, lakote pa nisem več čutil. Gladil sem rosno travo in si močil ustnice, ker so bila moja usta zaradi pomanjkanja vode kakor izžgana, kakor bi požrl vrelo vodo. Nekajkrat sem naletel na nekaj gozdnih jagod; zelo so mi teknile. Enkrat samkrat sem našel v neki kolesnici malo vode in jo pil, čeravno je bila umazana. Bilo pa je je premalo, ker v Suhi krajini ni vode in studencev. Tudi srno sem nekajkrat videl, pa se me ni nič bala, pasla se je ali stala in me gledala. Menda nisem imel več duha po človeku, katerega se divja žival boji, ampak duh mrličev.

Moja velika nadlega so bile muhe in še večja mrčes, brenclji. Strjena kri na moji glavi jih je privabljala, tako da sem moral ves čas z odlomljeno, z listjem preraščeno vejo odganjati to mrčes.

Nadaljevanje v: Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, poboji, domobranci, France Dejak [13]

1/4