Nadaljevanje iz: Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, poboji, domobranci, France Dejak [12]

France Dejak: Pešačil sem po grebenu /Male gore/, dokler nisem prišel vzporedno z Dolenjo vasjo. Tam sem se pričel spuščati v dolino. Blizu vasi Prigorica sem v gozdu opazil nekoga, ki je kosil. Imel je tudi konja in voz in okrog 10 let starega fantiča. Nekaj časa sem ju iz grmovja opazoval; nič se mi nista zdela nevarna. Želja po vodi pa je bila močnejša od strahu. Opogumil sem se in šel do njiju ter ju poprosil za malo vode. Imela sta leseno bariglo in mi jo dala, da sem se napil. Nato me mož nagovori, kdo da sem in kam grem. Rekel sem, da prihajam iz Kočevja, da sem bil zaprt, da sem ušel in da sem doma iz Velikih Lašč. Vprašal sem ga, kako daleč je do Makoš. Tam sta dve hiši, za kateri sem vedel že od prej; tam so živeli dobri in zanesljivi ljudje, tako da bi se jim lahko zaupal. Povedal mi je, da ni več daleč, da naj na poti zavijem na desno in bom kmalu tam. Popil sem še malo vode in odšel naprej.

Čim več sem pil, tem večjo žejo sem čutil

Na križišču sem zavil na desno, toda po dolgi hoji še nisem prišel do tistih hiš. Takrat sem zaslišal ropot voza in sem se skril v grmovje ter čakal, kdo prihaja. Bila sta ista dva z naloženim senom. Ko sta se peljala mimo, sem videl, da je zadaj na vozu privezana ista barigla z vodo. Šel sem za vozom in spet začel piti. Toda čim več sem pil, tem večjo žejo sem čutil. Voda mi je zašla v sapnik in začel sem kašljati. Voznik me je seveda slišal, ustavil je voz in vprašal, kdo je zadaj? Jaz sem medtem že odskočil v grmovje ob poti. Začel me je nagovarjati in dejal, da ve, kdo sem, ker mimo njihove hiše vsako noč vozi vlak z domobranci, ki jih vozijo v Kočevje. »Ti si tudi domobranec,« je dejal. »Nič se me ne boj, jaz ti bom samo pomagal.« Vprašal me je, ali sem lačen, in mi povedal, da ima kruh. Rekel sem mu, naj ga pusti ob poti, pa ga bom pobral. Dejal je tudi, da tak, kakršen sem, ne bom nikdar prišel v Velike Lašče, ker da bom prej omagal. Povabil me je na voz, da me odpelje v Otavice, kjer bom lahko pri njem toliko časa, da bom sposoben za na pot. Pomagala sta mi na voz, dal mi je kruha; bil je koruzen. In ko sem ga dal v usta in žvečil, je bil brez okusa in ga nisem mogel pogoltniti. Dolgo sem žvečil, nato pa vse izpljunil. Bil sem tako prehlajen, da sem lahko samo pil.

France Dejak kot govornik na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu 27. junija 1993. Foto: Ivo Žajdela

Po oseminštiridesetih letih sem jih obiskal v Otavicah

Pripeljal je do treh hiš, ki so pred vasjo Otavice in jim pravijo Ograda. Tam sem mu rekel, naj me rodloži, ljudje pa naj mi dajo hlače, vode in palico, pa bom šel naprej. Res me je razložil, šel je v hišo in domači ženski povedal, koga je pripeljal, in jo prosil, naj mi pomaga. Nato sta se onadva peljala naprej.

(Ko sem bil leta 1993 prvič spet v Sloveniji po oseminštiridesetih letih, sem tistega otroka, zdaj odraslega moža, obiskal, oče pa je že umrl. On je že vedel, da sem se po tolikih letih vrnil in bil je nekako prepričan, da ga bom obiskal, sicer pa bi on mene. Ko sem prišel na dvorišče, je prišel nekje iz hleva že starejši moški. Objela sva se in dolgo oba jokala. Vrnila sva se v leto 1945. Tudi on je molčal pol stoletja, zato je bilo najino srečanje enkratno, nepozabno.)

Prosil sem jo, naj mi da steklenico vode in kakšne hlače, pa potno palico

Ženska, pri kateri sta me odložila, mi je dala najprej pol vinskega kozarca slivovke. Pil sem in moram reči, da je ta pijača zelo blažilno delovala na moje grlo in prsi. Po tej pijači mi je nekako odleglo. Lažje sem dihal in dobil sem tudi moč. Rekla je, da mi da tudi nekaj jedače, vendar sem odklonil, ker lakote nekako nisem čutil, vedel pa sem tudi, da je grlo tako prehlajeno, da ne bi mogel požirati trde hrane. Spil pa sem še velik kozarec mleka. Prosil sem jo, naj mi da steklenico vode in kakšne hlače, pa potno palico, da se bom nanjo opiral. Rekla je, da mi da dobre hlače, če jih bom prinesel nazaj, toda tega ji nisem mogel obljubiti. Tako mi je dala črno pobarvane starojugoslovanske vojaške hlače, sicer že ponošene.

Nič se nas ne boj, pojdi svojo pot, želimo ti vse dobro in ne bomo te izdali

Takrat se je pojavilo sosedovo dekle. Nekaj časa me je gledalo, potem pa reklo, ti si ta in ta, jaz te poznam. Bil si policist v Ribnici. Nič se nas ne boj, pojdi svojo pot, želimo ti vse dobro in ne bomo te izdali.

Tako sem se poslovil od teh dobrih ljudi, toda kmalu me je spet zadela žalost: pozabil sem vodo in palico. Hiše niso stale daleč od gozda in kmalu sem bil spet v grmovju. Bilo je to okrog 8. ure zvečer v soboto, 9. junija. Torej sem pešačil že 20 ur.

V gozdu sem malo počival in premišljeval o svoji nadaljnji poti do doma, do kamor ni moglo biti več kakor 4 ali 5 kilometrov. Sklenil sem, da se bom držal železnice, da ponoči kam ne zaidem. Spet sem šel naprej, čeprav težko, toda vedel sem, da sem že tik pred domom.

France Dejak v rojstni vasi Dol. Lazi pri Ribnici, kjer se je po vojni skrival, 14. 7. 1995

Z menoj ni nič narobe, imel sem samo blodnje in privide

Začelo se je nočiti. Nenadoma sem zagledal za grmom partizana s puško, pripravljeno na strel. Obšel sem ga v velikem loku, vendar naletel sem še na enega. Tudi njemu sem se ognil, potem sem jih zagledal še veliko več. Začel sem bežati. Kako dolgo, ne vem, kakšno uro pa gotovo. Ker sem bil že zelo utrujen od tistega beganja in strahu pred nevarnostjo, ki mi je pretila iz vsakega grma, sem se ustavil in sedel. Obraz sem si prekril z rokami in samega sebe spraševal, kaj je vendar narobe z menoj, ali sem sploh še priseben, ali se mi blodi in zakaj me ne zgrabijo, saj so še vse okrog mene.

Ko tako samega sebe nisem več razumel, sem se zdrznil iz tistega premišljevanja in ugotovil, da z menoj ni nič narobe, da sem imel samo blodnje in privide.

Tudi pozneje blizu doma sem še videl partizane s puškami

Šele doma sem ugotovil, da me je tista slivovka upijanila in tako sem »videl« tiste partizane, ki so mi stregli po življenju. Tudi pozneje blizu doma sem še videl partizane s puškami, vendar sem šel kar proti njim. Partizan pa je bil – grm.

Ko sem prišel ob železniški progi nasproti Jugrove hiše pri vasi Breg, ne vem, ali sem padel ali me je obšla slabost: okrog 3. ure zjutraj sem se zbudil. Padel sem v neko kotlino vznak, tako da je bila glava nižje od nog. Koliko časa sem tam ležal, ne vem, če pa primerjam dolžino poti in čas, se mi zdi, da vsaj štiri ure.

Le domači pes je pritekel in me bil silno vesel

Zelo težko sem se pobral. Do doma sem imel samo še četrt kilometra. Bil pa je to tudi najhujši del moje poti, saj sem bil že 28 ur na nogah, z ranjeno nogo in udarcem po glavi, ki mi ga je dal stražar na tovornjaku proti Rogu. Pa še vse drugo – žeja, lakota, vse me je do konca izčrpalo, tako da je bil menda res zadnji čas, da sem se znašel pred domom. Tako sem, oprt na palico, le težko zdeloval tistih nekaj sto metrov pred domom. Nisem pa šel po cesti, temveč po vrtovih, ker sem se bal, da koga ne srečam, kajti pričelo se je daniti.

Ko sem potrkal na domača vrata, se ni nihče oglasil, le domači pes je pritekel in me bil silno vesel. Menda nas je tudi pogrešal: poprej nas je bilo toliko, zdaj pa mama sama, pa še ona tako žalostna. Ni čudno, če pravijo, da je pes človeku najbolj zvesta žival.

Materi sem napisal listek, da sem ušel smrti in da naj nikomur ne pove

Ker se ni nihče oglasil, sem po stopnicah za hišo prišel na podstrešje in nato v notranjost hiše. Ko sem prišel v sobo, kjer je navadno spala mama, je bila postelja pripravljena in odgrnjena, na njej pa časopis Slovenski poročevalec. Kaj naj zdaj naredim? Vedel sem, da je moja stara mama bolehala; imela je raka v grlu. Preden smo odšli na Koroško, ji je zdravnik dal samo še osem mesecev življenja. Računal sem torej, da je mama pri njej.

Zmetal sem tisto krvavo in ušivo obleko s sebe, se umil v škafu vode in se tudi napil. V prsih sem čutil bolečine, nekaj me je dušilo. Našel sem steklenico slivovke in škatlo sladkorja. Nalil sem si slivovko v kozarec in dodal sladkor, pomešal z žlico in vse popil. Materi pa sem napisal listek, da sem ušel smrti in da naj nikomur ne pove. V sobi je bila še ena postelja. Tam so bile nametane odeje in druga krama. Vlegel sem se, se zahvalil Bogu in pri priči zaspal.

France Dejak v rojstni vasi Dolenji Lazi pri Ribnici, kjer se je po vojni skrival, 14. 7. 1995. Foto: Ivo Žajdela

Potem se je vrnila in mi šla z roko prek čela

Mama je tisto noč spala pri sosedovih. Zvečer je šla tja na pogovor in so jo zadržali, naj kar pri njih prespi. Okrog 6. ure zjutraj je prišla domov in me našla spečega, pa ni vedela, ali sem res jaz ali neka prikazen. Ne da bi prišla k meni in ne da bi me zbudila, se je vrnila k sosedovim in povedala, kaj je doma. Potem se je spet vrnila in mi šla z roko prek čela, pri čemer sem se zbudil. Povedal sem ji, kako je z menoj in ji zabičal, naj nikomur ne pove, da sem doma. Zdaj mi je povedala, da je pri sosedovih že povedala o meni, da pa naj me ne skrbi, ker bo vse v redu, kar je res tudi bilo. Takoj me je odgnala v gornje prostore, kjer sem ostal kakšnih 10 dni, potem pa sem se neke noči preselil k starim staršem, kjer sem se počutil bolj varnega.

Prišli so tudi na skedenj, kjer sem bil skrit

Približno mesec dni sem bival v podstrešni sobici, nato pa so začeli po vaseh delati preiskave, ker so ljudje že med vojno skrivali živež in druge stvari in tako tudi prve mesece po vojni. Zato so delali preiskave in kar so dobili skritega, so vse pobrali. Zato sem se premaknil na skedenj, kjer sem zavrtal rov v seno. In res, čez teden so prišli tudi v našo vas. V moji rojstni hiši so preiskovali nekaj ur in so dobili skoraj vse pod podom kegljišča, kjer smo vso vojno imeli skrivališče, zdaj pa so vse dobili – nam nenaklonjeni sosedje so vse izdali.

Tudi pri mojih starih starših so temeljito preiskali in prišli so tudi na skedenj, kjer sem bil skrit. Zbadali so v seno, pa sem jo spet srečno odnesel.

Oktobra 1945 sva se srečala s Francetom Kozino

Moji stari mami se je bolezen slabšala in ni mogla več jesti trde hrane, le pila je, na primer vodo z medom mešano in podobno. Enkrat na mesece je prišel k njej duhovnik z obhajilom in avgusta enkrat mu je mama zaupala, da ima še enega bolnika, ki bi rad obhajilo. Tako je obiskal tudi mene. Po nekaj tednih pa je prišel ta duhovnik z novico, da ve še za enega rešenca. Rekel je, zakaj se ne bi povezala vsaj s pismi in vama bo lažje. Res sva izmenjala nekaj pisem. Oktobra 1945 sva se tako srečala s Francetom Kozino, ki se je prav tako rešil iz jame, in odšla na dogovorjeno mesto, kamor naj bi nas prišel iskat nekdo iz Italije, da nas popelje čez mejo. Tam se nam je pridružil tudi moj brat Lojze, toda po nekaj tednih čakanja obljubljene pomoči ni bilo in vrnili smo se na svoje domove.

Rešenca iz roškega brezna France Dejak in France Kozina, na Kozinovem domu v Niagara Fallsu v Kanadi 9. septembra 1996. FOTO: Ivo Žajdela

Bratu Lojzetu maja 1945 ni uspel umik na Koroško

Brat Lojze se je maja 1945 z drugimi priključil beguncem, prišel do Ljubljane in skušal prek bloka priti na gorenjsko stran. Takrat pa so kontrolo na mejnih prehodih še imeli Nemci in ga kot civilista niso pustili čez brez dovoljenja. Vrnil se je k nekim znancem. Drugi dan so poskusili znova, tokrat na železniški postaji. Tam se je govorilo, da je to zadnji vlak, ki bo peljal iz Ljubljane. Nemci so spet kontrolirali in niso pustili nobenega civilista na vlak. Zato so se z nasprotne strani vtihotapili na vlak, ki je odpeljal. Toda že na postaji Šiška so jih odkrili in izgnali.

Kakor sem pozneje zvedel, je bil to vlak ranjencev, ki ni nikdar prišel na Koroško. Nekje pri Lescah so ga zajeli partizani in večino ranjencev pobili v Podutiku. Brat se je zato spet vrnil k znancem v mesto.

Ko pa so »osvoboditelji« zasedli Ljubljano, so takoj proglasili splošno mobilizacijo, v katero je padel tudi moj brat. Šel se je javit in zaslišali so ga le o formalnih stvareh ter pridržali.

Oborožili smo se in sklenili, da jim živi ne pridemo v roke

Oktobra je moja stara mama umrla in brat Lojze je prišel na pogreb. Po opravljenem dopustu pa se je odpravil na železniško postajo, že na naslednji postaji pa izstopil in se napotil v naše skrivališče. Tako je svoj pobeg nekako prikril.

Potem nisem bil več sam; bili smo trije. Moj brat je prinesel brzostrelko, pa tudi drugače smo se oborožili in sklenili, da jim živi ne pridemo v roke, če pride do kakšnih neprijetnosti.

Nadaljevanje v: Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, poboji, domobranci, France Dejak [14]

1/7